Človeškost ali nadutost. Izbira je tvoja.

Gvineja za vas ni neznanka, a kljub temu vas humanitarna pot z Unicefom gotovo ni pustila hladnega. Kako se vas je dotaknila na osebni ravni? 

Med čustvi, ki so me prevzemala ob prihodu domov, je bila gotovo na prvem mestu hvaležnost. Spoznanje, da marsikaj dojemaš kot samoumevno, te pretrese. V Sloveniji je nekaj povsem običajnega, da bo iz pipe, če jo odpreš, pritekla voda. Neoporečna celo, pitna. Samoumevno je, da boš, če zboliš, lahko šel k zdravniku, ki je na dosegu roke, prav tako bolnišnica, lekarna. Za določen del sveta so vse te nam običajne reči nepredstavljive. 

Neki dan smo preživeli v gvinejski vasi, kjer so ljudje vodo zajemali iz vodnjaka. Podtalnica je bila okužena, zato je bila okužena tudi voda v njem. Prekuhavali so jo, a ni pomagalo. Na potovanju pred leti sem na lastne oči videl tudi, kaj pomeni vnetje slepiča v Sloveniji in kaj v Gvineji. Leta 2009 je bila tamkaj povprečna plača 34 evrov, za operacijo slepiča je bilo treba odšteti 150 evrov. Ljudje se morajo vsak dan odločati med obrokom in zdravjem, med obrokom in življenjem celo. Seveda to spremeni tvoj pogled na svet. Seveda te pretrese, ko vidiš mamo, ki pokliče zdravnika. Otrok potrebuje zdravila, ta je treba plačati, mama pa mora izbrati med preživetjem otroka ali vseh v družini.

Velikokrat spremembe temeljijo na posameznikih. Kot je denimo Ibrahima, mladi zdravstveni delavec, ki s kolesom vsak dan obiskuje obolele v oddaljenih gvinejskih vaseh. So posamezniki tisti, ki Gvinejo spreminjajo na bolje, morda sistem?

Državo sem nazadnje obiskal tik po tem, ko so izbruh ebole uspešno zajezili. Obdobje pred tem je bilo za Gvinejce izjemno pomembno, preizkus pravzaprav, kako vzpostaviti mehanizme, ki bodo delovali. Unicef je bil v veliko pomoč. Spoznal sem medijske projekte ozaveščanja o bolezni, zdravstvene delavce in mehanizme nadzora širjenja bolezni. Seveda so za vsem tem posamezniki, nosilci spodbud. Posamezniki, kot je Ibrahima, ki sede na kolo in se odpravi pomagat po svojih najboljših močeh. Zaveda se, da pomagati pomeni vnesti tudi lastni napor. Je simbol tega, kako velik doseg ima v resnici le en posameznik. 

Eno je gledati na težave z varne oddaljenosti, nekaj povsem drugega jim zreti v oči. Se vam utrne kak spomin?

Nikoli ne bom pozabil dečka, ki so mu za ebolo umrli svojci; mama, teta, babica. Imel je tak resigniran, sprijaznjen pogled na svet, češ, tako pač je pri nas. Ko imaš izkušnjo uzreti življenje tam, takšno kot je, ti postane jasno, da je najbolj pomembno ugotoviti, kako lahko pomagaš kot človek, ne kot nekdo, ki bi si želel druge prepričati, kako bi morali živeti. Seveda bi se bilo krasno lotiti pomoči velikopotezno; zgraditi bolnišnice, ustvariti mrežo zdravstvenih ustanov, a je v resnici treba začeti v manjših okoljih, opazovati, kako so se skupnosti organizirale same. Šele potem lahko vidiš, kako resno se lotevajo reševanja težav, na primer ebole; presunilo me je, s kolikšno natančnostjo so se lotili merjenja telesne temperature, katere nihanje lahko pokaže okužbo z ebolo. 

Ljudje se morajo vsak dan odločati med obrokom in zdravjem, med obrokom in življenjem celo. Seveda to spremeni tvoj pogled na svet. Seveda te pretrese, ko vidiš mamo, ki pokliče zdravnika. Otrok potrebuje zdravila, ta je treba plačati, mama pa mora izbrati med preživetjem otroka ali vseh v družini.

Novi Unicefov projekt je nadgradnja prvega. Morda bom naslednjič videl Ibrahima, kako se do vasi ne prevaža več s kolesom, temveč z mopedom. A na to ni treba gledati kot na razkošje; prevozno sredstvo je zanj samo orodje. 

Gvineja vam je domača tudi zaradi sorodstvenih vezi. Je res, da ste nečak gvinejskega predsednika?

Res je. Imam zelo veliko družino, staro več kot 600 let. Razprostiramo se od Gvineje do Francije, v Rusijo in ZDA. V stiku sem s sorodniki v Parizu, ki ga pogosto obiščem. Z gvinejskimi takrat, ko sem tam. Povezani smo.  

Se vam svet zdi krut?

Lahko bi rekel, da je, a je lahko krut tudi za koga, ki na socialnem dnu živi tukaj, v Sloveniji. Ljudje vse prepogosto hodijo na »konec sveta«, da bi tam našli človeškost v sebi, doma pa gredo s pogledom v tla mimo ljudi, ki prosijo za kovanec. Svet je krut in lep obenem. Od nas je odvisno, koliko bomo živeli človeškost ali nadutost v sebi.