Ganljiv govor Urške Klakočar Zupančič, ki je sprožil solze: Ne bom vam lagala, boli
Govor predsednice objavljamo v celoti, še posebej čustven pa je bil drugi neformalni del, ki ga je Urška Klakočar Zupančič po navdihu izpovedala iz srca.
»Spoštovana gospa Nataša Luša, direktorica družbe Delo, spoštovani nekdanji predsednik republike Milan Kučan, spoštovane nominiranke, spoštovani gostje. Zelo sem vesela in počaščena, da sem danes v tako izbrani družbi. Lahko bi uporabila kopico pridevnikov za letošnje nominiranke, z eno se še posebej dobro poznava, kajne? Pa bom uporabila eno samo besedo – Ženske. Z veliko začetnico. Vsem iskreno čestitam.
Strinjam se z gostiteljico, da se moramo začeti pogovarjati o novi podobi, morda o novi viziji sveta, v katerem živimo. Svet, ki je poln konfliktov in naraščajočih neenakosti, ni dober. Vse pogosteje smo priča spopadom, v katerih so najbolj tragične žrtve nedolžni, še posebej otroci. Za taka dejanja ni opravičila.
Zaradi pomembnih sprememb, ki jih v največji meri povzročamo mi, s svojimi izpusti toplogrednih plinov in uničevanjem naravnega okolja, smo vse pogosteje priča tudi katastrofalnim ujmam. Naš planet nas opozarja, da smo s pretiranim izkoriščanjem omejenih naravnih virov kot civilizacija skrenili s prave poti. Skrbi me. Pa čeprav sama tudi živim tako.
Menim, da svet in naša globalna družba, bolj kot kadar koli v preteklih desetletjih, potrebuje več besed in dejanj, ki bodo vsebovala pojme, kot so mir, razumevanje, sožitje, pa naj bo to z naravo ali pa med nami samimi. Izbire pravzaprav nimamo.
Naj si izposodimo del razmišljanj dveh lanskih nominirank (za naziv Ona 365): "Ali bomo gradili boljši svet, kot želijo tisti, ki se danes odločajo za poklice v umetnosti, ali pa bomo pokopali sami sebe, kot na že dlje časa opozarja znanost."
Res nas je lanska naravna katastrofa v Sloveniji združila. Tudi v preteklosti smo znali v trenutkih krize stopiti skupaj. A žal to ni trajalo dolgo. Kaj kmalu smo bili predvsem v politiki, katere del sem tudi sama, spet priča nestrpnosti in dialogu gluhih. Tako kot domala povsod v tem nemirnem in negotovem svetu.
Ljudje smo pač različni. Nič hudega. Prav nasprotno. Če bomo skozi spoznanja o sebi dojeli, da na nas različnost bogati, s soočanjem različnih idej in argumentov pa začeli iskati boljšo podobo sveta, ki ga bomo zapustili prihodnjim generacijam, bomo na dobri poti.
Morda bo kdo pokomentiral, da govorim o neuresničljivih željah ali iluzijah, tudi kakšna ostrejša beseda bo morda padla. Takim bi na srce položila misel državnice Indire Gandhi: "Človeku ne moreš seči v roko, če imaš stisnjeno pest."
Spoštovane nominiranke še enkrat vam iskreno čestitam in vam želim še veliko dobrega v vaših življenjih. Vaša dejanja in dosežki naj bodo med prvimi kamenčki v novi, boljši podobi tega sveta.
Zdaj pa še neformalni del.
Velikokrat me vprašajo, kako se počutim kot ženska na visokem političnem položaju, kot prva ženska predsednica državnega zbora. In vam ne bom lagala, da je včasih zelo težko. Da boli. Da se človek včasih vpraša, ali je vredno.
Ampak veste, ko k meni pristopijo ženske, starejše, mlajše, tudi dekleta, in mi rečejo, da sem jim na neki način vzor, ker vztrajam, si rečem, da je vredno in da bom stopala še naprej kljub vsem oviram, ki bodo prihajale, in kljub temu da bodo bolele. Pa naj bo to kakšna neprimerna gesta ali pa sovražni govor. Ravno zato, ker ne bom nikoli dopustila, da se kaj takega razpase in da bi bile kaj takega deležne tudi ženske, ki bodo prihajala za menoj. Ker sem prepričana, da bodo prihajale in prav je, da prihajajo.
Druga stvar, ki se je zelo dobro zavedam, je, da sem lahko srečna, da sem ženska tukaj, v tem delu sveta in v tem času. Prej smo slišali o 17. stoletju, ki sega daleč nazaj, ko je bil popolnoma drug čas za ženske. Pa nam niti ni treba iti tako daleč v zgodovino, da najdemo popolnoma drug čas za ženske, tudi v tem delu sveta. Ampak veste, popolnoma drug čas za ženske obstaja tudi sedaj, sedaj v tem trenutku na drugi strani zemlje. Tam ženska ne more stati na odru, tako kot stojim jaz. Tam ženska ne more svobodno niti na ulico, kaj šele, da bi šla v šolo. Tega se zelo dobro zavedam.
In še nečesa se zavedam. Trpljenja vseh žensk, v tistih delih sveta, kjer so danes nemiri in vojne. V 21. stoletju, po tem, ko smo kot človeštvo doživeli eno najhujših tragedij v 20. stoletju, zopet doživljamo tragedije. In v teh tragedijah najbolj trpijo ženske ter naša prihodnost – otroci.
Ne smemo si zatiskati oči pred tem. Nesprejemljivo je ubijanje žensk in otrok in vseh, ki se ne morejo braniti, pa naj bo razlog kakršenkoli. Zato si bom kot političarka prizadevala, da se združimo ženske v Evropi in svetu ter rečemo: "Dovolj je!"
Hvala lepa.«
