Asist. dr. Karin Sernec, psihiatrinja in psihoterapevtka

Od potrebe po nadzoru do obsedenosti

Pri ortoreksiji je oboleli obseden z zdravo prehrano. Bolezen ga v začetni fazi osrečuje, saj doživlja same pozitivne učinke svojega ravnanja, sčasoma pa v strahu, da bo zaužil vsakršne strupe, z jedilnika izloča vse več živil. Začne se umikati iz družbe, nastopi faza dekompenzacije. Pogovarjali smo se z asist. dr. Karin Sernec, psihiatrinjo in psihoterapevtko ter vodjo Enote za motnje hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Kaj je ortoreksija in ali je že uradno priznana kot motnja hranjenja?

Ortoreksija je obsedenost z zdravo, biološko neoporečno hrano. Pri nas je v veljavi deseta revizija mednarodne klasifikacije bolezni in stanj, ki pa še ne vključuje ortoreksije nervoze. Ameriška klasifikacija, ki je bila izdana pred tremi leti, pa vključuje tudi posebno obliko anoreksije, ki je pravzaprav opis ortoreksije.

Zadnja leta ne manjka nasvetov o zdravem prehranjevanju in najrazličnejših diet ter poti do popolne postave. Ali bi ocenili, da na pojavnost ortoreksije vplivajo tudi mediji z opevanjem zvezdniških lepotnih idealov?

Velikokrat me sprašujejo, ali so lahko vplivi medijev vzrok za pojav motnje hranjenja, in odgovor je, da nikakor ne. Tako bi namreč vsi imeli motnjo hranjenja, saj nihče ne dosega idealov, ki jih pogosto propagirajo mediji in oglaševalci. Vpliv medijev pa je seveda pomemben dejavnik tveganja za razvoj motnje hranjenja pri osebah z nizko samopodobo in slabim samospoštovanjem, ne more pa biti edini vzrok.



Kateri pa so mogoči vzroki?

Vzroke delimo v tri velike skupine: prvi so biološko-genetski vzroki, kamor spadajo tipične osebnostne poteze, težnja po perfekcionizmu, storilnost, pridnost, potreba po pohvalah in potrditvi od zunaj, izrazito nizka samopodoba. Ključna je lahko tudi visoka porodna teža dojenčka.

Pomembni so tudi socio-kulturni vzroki, kamor spada tudi propaganda idealne podobe moškega in ženskega telesa, ki ste jo prej omenili. Tretja velika skupina pa so družinski vzroki, od nefunkcionalnega partnerstva, starševstva, nasilja, zlorab do bolezni enega od staršev, skratka, vse, kar otroku vzame občutek varnosti. Seštevek vzrokov iz vseh teh treh skupin daje možnost, da se razvije motnja hranjenja. Edini vzrok, ki je lahko samostojen povzročitelj, so zlorabe, sicer pa gre za seštevek vzrokov iz vseh treh skupin, zato je pri zdravljenju nujna vzporedna psihoterapevtska obravnava vzrokov.


Velikokrat me sprašujejo, ali so lahko vplivi medijev vzrok za pojav motnje hranjenja, in odgovor je, da nikakor ne. Tako bi namreč vsi imeli motnjo hranjenja, saj nihče ne dosega idealov, ki jih pogosto propagirajo mediji in oglaševalci.


Omenili ste, da ortoreksijo uradne obravnave uvrščajo pod anoreksijo. Kakšna pa je razlika med motnjama? 

Ključna razlika med ortoreksijo in anoreksijo je predvsem v tem, da gre pri prvi za obsedenost z zdravo hrano in v ozadju ni motene telesne sheme, pri anoreksiji pa se človek vidi debelega, čeprav je lahko že izrazito podhranjen. Denimo, oseba je visoka 170, tehta pa 30 kilogramov in je prepričana, da je debela. Pri ortoreksiji se oseba zaveda, da je shujšala, ker si ne upa ničesar jesti zaradi strahu pred umazanijo in dodatki, v ozadju pa je seveda potreba po nadzoru, ker je to edino področje, kjer ima občutek, da ima nadzor nad svojim življenjem.



Bi pri ortoreksiji lahko potegnili vzporednice z odvisnostjo?

Absolutno, najdemo vrsto podobnosti, kot so 24-urna preokupacija z določeno snovjo oziroma vedenjem (v tem primeru s hrano), umik iz družbe, ker ne moreš nikamor več iti, saj si ne upaš jesti drugod, nimaš časa za prijatelje. Bolezni se pridruži depresija, podobno kot pri odvisnosti od psihoaktivnih snovi. Ampak ortoreksije vseeno ne opisujemo kot odvisnost, ampak obsedenost, saj odvisnost spada v svojo skupino bolezni, motnje hranjenja pa so svoja skupina bolezni, in tega ne gre združevati.

Ali se ortoreksija stopnjuje: so sčasoma merila, katera hrana je primerna, z leti čedalje strožja?

Res je, izbor živil je čedalje ožji, oseba vedno več živil izloča z jedilnika. Končna telesna slika osebe z ortoreksijo je enaka kot pri anoreksiji, saj se pokaže izrazita podhranjenost z vsemi posledicami. Drugačna pa je gonilna sila: pri anoreksiji je oseba prepričana, da je debela, zato se hrani izogiba oziroma vse, kar zaužije, izbruha – naj še razjasnim, razlika med anoreksijo in bulimijo ni ta, da pri prvi oseba strada, pri drugi pa izbruha zaužito hrano, ampak v indeksu telesne mase (ITM).  Pri anoreksiji je diagnostični kriterij ITM pod 17,5 kilograma na kvadratni meter, pri bulimiji pa 18–25, se pravi normalen. Pri anoreksiji lahko pridemo do nizkega ITM s stradanjem, ampak takšnih je samo četrtina; tri četrt jih namreč bruha. Razlika med bulimijo in anoreksijo je tudi v času pojavnosti bolezni: anoreksija se pojavi najbolj zgodaj od vseh oblik motenj hranjenja, na prehodu iz otroštva v adolescenco, bulimija pa iz adolescence v odraslo obdobje.


Ključna razlika med ortoreksijo in anoreksijo je predvsem v tem, da gre pri prvi za obsedenost z zdravo hrano in v ozadju ni motene telesne sheme, pri anoreksiji pa se človek vidi debelega, čeprav je lahko že izrazito podhranjen.


Kdaj pa se pojavi ortoreksija?

Ortoreksija se lahko razvije v zgodnjem do srednje odraslem obdobju, a ko oseba pride k nam in prisluhnemo anamnezi bolezni, postane jasno, da so bile težave že v mladosti, ampak simptomi še niso bili tako močni, da bi lahko spisali diagnozo.

Ortoreksija poteka v dveh fazah. Prva so medeni meseci, ko je bolezenska korist večja od škode, zato osebe z ortoreksijo v tem obdobju ne poiščejo pomoči, ker imajo občutek nadzora nad življenjem. Dobro se počutijo in v tej fazi poskušajo okolico prepričati, da sledijo njihovemu zgledu, ker da je to dobro in zdravo zanje. Na začetku torej vidijo samo pozitivne učinke svojega ravnanja.

Slej ko prej, ker izloča vse več živil, se oseba izolira od družbe, začne se faza dekompenzacije. Škoda je takrat večja od koristi, oseba postane depresivna, socialno se povsem umakne, ves čas se ukvarja z iskanjem primernih živil.

Kako poteka zdravljenje? Ali osebe z ortoreksijo običajno same poiščejo pomoč?

Oboleli običajno sami poiščejo pomoč, ker so to že odrasli ljudje. Ampak morajo si resnično želeti zdravljenja, kajti edino uspešno zdravljenje je psihoterapija.

Če po pol leta ambulantnega zdravljenja ne gre na bolje, je smiselno intenzivno psihoterapevtsko hospitalno zdravljenje. Tega ne gre zamenjevati z reševanjem življenja – to pomeni, da je nekdo tako podhranjen, da je življenjsko ogrožen, zato ga sprejmejo na internem oddelku v bolnišnici. Tam pacient dobi infuzijo snovi, ki njegovemu telesu primanjkujejo (npr. elektrolitov) in po nekaj dneh, ko je zunaj življenjske nevarnosti, se mu ponudi zdravljenje. Če to sprejme, ima pri nas možnost intenzivne obravnave. Takšni so trije ali štirje bolniki na leto. Na našem oddelku je pod 24-urnim nadzorom zdravstvenega tehnika, vsak dan ga pregleda tudi zdravnik. Za bolnika naredimo načrt: s postopnim dvigovanjem ITM ga vključujemo v psihoterapevtske obravnave, najprej manj obremenjujoče, na primer glasbeno ali likovno terapijo, potem pa zahtevnejše. Ko je ITM še malce višji, se zdravljenje nadaljuje v psihoterapevtski obravnavi. Pri nas ostanejo 4-6 mesecev, ob koncih tedna gredo domov; ko končajo hospitalno obravnavo, nadaljujejo v zunajbolnišničnih skupinah vsaj nekaj let, v povprečju pet ali šest.


Prva faza ortoreksije so medeni meseci, ko je bolezenska korist večja od škode, zato oboleli v tem obdobju ne poiščejo pomoči, ker imajo občutek nadzora nad življenjem. Dobro se počutijo in v tej fazi poskušajo okolico prepričati, da sledijo njihovemu zgledu, ker da je to dobro in zdravo zanje.


Kako merite uspešnost zdravljenja?

Pacienti izpolnjujejo vprašalnik glede na motnjo hranjenja, ob sprejemu in tri, šest ter dvanajst mesecev po odpustu z oddelka. V tem času merimo pojavnost recidiva. Eno leto po odpustu z oddelka je pri anoreksiji slabih šest odstotkov, pri bulimiji štiri odstotke, kar je zelo uspešno.



Zadnja leta se pojavlja kar nekaj novih imen na področju motenj hranjenja, denimo, pregoreksija. Gre torej za nove oblike bolezni, morda natančnejša poimenovanja?

Drobljenje določene motnje, v tem primeru motnje hranjenja, na veliko število podskupin ni smiselno. S tem le razdrobimo težave na več podskupin in neustrezno preusmerjamo pozornost. V osnovi se vse motnje hranjenja obravnavajo na enak način po vsem svetu. Znani so njihovi vzroki - ali se to dogaja med nosečnostjo (pregoreksija) ali gre za obsedenost z zdravo hrano (ortoreksija) ali kaj drugega, ni ključnega pomena. Najpomembneje je, da spodbudimo ljudi, ki imajo težave in zato težko živijo, da pridejo po pomoč. Raziskujemo vzroke in skozi terapijo spreminjamo čustvene odzive na pretekle vzroke. Ko se ti spremenijo, oseba ne potrebujejo več simptoma, ki vedno služi kot nadomestek nečesa, da pokrije neko globljo notranjo bolečino. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE