Polno izzivov in skušnjav se postavlja pred odnos. Ali me sliši, ko mu že petdesetič povem, kaj naj prinese iz trgovine? Ali mi bo prisluhnila, ko jo prosim, da razloži, kaj je mislila s svojimi besedami ob zadnjem kreganju? Kako bova vzgajala otroke? Kam bova razporedila privarčevani denar? Ali pa: on hoče vedno imeti vse prav, a kaj ko nosi toliko več denarja domov, da si ne upam imeti pripomb.

Notranjih bojev in dilem je neskončno. Za iskreno in konstruktivno komunikacijo, ki nosi rešitve, je potreben pogum, zavzeta drža, ki vključuje obilo empatije ter jasno izražanje lastnih stališč. Verjetno razmišljate, kje sem izgubila pomen ljubezni, kajne? Da, tudi ljubeča naravnanost do partnerja je pomembna, a sama menim, da zgolj ljubezen, no, »saj se imava rada«, ni trden temelj za kakovosten odnos dveh različnih ljudi. Kot ste verjetno že kdaj ugotovili tudi sami, se včasih preprosto odljubimo, nehamo čutiti pospešeno bitje srca ob prej ljubljeni osebi, zanjo nam postane vseeno in nehamo vlagati v odnos svoja čustva, ki je še včasih dajalo žar v odnos. Posledično vlaganje v odnos s strani tako čustveno ohlajenega partnerja sčasoma postane vedno manjše in se na neki točki ustavi.

Dojenček kot krpanje zakona?

Nekateri pari se ob ohlajanju odnosa odločijo, da razširijo družino še za enega člana. Par ima dva skoraj najstniška otroka, odtujena sta, seksata zato, ker sta nekje prebrala, da je treba to početi enkrat na teden ali enkrat na dva tedna, pri tem nista povezana v strastni omami intime, temveč gre za rutinsko zadovoljevanje spolnih potreb. Pubertetnika sta že dokaj samostojna in še kar prizadevna v šoli, oba naša partnerja delata v državnih službah, tako da sta popoldne okoli štirih že doma. Gospod želi menjati službo, ker meni, da ga nadrejeni ne cenijo dovolj, in bi rad karierno napredoval. Na morju imata hiško in na Gorenjskem podedovan majhen kos zemlje. Povprečna družina, kajne?

Gospod mi zaupa, da se že dolgo počuti praznega in nezadovoljnega v odnosu z ženo, ki kar naprej najde vzroke, da nerga in kritizira vse okoli sebe. Njega niti ne najeda toliko, kot je po njegovem mnenju preveč zahtevna do otrok, moti jo sosedova gredica, v službi so sodelavke zgolj tečne in zoprne babnice, njegova starša sta za njo zahtevna starca, ki jima ni mogoče ugoditi, zato z njim že nekaj let ne hodi na obiske, saj živita nekaj deset kilometrov daleč. Kar koli jo prosi – pri čemer se na to pripravlja vsaj dan ali dva – mu običajno odreče in vedno najde ustrezne izgovore.

Skratka, naš gospod se počuti samega v zakonu, a vseeno v njem vztraja, ker je tudi doma gledal odtujena starša, ki pa sta nekako vseeno skupaj držala, še zlasti ko sta z bratom kot pubertetnika znala ušpičiti marsikatero lumparijo. Ne želi kar razdreti družine in odkorakati v dejansko samsko življenje. Očitno tudi žena ni bila zadovoljna z zakonskim stanjem, zato sta se domenila, da poskusita obdržati odnos nad gladino tako, da spočneta tretjega otroka.

Dete ne pomaga

Kaj menite, da se je zgodilo z njunim odnosom po rojstvu načrtovanega otroka? Najstnika sta bratca lepo sprejela, a seveda nista imela dosti časa za ukvarjanje z njim, tako da je gospa, stara nekaj čez štirideset, imela res veliko posla z dojenčkom. Mož se je noro zaljubil v štručko, a kaj ko mu je res uspelo zamenjati službo in so ga novi projekti popolnoma okupirali, pa še dokazati se je moral novim delodajalcem. Dojenček je bil sicer obdan z veliko ljubezni, starša sta mu materialno dajala vse tisto, česar nista bila zmožna prvima otrokoma, saj še nista imela tako solidnih prihodkov. Dete je raslo, a zakrpalo zakona staršev ni.

Zakonca sta imela najboljši namen, in sicer da bi tretji otrok, ki bi ju potreboval, bil nekakšna igračka in bi s svojim prihodom osrečil družino, v kateri sta sobivala, a se je zgodilo pravzaprav nasprotno. Že tako zelo krhke povezave med njima so se strgale, dojenčka si je prilastila žena, ki je odganjala moža, ko je želel bolj aktivno sodelovati pri negi in kasneje vzgoji otroka.

Počutil se je odrinjenega, ogoljufanega, nemočnega. Načrti, ki jih je nekako oblikoval v sebi, da bodo ob novem družinskem članu postali vsaj malce bolj povezani v skrbi za novo bitje, so splavali po vodi. Najstnika sta imela lastnih težav več kot dovolj, enemu se je vmes zgodila še nesrečna zaljubljenost, viharil je po stanovanju in bil jezen, nato se je zaprl vase in ni želel z nikomer od družinskih članov govoriti, kar je skušal miriti gospod. Žena mu ni bila v pomoč, rekla je le, da se nesrečne zaljubljenosti pač dogajajo in da bo že preživel, kar je seveda še bolj pognalo v luft pubertetnika, ki se mu je zdelo, da je konec sveta.

Vse po starem

Zgodb, ki jih piše partnersko in družinsko življenje, je neskončno. Verjetno se sprašujete, kako se je odločil gospod iz naše zgodbe? Živi na videz urejeno družinsko življenje, navzven so srečna in zadovoljna družinica z dojenčkom, ki že dela prve korake. Za zidovi svojega doma se ne pogovarjata o njiju, njunem odnosu, kam je zašel in kako ga vseeno postaviti na noge. Večkrat ji je sicer poskusil povedati, da jo pogreša kot svojo žensko in da bi bil res vesel, če bi se mu vsaj malo posvetila, a ga je odrinila z besedami, da jo malček bolj potrebuje in da bo on, odrasel moški, ja počakal. Na kaj naj čakam, me sprašuje.

Kot pogosto poudarjam v svojih razmišljanjih, je treba vlagati v odnos. Vlagati kaj? Čas, energijo, voljo, osredotočenost na lastna občutenja in čustva ter kako jih definiramo partnerju. Vlagamo lahko svoje spoštovanje in sočutje, ukvarjamo se z osebno rastjo, ki nam pomaga spremeniti v nas vsajene programe in navade, da ne živimo zgolj na avtopilotu, temveč kreativno sooblikujemo odnos z osebo, ki nam je pri srcu, na katero smo navajeni, s katero se želimo postarati in s katero lahko delimo skupne pozitivne in radostne trenutke.

* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168.