S fascinantno filozofsko študijo Prva od suhih krav je takrat prav po pankrokersko brcnil v sam pleksus našega kolektivnega, na čisti norosti temelječega samozadovoljstva. S svojim cinizmom, pesimizmom in občasnim seksizmom si je seveda nabral kar nekaj sovražnikov. Povečini preslišan pa je ob tem ostal njegov recept za izhod iz močvirja, ki ga je ponudil proti koncu zadnje knjige z naslovom Epifanija. Mistični starodavni recept za duševno zdravje, ki je lahko v času kolektivne blaznosti vedno samo plod posameznikovega pogumnega upora.

Katera od suhih krav se nam torej obeta v letih 2017 in 2018? Pa ne sprašujem v kontekstu vaše fascinantne knjižne serije, temveč v kontekstu naše civilizacije.
Zdaj se nam obeta epigenetska krava, torej krava dedovanja. Vse deformacije, ki so jih povzročili razni v okolje že desetletja spuščani hormonski motilci, se namreč dedujejo. Najprej smo mislili, da se ne. A revolucija v razumevanju genetike je žal potrdila, da se. Z drugimi besedami: vsaka naslednja generacija je bolj gensko pohabljena, saj podeduje vse deformacije od prejšnjih. Na to pa se potem navežejo vse tiste pohabe, ki jih v tako toksičnem okolju, kot je postalo naše, vsaka generacija pridela sama.




Teorijo o hormonskih motilcih že desetletja razvijata v tandemu z velikim Antonom Komatom. In prav ti motilci so, pravita, v samem osrčju zloveščih napovedi?
Tako je. Prva od te ujme prizadeta generacija – oziroma degeneracija, če hočete – je prišla na sceno leta 1968, ker so insekticid DDT že od leta 1943 škropili kar vsepovprek. Celo Alpe so škropili z njim, ker pač niso vedeli, kako uničujoče ta in podobne spojine delujejo na človeške zarodke. Kot je lepo razdelal Immanuel Wallerstein, se je s tem začel sistemski zaton kapitalizma. Od takrat kapitalizem drsi v brezno financializacije in čedalje bolj zanemarja produkcijo in ustvarjalnost.


Vsaka naslednja generacija je bolj gensko pohabljena, saj podeduje vse deformacije od prejšnjih. Na to pa se potem navežejo vse tiste pohabe, ki jih v tako toksičnem okolju, kot je postalo naše, vsaka generacija pridela sama.


Ko rečete »brezno financializacije«, s tem mislite …
Kapitalizem ne deluje več po načelu realno dodane vrednosti, temveč po principu finančnih špekulacij. Profiti se danes ustvarjajo, ne da bi tisti, ki imajo dobiček, kaj preveč delali ali inovirali. Po prej omenjenem Wallersteinu je to zadnja faza kapitalizma, ki jo zaznamujeta vedno višja stopnja kaosa in čedalje hujši razmah nasilja. To je danes menda ja očitno na vsakem koraku? Poglejte samo recimo nedavno afero s švicarskimi franki: varčevalci delajo samomore, sistem pa sploh ne reagira!

Na to širšo temo bi vam postavil vprašanje, ki ga je od vseh nemara najbolje artikulirala igralska legenda Jeremy Irons. Ocenjeno je bilo, da naj bi bil ves svet skupaj dolžen od 230 do 240 trilijonov dolarjev. Ampak, se je ob tem vprašal Jeremy: komu je svet vendar sploh dolžen tako nepojmljivo vsoto? Soncu? Marsu? Saturnu?
Pri tem je treba razumeti predvsem, kaj je »knjižni denar«. In ko to razumemo, kaj hitro dojamemo, da je čisto vsaka banka piramidna shema. In tako je že, odkar se je prvim rimskim bankirjem posvetilo, da lahko izdajo precej več kreditnih pisem, kot imajo dejansko denarja v trezorju. Malce bolj poenostavljeno: banke že od pamtiveka mastno služijo s tem, da posojajo denar, ki ga sploh nimajo. Za nameček pa lahko Američani tako rekoč »iz zraka« natisnejo točno toliko dolarjev, kolikor jih potrebujejo.

Hočete reči, da svet teh 240 trilijonov ne dolguje nikomur, ker ta denar v resnici sploh ne obstaja?
To je seveda poenostavitev. A za osnovno razumevanje ni nujno najslabša. 


Banke že od pamtiveka mastno služijo s tem, da posojajo denar, ki ga sploh nimajo. Za nameček pa lahko Američani tako rekoč iz zraka natisnejo točno toliko dolarjev, kolikor jih potrebujejo.


Hm, vaša vizija je, vidim, še vedno hudo zlovešča. Jaz sem se vas pa med drugim namenil vprašati, ali ste kaj manj apokaliptične volje, kot ste bili, ko ste pisali Prvo od suhih krav.
Kako bi glede na vse, kar se dogaja, lahko bil? Je pa res, da pri moji starosti človek ob vsem tem počasi samo še skomigne z rameni. Torej tudi ob tem, kako močno veliko analitikov podcenjuje biološke korenine degeneracije naše civilizacije. Moji sinovi so na srečo okej, ker je žena v nosečnosti zelo pazila na prehrano. Že takrat. No, na splošno se pa človeku malo tudi ne da več razlagati, ker besede že dolgo preprosto nič več ne zaležejo.




Aha, kot se je izrazil kremeniti gospod, ki mi na tržnici vsako soboto prodaja biodinamična jabolka: »Včasih se je večina tistega, kar je prišlo v medije, potem vsaj za silo uredila. Danes pa lahko mediji poročajo o čemer koli, pa oblastnike prav 'boli briga!'«
Tako nekako, ja. Včasih si napisal oster članek v Naše razglede in je še kako odjeknil v sistemu. Zdaj lahko napišeš deset knjig, pa preprosto ne more biti reakcije, ker od prej omenjenih bioloških vplivov pohabljeno ljudstvo ne more več normalno reagirati na argumente. Patološke narcisistične osebnosti pa počasi prevzemajo večino ključnih položajev vpliva in moči v družbi – tudi v znanosti in medicini. In takim ljudem vsekakor ni v interesu na kar koli opozoriti ali kar koli spremeniti.

Naj vas torej raje vprašam nekaj osebnega: kaj vas v vaših zrelih letih najbolj osrečuje?
Hm … (Vprašanje ga preseneti, mora kar pošteno potuhtati.)
Osrečuje me to, da nisem več v Strasbourgu.


Strasbourg je malce večji od Ljubljane, pa ima samo en časopis! Si predstavljate? To je težka provinca.


Zanimivo! Kaj res?
Da. Osemnajst let tlake na evropskem sodišču je bilo več kot dovolj. Veste, to je bila prav res skrajno mučna tlaka. Za opis mi bodo najbolj pomagale besede pesnika Tomaža Šalamuna: »Joj, kaki napihnjenci … Joj, kakšen aparat strokovne blaznosti!«

Ampak kako? Saj gre vendar za evropsko sodišče za človekove pravice! Človek bi si predstavljal, da je tam zbran sam vrh pokončnosti in progresive!
Ah, kje pa. Kot je rekel že Montesquieu: »V Franciji ste ali v Parizu ali vas pa ni!« Sam Strasbourg je malce večji od Ljubljane, pa ima samo en časopis! Si predstavljate? To je težka provinca. Pri Alzačanih zdaj v tretji generaciji tolče ven vsa patologija medvojne kolaboracije z nacisti, ki so jo prvi dve generaciji zelo na silo držali potlačeno.




Ježeš. Ampak zlata leta ste se odločili preživeti kar na rodni grudi?
No, najprej grem za tri mesece na Evropsko univerzo v Firence. Nato si bom moral najti še kako gostujoče profesorstvo v Ameriki, da si bom do konca zaslužil ameriško pokojnino. Manjkata mi še dva semestra.

Užili pa boste to nedvomno mastno jenkijevsko pokojnino pri nas?
Tako je, čeprav bo pokojnina vse prej kot mastna. No, Slovenija – tako pravijo mnogi, ki živijo v tujini – je objektivno precej boljša, kot sama sebe pojmuje. To naše samoponiževanje in samozaničevanje je v veliki meri mazohistični izraz hlapčevske mentalitete, ki smo jo dedovali stoletja. Pač glede na našo zgodovino. To okolje sploh ni tako slabo za življenje, dokler je človek seveda razbremenjen stresov slovenskih delovnih okolij.

Še kdaj napišete kakšno pesem?
(Odmahne.) Ne ne …

Kako to?
Hja, Ciril Zlobec mi je nekoč rekel: »Pesniki zorijo pri petindvajsetih, prozaisti pa pri petinpetdesetih.« Kar sem pesmi napisal, sem jih napisal. Mislim, da ne bom nobene več.




Ste s to Zlobčevo trditvijo hoteli povedati, da prozo uvrščate nad poezijo?
Nikakor, kvečjemu nasprotno. Prek poezije je moč vsaj odškrniti vrata v kraljestva čiste metafizike. Vsaj nakazati občutja ob preboju iz zožane zavesti v razširjeno. Tako kot recimo William Blake, ki je pesnil o celi večnosti v trenutku in o celem vesolju v dlani njegove roke. S temi besedami je prišel presežnim občutjem bliže kot vsa filozofska intelektualna teorija tega sveta. Proza tu v glavnem odpove. Šteje namreč samo doživetje.

Doživetje, ki mu v zenbudizmu rečejo satori. Kar je za vas že dolgo sveta beseda. Satori ali razsvetljenje, uzrtje prave narave reči.
Krišnamurti pravi, da gre tu za vprašanje, ki ga sploh ni mogoče postaviti, ker je te reči nemogoče stlačiti v besede. Kot rečeno, še najbliže pridemo s pesnikovanjem. Nekaj, česar se sploh ne da izraziti, še najlaže nakažemo med vrsticami. Satori ali razsvetljenje je posledica razgradnje, razpada našega ega.


Slovenija – tako pravijo mnogi, ki živijo v tujini – je objektivno precej boljša, kot sama sebe pojmuje. To naše samoponiževanje in samozaničevanje je v veliki meri mazohistični izraz hlapčevske miselnosti, ki smo jo dedovali stoletja.

Hm, ampak kako človek to doseže?
Različno. Kot poučno vodilo nam je lahko tista klasična zgodba o rektorju indijske univerze, ki je nekoč v sanjah uzrl svojega Učitelja z velikim U. In je pač opustil posvetno življenje ter se Učitelja s skledico za moledovanje v rokah odpravil iskat. Ko ga je v neki zakotni vasi prepoznal, ga je veliki guru najprej nagnal. A bivši rektor je vztrajal in vztrajal, dokler mu Učitelj ni milostno dovolil, da ga spremlja na neki poti. Ves čas ga je poniževal in zatiral, dokler nista zelo vročega dne prišla do vznožja visoke gore. Povzpela sta se visoko do votline, kjer je vladal prijeten hlad. Takoj ko sta z mukami priplezala gor, pa je Učitelj rektorja sadistično poslal nazaj dol, naj mu gre v vas iskat svežo vodo. In ko se je ta napol živ nekako privlekel nazaj gor in prinesel vodo, si je Učitelj z noge snel sandalo in rektorja z njo na vso moč usekal po licu. No, in takrat se je njegov ego dokončno sesul, tako da je doživel satori in se prebudil v stanje razširjene zavesti.

Hm, brce življenja so torej v resnici izjemna milost ali kako?
Hja, ne ravno katere koli brce, ker človek lahko, če so dovolj hude, po njih pade v nič ali pa lahko pade v bit. S tem da se ti tudi potem, če padeš v razsvetljenje, ego sčasoma spet sestavi, le na višji ravni kot prej. Kot pravijo modreci: po razsvetljenju je svet tak kot prej, le da si po njem pet centimetrov nad zemljo. Predvsem ker nimaš več strahu pred ničem. To se še kako pozna. Sam recimo takoj vem, ali je moj sogovornik tam že bil ali ne. To vem po treh izrečenih ali zapisanih stavkih.




Vi sami vzdržujete ta stik s pravo naravo resničnosti?
To bi bilo po mojem nemogoče. Satori je enkratna izkušnja, ki lahko traja kako uro ali morda samo petnajst minut. A od energije, ki jo takrat dobi, lahko človek potem živi tudi vse življenje. Takrat se namreč v njem razreši eden najosnovnejših konfliktov – večni boj med primarnim narcisizmom in celoto. Ta konflikt v nas ves čas besni in nas izčrpava.


Osemnajst let tlake na evropskem sodišču je bilo več kot dovolj. Veste, to je bila prav res skrajno mučna tlaka.


A smo ga tako navajeni, da se sploh ne zavedamo?
Tako je! In to ponotranjeno protislovje nam rutinsko jemlje enormne, res gromozanske količine energije. Najboljša metafora za ta konflikt je razlika med valom in oceanom. Val terja obstoj oceana in ocean tudi nekako terja obstoj vala. A če se pojmujemo kot val, smo s svojo individualiziranostjo spregledali celoto. Katere del smo vsi. In vse točke v oceanu so povezane z vsemi drugimi.

Drži, to je eden najbolj šokantnih izsledkov kvantne fizike. In vi ste se nekoč prebudili v ocean?
O ja. (Njegov glas postane zelo mehak, ko izgovori sveti datum.) Sedmega novembra 1972.

Je možno o tem vsaj kaj malega nakazati z besedami?
Lahko samo ponovim, da to, da val vztraja na iluziji o svoji individualnosti, ta val na podzavestni ravni pošastno izčrpava. Če vam ta notranji konflikt uspe razrešiti, lahko od prihranjene energije živite še najmanj deset ali petnajst let. In potem ste lahko zaljubljeni v ves svet, vaša senzibilnost švigne gor za tisoče odstotkov, kar naenkrat imate dostop do prej neslutenih količin ustvarjalne energije.




Ste bili tudi vi po tem zaljubljeni v svet?
Seveda. Druga zgodba pa je potem, koliko časa to traja. Pri nekaterih lahko dejansko vse življenje, pri drugih petnajst let, pri tretjih pa tudi samo nekaj mesecev.

Koliko je trajalo pri vas?
Nekaj mesecev. (Se spogledava in nasmejeva ob neizrečeni misli, da je človeški svet žal vseeno tako oduren, da je vanj tudi po razsvetljenju težko ostati zaljubljen več kot nekaj mesecev.)