Na srečo znanje danščine ni bil pogoj, zato me je vodstvo bolnišnice sprejelo takoj. A imam kar posluh za jezike, učenje jezika pa država zagotovi tudi vsakemu priseljencu prva tri leta od prihoda,« pove Rika, ki je zadovoljna ugotovila, da Danska poskrbi še za druga pomembna področja, kot so vpis v vrtec in šolo, zaposlitev partnerju, bivališče itn. 



»Vsak začetek je seveda težak. Sinova sta bila ob selitvi stara šest in štiri (tretji se je rodil januarja letos, op. a.). Mlajši je prva dva meseca vsako jutro jokal in ni hotel v vrtec. Obiskoval je sicer enega najboljših vrtcev v našem okrožju, kjer otroci med drugim sodelujejo pri vrtnarjenju, kuhanju, oskrbi živali, da o izletih ne govorimo. No, uvajalno obdobje je preživel, dansko pa zdaj govori tako kot vrstniki,« pove Rika. Starejši se je moral spopasti z večjimi obveznostmi: »Začel je z 0. razredom v prehodnem letniku; v danski razred je šel, ko je učiteljica ocenila, da dovolj dobro razume jezik, da lahko sledi pouku. Sprva je imel pet dodatnih ur danščine na teden, nato od dve do tri – kar za nas, vajene slovenskega šolskega sistema, ni nič kaj prevelik zalogaj, za Dance, ki vsaj prvi dve leti nimajo nalog, pa je. Otroci se tam morajo veseliti šole, ki ne sme biti stresna.«



Nepotrebni strahovi

Strahov v povezavi z novim svetom, v katerega sta sinova vstopala, je bilo nemalo: »Bala sem se, da se ne bi vključila med vrstnike, a je bil strah odveč. Poleg druženja v razredu in organiziranih igralnih skupin so tu še rojstni dnevi, na katere je povabljen ves razred. Danci si tako prizadevajo za celostno vključitev vseh otrok.« Sliši se odlično, a vendarle ji je nekaj nezaupanja ostalo: »Sprejeti sem morala, da sta na Danskem šola in dom strogo ločena. Na začetku se mi je to zdelo krasno, potem pa je prišlo obdobje nezaupljivosti, čeprav so mi zagotavljali, da se je sin lepo vključil v razred. Nato sem se pomirila, saj se je kljub vsemu naučil pisati, brati, računati in sam vzeti knjigo v roke! Do osmega razreda nimajo ocen: verjetno je to po eni strani dobro, nismo pa še tako daleč, da bi čutili morebitne posledice. Včasih se moram opreti na moževo tolažilno filozofijo: 'Bo že'.«



Desetletka, neobvezna

Danski šolski sistem ima koncept desetletke; šestletniki začnejo v 0. razredu, ki pomeni prehod med vrtcem in osnovno šolo, na voljo pa je še deseti, ki je neobvezen, a koristen za dvig povprečja pri kasnejšem vpisu. Zanj se odloča vse več najstnikov, saj jim omogoča leto dodatnega razmisleka, kaj bi počeli v življenju.

Riko je nadvse razveselilo dejstvo, da se bo lahko izognila mučnemu lovu za potrebščinami, ki mu slovenski starš poleti zlepa ne uide: »Otroci v vseh letih osnovne šole potrebujejo le peresnico in šolsko torbo ter opremo za športno vzgojo. Šolski dan traja od 8. do 14. ure, doplačajo pa jutranje, popoldansko, celodnevno in počitniško varstvo.« No, pri prehrani se slovenskim otrokom zanesljivo godi bolje: na Danskem morajo namreč malice prinesti s seboj; ponekod jo je sicer mogoče naročiti, toplih obrokov pa ni. »V naši šoli je nekaj časa obratovala kantina, a ni ustrezala določenim standardom, zato so jo zaprli,« pristavi Rika.



Drobec zdrave kritičnosti

Po dveh letih daleč od domovine težko napove, kakšno izobrazbo bo otrokom omogočil danski sistem: »Posvetijo se lahko tistemu, pri čemer so dobri, in se ne obremenjujejo toliko s predmeti, ki jim ne ležijo. Težava nastane, če otroka nič ne zanima in nimaš vzvoda, s katerim bi ga premaknil, starši pa zaradi neocenjevanja živijo v popolni nevednosti. Vendar otroci, ki nimajo težav v sistemu z ocenami, jih nimajo niti v sistemu brez ocen.« Kot meni, pa Dancem manjka drobec zdrave kritičnosti: »Otrok je rešil deset računov od 50 – super, kajti zadnjič jih je samo osem, torej napreduje! Nihče ne pove na glas, da je nekaj slabo, da se mu ne bi zamerilo. Starši so sicer vedno dobrodošli na posvet, vendar se tukaj tudi hitro konča – če učitelj presodi, da se otrok dobro razvija, je stvar opravljena.« Vsekakor pa občuduje odnose med učenci in učitelji: »Odnos je prijateljski, med seboj se kličejo po imenih, dajejo si petke, tudi ko se srečajo zunaj šolskega okolja.«



Prijaznost, prijateljski odnosi, zvrhan koš razumevanja – lepa popotnica za življenje ali potuha? Stvar presoje in posameznika, najbrž. Verjetno največ odtehta dejstvo, da se otroci na Danskem radi šolajo. No, vsaj do določene starosti, ugotavlja Rika: »Težave se pojavijo v višjih razredih, in sicer kot neopravičena odsotnost od pouka. Starši so nemočni, saj niso vajeni postavljati meja, šola pa prav tako nima vzvodov za ukrepanje. V začaranem krogu pa so poraženci vedno otroci.« 


Danski šolski sistem ima koncept desetletke; šestletniki začnejo v 0. razredu, ki pomeni prehod med vrtcem in osnovno šolo, na voljo pa je še deseti, ki je neobvezen. Zanj se odloča vse več najstnikov, saj jim omogoča leto dodatnega razmisleka, kaj bi počeli v življenju.