Onine zgodbe 2022

Modre oči

Stopam po poti, tlakovani s trpljenjem. Majhen otok, z vonjem po borovi smoli. Sonce, ki te ogreje v dno duše in stali še tiste najbolj ledene spomine.

Foto: Michael van der plas/Shutterstock

Klici galebov, ki prhutajo s krili, kakor da bi hoteli razpihati črne oblake. Most, ki je tam že od nekdaj. Okrušen beton, ki ga je načel čas, skriva zgodbe. Težko bi ga bilo zakrpati. Poškodbe so prehude. Lahko bi ga obrusili, na novo ometali in nanesli čezenj svežo barvo. A notranjost, ta je nepopravljiva. Napotim se čez most. Pred mano se razprostira širna prostrana. Vem, da je za koncem zemlje morje. Globoko, skrivnostno. V rdeči zemlji vidim sledi. Milijone sledi nemih korakov. Kdo ve, katera je moja. Ne morem je primerjati s sedanjim odtisom. Moral je biti manjši, šibkejši odtis. Zapiha lebič.

Vse, kar je ostalo, so spomini. Vsak kamen, beton, zidak, deli ograje so samo delčki mozaika. Mozaika brez okvirja. In tam jih zagledam. Tako kot pred desetletji. Modre oči. Stale so tam pred mano. Njihova modrina me je ponesla v drugi svet. Zdi se kot včeraj. Tako živo jih vidim pred sabo, da bi jih lahko narisal. Z zaprtimi očmi. Majhna, drobna deklica, umazanih lic in z zelo preveliko srajco. Morala je biti od njenega očeta, ali celo deda. Opirala se je ograje s svojimi drobnimi prstki. Ko me je pogledala, sem vedel, da temne noči ne morejo biti več temnejše. Od takrat sva bila neločljiva. Čas v šotorih sva si krajšala z igro. Risala sva s prsti po rdeči zemlji, se pogovarjala o svetu izven ograje. Že takrat, majhen deček, sem ji rekel, da se bova poročila. Ničesar nisem vedel o njej razen imena in da prihaja iz Gorice. Ko so se železna vrata odprla, so se najine poti ločile. Obračal sem se nazaj, da bi še vsaj enkrat zagledal modre oči. Nikjer jih ni bilo. Moral bi biti srečen, da sem se rešil okov, a šel bi nazaj, pa četudi samo za minuto. Samo da bi še enkrat uzrl njene oči. Ob prihodu domov sem zbolel.

»Pozabi nanjo. Saj si še otrok! Že čez nekaj tednov se sploh ne boš več spomnil njenega imena!« so bile besede moje matere. Toda nisem je pozabil. Venomer sem mislil nanjo. Zrasel sem. Spoznal sem veliko deklet. A v nobeni nisem našel modrih oči. Po šoli sem se za kratek čas zaposlil v bližnji tovarni. Plača je bila majhna, a delal sem toliko časa, da sem privarčeval dovolj. Takrat sem pustil službo in se podal na pot. Od Ljubljane do Gorice je bilo kar nekaj dni hoje. Ko sem materi povedal, da jo grem iskat, se je smejala.

»Saj je ne boš prepoznal! Skoraj deset let se nista videla. Bila sta še otroka.« Motila se je. Modrih oči ne pozabiš nikoli. Po skoraj desetih dneh sem prišel v Gorico. Pot ni bila lahka. Vidno izčrpan, lačen in žejen sem se odpravil v bližnjo krčmo. Spraševal sem po deklici z modrimi očmi. Nihče je ni poznal. Dva dni sem blodil po kraju in jo iskal. Ko sem že skoraj obupal, se je pripeljal kočijaž, ki je poznal deklico z modrimi očmi, uro vožnje iz mesta. V zameno za plačilo me je odpeljal do hiše. Sedela je na gugalnici pod staro češnjo. Po več kot desetih letih sem uzrl njene oči. Toda pot še ni bila končana. Oddana je bila že drugemu v vasi. Za poroko se je dogovoril njen oče.

»Kaj boš s tem fantom brez pare?« ji je govoril zame. Toda najina vez je bila premočna. Če ne moreva biti skupaj, ne bova z nikomer. Pobegnila sva. Nekje na polovici poti med Gorico in Ljubljano sva se ustavila. Na jasi, blizu gozda, sva si začela zidati dom. Najprej je bila to lesena baraka, z blatom na tleh. Poiskal sem si službo v bližnji delavnici in najina zgodba je začela dobivati temelje. Ko sem bil v službi, je ona iskala hrano po gozdu, sekala hosto, da sva imela kurjavo, pulila travo in hodila pomagat na bližnje kmetije. Ko sva bila doma, sva iz lesa izdelovala pohištvo. Če se je temu lahko tako reklo. Bila sva srečna in zaljubljena. Nikoli nama nič ni manjkalo, čeravno nisva imela ničesar. Imela sva drug drugega in to je bilo dovolj. Ko je zanosila, sva se v bližnji fari poročila. Sama. Za pričo so nama bili mimoidoči. V zakonu so se nama rodili trije otroci, hčerka in dva sinova. Z leti je postalo lažje. Dobil sem boljšo službo in tako sva si lahko sezidala hišo iz zidakov. Bila sva tako srečna.

Majhna soba. A ravno dovolj velika za posteljo, majhno omaro in komodo, na kateri je žalostno slonel televizor. Nekaj slik, na katerih so vate zrli nasmejani obrazi. Stene so s svojo belino bodle v oči. Za moj okus rahlo preveč svetlo in sterilno. Prostor brez duše, sem ga velikokrat poimenoval. Sedela je pri oknu in zrla v svet. Tako kot včeraj. In najverjetneje bo tudi jutri. Narahlo potrkam na vrata. Ni me slišala. Potrkam močneje. Obrne se, počasi, kakor da ima na voljo ves čas tega sveta. Vsakič znova me presune modrina njenih oči. In vsakič znova me njen pogled spomni na vse, kar sva bila. In še sva.

»Želite?« mi prijazno reče. Bolezen, ki ji je vzela skoraj vse, ji ni mogla vzeti njene srčnosti in dobrote.

»Samo pozdravit sem te prišel. Vem, da se me ne spomniš. Zanima me, kako si in kaj počneš.«

»Dobro sem, hvala. Ravno gledam skozi okno, kdaj se bodo iz šole vrnili otroci. Veste, tri otroke imam, hčerko in dva sina.« Pogladim jo po osivelih laseh. Še vedno je tako lepa.

»Kje pa je mož?« jo vprašam, z upanjem, da me bo vendarle en dan prepoznala.

»Mož dela, veste. Zelo priden in delaven je. Tesar je. Zlate roke ima.« Orosijo se mi oči. Ni me pozabila, še vedno me ima rada. Samo ne prepozna me. Pet let je že tukaj, v varstvu. Doma je bilo prenevarno. In vsak dan se z vlakom vozim k njej. K svojim modrim očem. K očem, ki so me vedno gledale ljubeče, zdaj pa me ne prepoznajo več. In hodil bom k njej, do najine zadnje stotinke na zemlji.

Nagradna igra

Glasujem za svojo najljubšo Onino zgodbo 2022

Drage bralke in spoštovani bralci, glasujte za zgodbo, ki vas je najbolj prevzela. Izberite Onino zgodbo 2022. Upoštevali bomo vse elektronske glasovnice, ki jih boste elektronsko oddali in potrdili do vključno ponedeljka, 22. avgusta 2022 do polnoči. Prešteli jih bomo in ugotovili, katera je najzgodba leta 2022, dvajset srečnežev, ki so glasovali pa tudi nagradili. Še opomba: za posamezno zgodbo lahko glasujete le enkrat. Ob glasovanju boste na vaš elektronski naslov prejeli sporočilo za potrditev sodelovanja.

Podarjamo 20 privlačnih Oninih nagrad

VAŠI PODATKI

* S podpisom in oddajo tega kupona ste izrazili strinjanje, da sodelujete v spletnem glasovanju. S potrditvijo prejemanja elektronskih sporočil s področja tiskanih in digitalnih produktov družbe Delo d.o.o. ste se strinjali, da vam posredujemo ponudbe in ugodnosti, ki jih pripravljamo pri naših tiskanih in digitalnih produktih. Za izvedbo spletnega glasovanja in tudi za posredovanje elektronskih sporočil bo Delo d.o.o., Likozarjeva 1, Ljubljana, vaše posredovane osebne podatke obdelovalo v skladu s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR) in nacionalno zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov. Vaše osebne podatke bomo obdelovali zgolj toliko časa, kolikor je potrebno za dosego namena, za katerega so bili zbrani. V primeru izvedbe spletnega glasovanja bo to vse do njegovega zaključka. Če ste podali soglasje za prejemanje elektronskih sporočil, bomo vaše osebne podatke obdelovali, dokler svojega soglasja ne prekličete. Preklic prejemanja elektronskih sporočil lahko izvedete kadar koli, najlažje tako, da v elektronskem sporočilu kliknete polje »odjava« ali nas o preklicu obvestite na dpo@delo.si ali Delo d.o.o., Likozarjeva 1, Ljubljana. Vaši osebni podatki se ne posredujejo nikamor. V stik z njimi bodo prišli le pogodbeni obdelovalci pri obdelavi, vendar morajo spoštovati pravila in zahteve Dela d.o.o. za ustrezno obdelavo osebnih podatkov. Če želite od nas dobiti kakršne koli informacije v zvezi z obdelavo svojih osebnih podatkov, kot npr. vpogled, izvesti morebitni popravek ali izbris, prenos, omejiti obdelavo podatkov ali obdelavi ugovarjati, nam to lahko sporočite s spletnim obrazcem na https://info.delo.si/gdprsoglasje ali pisno na naslov Delo d.o.o., Likozarjeva 1, Ljubljana. Na vašo zahtevo bomo odgovorili kar najhitreje, vsekakor pa ne pozneje, kot je dovoljeno. Če ne boste zadovoljni z našimi odgovori v zvezi s svojimi pravicami glede varstva osebnih podatkov, imate možnost vložiti pritožbo pri nadzornem organu, ki je informacijski pooblaščenec, Zaloška 59, 1000 Ljubljana, 01 230 97 30 in gp.ip@ip-rs.si.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE