Ladja Adamant: Navdihujoče kreativno okolje za duševno bolne
Duševne bolezni lahko zelo ovirajo ljudi pri njihovem vključevanju v vsakodnevno življenje ali jih pri tem povsem blokirajo. Za težje primere je predvidena hospitalizacija in zdravljenje v za to predvidenih ustanovah. Znano je, da so razmere v njih po številnih evropskih državah daleč od tega, da bi varovancem zagotavljale prijetno bivanje.
Razmere v tovrstnih institucijah v Franciji so se v zadnjih 25 letih zelo poslabšale, saj so sredstva, namenjena takšnemu zdravljenju, vse bolj okrnjena. Tako prostori pogosto niso primerno opremljeni, zaposlenih primanjkuje, tisti redki, ki pa delajo tam, so pogosto preobremenjeni z administrativnim delom, zato imajo le malo časa za varovance.
Slednji imajo zato zelo omejeno gibanje, razen zdravil pa skoraj ne dobivajo druge pomoči, na tovrstno problematiko opozarja Nicolas Philibert, režiser, ki ga že od nekdaj zanimajo ljudje z duševnimi motnjami in razmere, v katerih se ti zdravijo. Prav zaradi razmeroma slabega stanja na tem področju ga je s svojim drugačnim pristopom do pacientov še toliko bolj pritegnila ustanova Adamant, o katerem je posnel dokumentarni film z istoimenskim naslovom.
Ladja za duševno bolne, kjer se dobro počutijo tako varovanci kot strokovno osebje
Adamant je ladja, ki je privezana na reki Seni v osrčju Pariza in predstavlja okolje, kjer se dobro počutijo tako varovanci kot strokovno osebje in je primer dobre prakse na tem področju. V njej se čez dan zadržujejo ljudje z različnimi psihičnimi motnjami, ki so sicer hospitalizirani na odprtih oddelkih ali se zdravijo ambulantno, sem pa prihajajo na lastno željo.
Trinadstropna plavajoča stavba iz naravnih materialov je bila poimenovana po britanskem pevcu Adamu Antu, ki je zbolel za bipolarno motnjo. Zasnovana je bila z namenom zagotoviti prostor, kjer psihiatričnim diagnozam ne bi posvečali veliko pozornosti, temveč bi bil fokus podpreti ljudi pri tem, da bi se dobro počutili in postali bolj samozavestni; da bi prepoznali svojo individualnost in si zastavili življenje, kakršnega želijo živeti.
Dokumentarni film je bil posnet tako, da bi čim manj posegal v naravni tok dogajanja, zato je ujel pristno vzdušje in dogajanje, občutke in pogovore ljudi, njihove zgodbe, dejavnosti in medsebojne interakcije. Takoj lahko opazimo, da gre za kraj, kjer je vsak sprejet in spoštovan tak, kakršen je. Vsak lahko izrazi svoje mnenje, deli svoje vtise in daje predloge za boljše delovanja skupnosti.
PREBERITE ŠE -> Raiven: Psihoterapija je zame rešilna bilka že samo zaradi stvari, povezanih z Evrovizijo
Lahko pišejo poezijo, igrajo na glasbene inštrumente ali slikajo
Prisluhnemo lahko njihovim življenjskim zgodbam, iz katerih lahko razberemo tudi bolečino zaradi stanja, v katerem so se znašli. Mnogi imajo zaradi svoje bolezni skrhane ali povsem pretrgane odnose s svojimi bližnjimi, primorani pa so se bili tudi umakniti iz svojega prejšnjega življenjskega okolja. Zaznamo lahko, da so mnogi med njimi zelo razmišljujoči in umetniško nadarjeni.
Adamant se zdi kot kraj, ki vsakemu izmed njih nudi zavetje, domačnost in občutek povezanosti v skupnost. Poudarek je na sodelovanju in skupni organizaciji dejavnosti, saj se varovanci skupaj lotevajo nakupa živil, kuhanja obrokov, pomagajo pri vodenju kavarne, ki deluje na ladji, redno se zbirajo na sestankih ter diskutirajo o splošnih vtisih in predlogih za izboljšave.
V ospredju so umetniške dejavnosti. Nekateri se posvečajo pisanju poezije, drugi si čas krajšajo z igranjem na glasbene inštrumente, nekateri so svoj izraz našli v plesu, kreativnost pa izražajo tudi preko risanja in slikanja. Tako lahko kvalitetno preživijo svoj čas in se pilijo na izbranem področju. Sodelujejo tudi pri organizaciji filmskega festivala in se pripravljajo na gostovanje glasbenikov, pisateljev in filozofov, ki nekajkrat na leto obiščejo Adamant.
PREBERITE ŠE -> Psihoanalitik Tine Papič: Slovenska posebnost je travmatiziranost, povezana z vojnami
»Želel sem, da bi se otresli klišejskih predstav o duševnih boleznih.«
Gre za način psihiatrične obravnave, ki paciente obravnava kot posameznike, priznava njihovo edinstvenost, medsebojne odnose in si prizadeva ohraniti njihovo dostojanstvo. Varovanci se lahko po napotitvi zdravnika tukaj zadržujejo od 9. do 17. ure, pri čemer se lahko udeležijo katere od ustvarjalnih delavnic ali skupinskih terapij. Namen je pacientom omogočiti, da se bodo morda nekoč v prihodnje, ki bo proces zdravljenja zaključen, zmožni vključiti nazaj v družbeno okolje.
Philibert je o filmu, ki ga je režiral, dejal: »Nisem želel posneti filma, ki bi gledalca odpeljal v neizogibno in neizprosno mračen svet. Na Adamantu spoznaš ljudi, za katere se zdi, da trpijo, pa tudi tiste, ki ne, saj so v življenju našli nekakšno ravnovesje in s svojo boleznijo živijo. Uspeli so jo sprejeti in se jo trudijo obvladovati. Tam srečaš tudi nadvse izobražene, neverjetno lucidne in pogosto duhovite ljudi. Želel sem, da bi se gledalci otresli klišejskih predstav, ki jih imamo o duševnih boleznih.«
Film je na Berlinalu prejel zlatega medveda, bil pa je tudi nominiran za evropsko filmsko nagrado za najboljši dokumentarec.
