Doris Kukovičič: Šlo je za »živalski«, nagonski odziv mojega telesa na mojo nemoč
Doris Kukovičič je prvi dan po smrti sina začela pisati pisma. Pisma Maticu. Na e-naslov matic@heaven4ever.sky je »poslala« že več kot sto zapisov. Po razvrščanju, urejanju in izbiranju najmočnejših pisem je nastalo pretresljivo avtobiografsko delo, dokument individualne bolečine matere, ki nagovarja vse, ki so se kadarkoli soočili z izgubo, hkrati pa postavlja tudi edinstven spomenik mlademu, prezgodaj ugaslemu življenju.
Matic je umrl pri 18 letih, pred dvema letoma. Usoden je bil drugi rak, ki se mu je pojavil zelo kmalu po tem, ko je prebolel prvega.
Zdravniki pojasnila za nastanek raka pri otrocih nimajo, kot pove Kukovičeva v intervjuju za Nedelo, so ji svetovali, naj ga tudi ne išče.
»Zdravniki in medicinske sestre, sploh na pediatriji v 3. nadstropju, so vir najboljših mogočih informacij. V trenutku, ko je Matic zbolel, sem se odločila, da vso vero in zaupanje položim v zdravnike. Glede bolezni pa ni pravil. Rak se lahko pojavi pri komer koli in pri kateri koli starosti, celo pri šestmesečnih dojenčkih. Naslednja stvar, ki so jo svetovali, je bila: Ne googlajte! Tudi vse svoje sem prosila, naj tega ne počnejo, če pa že, naj mi ne povedo, kaj so našli, saj te lahko pahne v obup,« pove Kukovičičeva.
Do trenutka, ko moramo otroka izpustiti, ne vemo, kaj je brezpogojna ljubezen
V procesu zdravljenja so seveda naredili vse, da bi lahko pomagali Maticu. Našli so se darovalci primernih eritrocitov, med njimi je bila celo družina Matičevega najboljšega prijatelja, veliko je bilo upanja kot tudi občutkov nemoči.
»Moje telo je norelo od nemoči, imela sem občutek, da bom dobila mleko … Vse bi dala, da bi ga rešila, vse. Šlo je verjetno za »živalski«, nagonski odziv mojega telesa na mojo nemoč. Legla bi tja namesto njega, se borila namesto njega, če bi le lahko,« pravi Doris.
Žal ni bilo pomoči in Doris je začela s pismi na imaginarni naslov.
»Otroci, dokler nimajo svojih otrok, ne vedo, kaj pomeni, ko jim rečeš, da jih imaš neskončno rad, kaj je brezpogojna ljubezen. Tudi mama ne ve, kaj je brezpogojna ljubezen do trenutka, ko mora otroka spustiti, da se ga ne oklepa. Matic je spal, jaz pa sem mu v tišini govorila, da ga vidim in je vse v redu, da lahko gre.,« pove avtorica knjige, za katero pravi, da bo nagovorila mamice, ki so jo spodbudile, da jo izda, pa tudi vse tiste, ki so že utrpeli izgubo bližnje osebe.
»Mogoče lahko v tej knjigi najdejo dodatno moč. Zanimivo, prijateljica, ki ji je umrl oče, mi je povedala, da je v mojem pisanju našla moč za pogovor z mamo o izkušnjah, pomembnih stvareh, ki jih je prej nosila le v sebi.«
Kot njeno žalovanje ni končano, čeprav večkrat sliši »da saj zdaj sta pa minili že dve leti« tudi s pismi še ni končala. Pisala jih bo, dokler bo čutila potrebo po tem. So le redkejša, saj se njeni občutki ponavljajo.
Sedaj obeleži nova spoznanja, nova občutenja. Enega takšnih je doživela letos pozimi, ko so se odpravili na smučanje. Kaj se je zgodilo, preberite TUKAJ, na Delo.si.
