Nina Pušlar

Zelo pazim, kaj mislim

Ko je s sedemnajstimi leti postala zmagovalka Bitke talentov, je bila seveda pravo odkritje, a v tistem usodnem trenutku ni razmišljala, da bo nekoč eden najbolj priljubljenih slovenskih pevskih obrazov. Je profesionalka, zelo samozavestna, všečna in nikakor zvezdniško prevzetna. Nina Pušlar je dobra ženska. Zagledana v to, o čemer ne dvomi, da ji je namenjeno – peti. To jo zadovoljuje. Izpolnjuje. Ji daje občutek, da živi.

Če smem postaviti ugotovitev – v vrh sta vas ob nespornem in dokazanem talentu pripeljali vztrajnost in potrpežljivost?

Ravno sem pregledovala stare fotografije in videoposnetke, ob tem sem se zamislila, da sem pravzaprav imela srečo, saj sem s svojim otroštvom še ujela čase, ki jih ni več. Na določene značajske lastnosti verjetno vpliva tudi dejstvo, da sem precej časa preživela v družbi fantov, v naši vasi so bili tedaj v večini. Moj brat je bil najstarejši v tovarišiji in sčasoma, ker sem si seveda zmeraj želela biti z njimi, saj so počeli zanimive reči, sem morala biti takšna kot oni: se tako vesti in si upati več. Jasno, zgodilo se je tudi to, da me kdaj pa kdaj niso želeli zraven, sploh kadar je šlo po njihovem za bolj fantovske igre. A niso me zbegali. Bila sem prebrisana in taktična. Šla sem domov in očetu povedala, da fantje nočejo, da bi se še igrala z njimi. No, oče je zadevo hitro uredil in kmalu sem bila nazaj. (Nasmešek.) Neopisljivo je pravzaprav, kar smo doživeli skupaj kot otroci na vasi. Lepe spomine imam in želela bi si, da bi čim več otrok imelo priložnost doživeti tako lepo otroštvo, kot sem ga bila deležna jaz.

Bolje, da si takšen, kakršen si. Da bi se moral pretvarjati pred ljudmi, ki so ti najbliže in naj bi te imeli najraje, se mi zdi največja neumnost. 

Družina je še zdaj najpomembnejša v vašem življenju, konec koncev ste zaradi nje ostali v »vaši« Ivančni Gorici. Kako je bilo pri vas?

Oče avtoriteta, bolj redkobeseden, ampak ko je nekaj povedal, je zaleglo. Mama je bila ena sama milina. Razmere so bile predvsem zaradi mamine bolezni zelo pestre, borili smo se, vzdušje se je v naši hiši spreminjalo iz dneva v dan, ampak na to smo se navadili, mogoče pa zato postali bolj odporni proti življenju. (Nasmeh.) Zelo sem bila navezana tudi na babico in dedka, saj smo skupaj živeli. Ju kar pogrešam na njuni »rezidenci«.


Foto: Nejc Fon


Lani ste praznovali trideseti rojstni dan in v zadnjem obdobju ste naredili kar nekaj sprememb. Ko stopamo iz enega obdobja v drugo, gremo zmeraj malo nenačrtovano in v neznano ali pač ne?

(Odkima.) Ni na slepo, je bolj odločitev, ki jo sprejmeš, ali pa te življenje samo pripelje do tega, da moraš nekaj storiti, spremeniti morda. Kaj ti to prinese, vidiš samo, ko mine nekaj časa. Seveda stopaš v nekaj neznanega, kar je po eni strani lahko odlična priložnost za začetek nečesa novega. Vesela sem takih »srečanj« v življenju. Veliko dajo. Če dopustiš, te tudi ogromno naučijo. Včasih je neprijetno, ampak je treba tudi to sprejeti. Minulo leto je bilo posebno. Sicer pa – spremembe so lepa stvar in jaz se jih veselim.

Danes se veliko govori o tem, da z mislimi lahko manifestiramo usodo in z močno voljo, ki jo vi nedvomno premorete, uresničimo, kar si želimo. Kaj porečete na to?

S tem se povsem strinjam, zato zelo pazim, kaj mislim. (Smeh.) Zares. Verjamem v moč misli in da to prinese rezultate na dolgi rok. Dobre ali slabe.

Vse od začetka glasbene poti nerada razgrinjam svoj intimni svet, predvsem sem v komentarjih skopa zaradi svojih bližnjih in njihovega zasebnega življenja. 

Se pa znate tudi prepustiti in razposajeno čutiti brez pretiranih pričakovanj – da reči stečejo spontano, a vendar k pravi stvari?

Tudi, seveda, a ni preprosto. Je pa bržkone povezano s tem, da sem se v otroštvu družila s fanti. Katere so njihove izrazite lastnosti? Moč. Bojevitost. Dekleta in ženske kasneje bi se potemtakem morale znati predati?! Na to sem se morala privaditi. In tudi na to, da zaupam sebi. S tem, da se sprejmeš takšnega, kot si, da se imaš rad, da najdeš lepo v sebi in ne iščeš sreče vsenaokrog.

Ampak ta samozavest pride od znotraj.

Tudi če se ženska v odnosu preda, pusti, da moški vodi, to ne pomeni, da nima svojega jaza, je nepomembna, nespoštovana. Prej nasprotno – zame je to izraz ženske moči.

Kako zahtevna partnerica ste? S čim vas moški prepriča?

Zelo zahtevna! (Smeh.) Prepriča me takrat, ko zadovoljno in prepričljivo opravlja svojo vlogo moškega.


Foto: Urša Premik


Zasebnost vam uspeva kar prikrivati. Saj ne skrivate česa škandaloznega, kajne?

Ničesar ne skrivam, samo to področje svojega življenja je ločeno od poklica, ki ga opravljam. Pojem in to dojemam kot poslanstvo. Vse od začetka glasbene poti nerada razgrinjam svoj intimni svet, predvsem sem v komentarjih skopa zaradi svojih bližnjih in njihovega zasebnega življenja.

Opaznost in priljubljenost danes podpihujejo družbena omrežja. V to, da bi na široko odgrnili zaveso in ponudili ekskluzivo, ki naj bi dokazovala, kakšni ste zares, po čemer ne nazadnje občinstvo tudi meri te, ki so na očeh, ne privolite?

Tako bom rekla: če se imaš z nekom lepo, preprosto odklopiš in nimaš časa niti pomisliti na to, da bi nekaj objavljal, temveč kar najbolj uživaš tisti trenutek. No, tako bi vsaj moralo biti. Toliko nas je preplavila evforija družbenih omrežij, da sem zelo vesela vsakega trenutka, na koncertih ali v drugih okoliščinah, ko lahko damo telefone stran. Seveda je krasno imeti vez z občinstvom ne le na koncertih, ampak tudi na družbenih omrežjih, vendar zame to pomeni omejevanje pristnega stika z ljudmi, ker se zapiramo drug pred drugim, ljudje pa smo vendar socialna bitja. To, da nam je telefon postal že nekako dovolj dobra družba, se mi ne zdi nikakršen napredek, ampak korak, ne, kar nekaj korakov nazaj.

Zaradi žarometov slabše vidim zadnja leta. (Širok nasmeh.) To, da greš na oder, je vloga, v katero vstopim, in je čisto drug svet zame. Svet, v katerem se je lepo »izgubiti«, vendar ne biti izgubljen. 

Kako sprejemate izziv in odgovornost, da ste ob tem, ko ste se zavihteli v prvo ligo slovenske popularne glasbe in ob vseh hitih, ki ste jih ustvarili, postali bržčas ljudska last?

Na to gledam kot na poslanstvo, ki ga opravljam. In zelo rada ga opravljam in sem vesela, da mi je sploh omogočeno peti in s svojim glasom osrečevati druge. Včasih je nepredstavljivo, a še toliko večja odgovornost do sebe, da to darilo, ki mi je dano, skrbno čuvam.

Obstaja najlepši kompliment, kar ste jih dobili?

Uf, gotovo obstaja. (Se za trenutek zamisli.) Saj zame je že to kompliment, kar ste rekli, da sem po svoje malo tudi od občinstva, ali ko slišim lepo besedo po koncertu, denimo, da je nekomu vzbudil neko čustvo; dobro, slabo, saj ni pomembno. Tudi slabo je velikokrat dobro. Glasba ima to moč, da gre nekam dlje. Najlepši poklon pa je publika, ki prihaja na koncerte že trinajsto leto.

Ali kdaj dvomite, ali ste odkrili svoje poslanstvo?

Ne več. Preprosto čutim, da je to res to, kar želim početi – raziskovati in odkrivati nove pa tudi stare delčke sebe, ki so se z leti kdaj pa kdaj tudi malce izgubili.


Foto: Urša Premik


Lahko ob vsem živite »normalno življenje«, čeprav, če dovolite, imam občutek, da ste z obema nogama kar na trdnih tleh?

Sem, poglejte me. (Nasmeh.) Počutim se tako, da sem. Živim normalno življenje. Včasih živim noro življenje. V pozitivnem pomenu, seveda. (Smeh.) Čim več življenja v tem življenju. Čim več igre, plesa, tega, da sem lahko na odru in pojem, da počnem stvari, ki mi dajejo občutek, da sem živa – to mi je mar in to mi je v veselje.

Blišč in slava, če lahko uporabim ti besedi, vas očitno nista prehudo zaslepila. Kako vas je vendar spremenilo to, da ste nenehno pod žarometi?

Zaradi žarometov slabše vidim zadnja leta. (Širok nasmeh.) To, da greš na oder, je vloga, v katero vstopim, in je čisto drug svet zame. Svet, v katerem se je lepo »izgubiti«, vendar ne biti izgubljen.

Torej obstajata Nina pevka in Nina v zasebnem svetu?

Obstajata, ampak je tudi toliko veliko vzporednic med njima, da je težko potegniti mejo. Ker je ni. In zakaj bi bila?! Vse je prepleteno. Denimo, ko sem imela priložnost ustvarjati muzikal Cvetje v jeseni, kjer igram vlogo Mete, napisano vlogo, točno določena dejanja, točno določena čustva, a kljub temu – to sem jaz, v vlogi Mete, moja kreacija nje. Vedno iz sebe vstopam v vlogo na oder. Vloga Mete je bila in še vedno je ena najlepših zame, raziskovanje in ponovno seznanjanje z Nino pa tudi lepa izkušnja. Na odru je zgodba popolnoma enaka. Nina sem. Seveda sem Nina. Včasih takšna, včasih drugačna.

Veliko deklet oziroma žensk mi je pisalo v zadnjih letih in želela sem nam posvetiti pesem. Zakaj? Ker ta naravna lepota, ki nam je dana, za nekatere preprosto ni več lepa. Posledica? Moram se spremeniti, da bom lep oziroma lepša. Jaz pa pravim, da ne. 

Ali pri ustvarjanju črpate iz sebe?

Največkrat iz sebe ali opazovanja okolice, poslušanja različnih zgodb. Ena takih je bila ideja za pesem Lepa si, ki sem jo imela v posebnem »predalčku« kar nekaj časa. Navdih sem dobila na koncertih, iz različnih zgodb, ki sem jih imela priložnost prebrati v pismih ali elektronski pošti. Veliko deklet oziroma žensk mi je pisalo v zadnjih letih in želela sem nam posvetiti pesem. Zakaj? Ker ta naravna lepota, ki nam je dana, za nekatere preprosto ni več lepa. Posledica? Moram se spremeniti, da bom lep oziroma lepša. Jaz pa pravim, da ne, in s skladbo nagovarjam ne nazadnje tudi samo sebe, saj večinoma vsi doživljamo različna obdobja v življenju in je včasih preprosto treba odrasti. V videospotu zato nastopim tudi sama, mogoče v malo drugačni vlogi, kot so me nekateri vajeni. Lepo je videti prisrčne nasmehe na obrazih, ko zapojem pesem na koncertu. Takrat vem, da je dosegla svoj namen.

Najpomembneje je ostati zvest samemu sebi.

Bolje, da si takšen, kakršen si. A saj že v odnosih nismo takšni, kakršni smo. Zakaj pa ne bi bili? Zakaj ne bi živeli svoje lastne narave? Da bi se moral pretvarjati pred ljudmi, ki so ti najbliže in naj bi te imeli najraje, se mi zdi največja neumnost.


Foto: Urša Premik


Sedemnajst let ste imeli, ko ste v oddaji Spet doma takoj vzbudili simpatije in postali zmagovalka Bitke talentov. Bi ponovili, če bi začenjali znova?

Težko rečem. Bi in ne bi, se pa ne sprašujem, preprosto se je takrat tako zgodilo in šla sem na pot, ki mi je bila namenjena. Vsekakor bi mnogo stvari naredila drugače, ampak laže je govoriti na trinajst let podlage, tako da vse, kar se je zgodilo, sprejemam z veliko pozitivnostjo.

Dokazali ste, da niste muha enodnevnica, temveč ste osvežili in okrepili glasbene odre. Bi se vam zdelo čudno, če ne bi?

Verjamem, da je treba zaupati v življenje in se prepustiti. Včasih moraš biti tudi potrpežljiv in si ne smeš želeti preveč naenkrat, načrtovati do podrobnosti, ker vse pripelje do tega, da potem moraš nekaj početi. In če ti ne uspe, si razočaran, ker imaš pričakovanja, želje, ker misliš, da moraš. Predvsem sem se z besedo »moram« veliko ukvarjala lani. Zakaj moram? Ko kakšne stvari malce spustiš iz rok, je laže. Ni nujno, da vse vedno moraš, po možnosti v istem trenutku, ko si zamisliš ti ali kdo drug.

Bolna je bila vse do mojega enaindvajsetega leta. Večkrat povem, da se nismo spraševali, zakaj, ampak smo želeli kar najbolje z njo shajati. Pomagala sem, kolikor sem pri svojih letih lahko. Seveda bi zdaj marsikaj naredila drugače, ker sem starejša, seveda bi raje videla, da mamine bolezni ne bi bilo, a sem hkrati hvaležna za to izkušnjo.

Kdaj ste vedeli, da ne boste frizerka po mami, ampak boste osvojili sceno kot pevka?

Mami je večino dneva frizirala in ravno zato, ker smo imeli salon v hiši, se kot deklica nad tem nisem preveč navduševala. Že takrat sem raje – s krtačo v roki namesto mikrofona – nastopala pred maminimi strankami. Poleg tega je vedno poskrbela, da sva z bratom hodila k pevskemu zboru, pihalnemu orkestru, v glasbeno šolo. Igrala sem prečno flavto, brat trobento. Kasneje sem se učila klavir, on pa kitaro. Glasba je bila zelo navzoča v naši družini. Oba z bratom naju je veselilo igrati, nisem pa bila pridna, kar se vaj tiče. Če bo intervju brala profesorica za flavto v glasbeni šoli, bo vedela, o čem govorim. Običajno sem namreč prišla na uro flavte in začela igrati, vadila pa nisem. Zelo sem bila nepredvidljiva. Pogrešala sem igranje, nikoli nisem uživala v preigravanju not. Se mi zdi, da bi bilo tudi v nižji glasbeni šoli fino imeti malo več improvizacije, ki te spodbudi h kreativnosti in svojo osebnost laže preneseš v igranje.

Pri svojih letih premorete veliko življenjskega realizma. Ste ob mamini bolezni odrasli hitreje?

Prisili te hitreje odrasti. Bolna je bila vse do mojega enaindvajsetega leta. Večkrat povem, da se nismo spraševali, zakaj, ampak smo želeli kar najbolje z njo shajati. Pomagala sem, kolikor sem pri svojih letih lahko. Seveda bi zdaj marsikaj naredila drugače, ker sem starejša, seveda bi raje videla, da mamine bolezni ne bi bilo, a sem hkrati hvaležna za to izkušnjo.


Foto: Urša Premik


Pesem Tvoja kri je napisana, kakor da jo pojete mami. Je vedela za to?

Tega ji nisem povedala, ker mi je bilo pretežko. Nisem mogla. Jo je pa imela zelo rada. Veliko je poslušala radio in mi povedala: »Tvoja kri je bila po radiu.« Obstajajo tudi pesmi, ki sem jih posvetila očetu, bratu pa še komu, čeprav je najbolj zanimivo prav to, da nihče natančno ne ve, katera je za koga. (Nasmeh.)

Vas iskrenost kdaj tepe po glavi?

Ne. Se mi zdi, da mi ne zamerijo, tudi če komu ni všeč resnica. Morda kdo celo premisli in uvidi, češ, nekdo ti je povedal svoje mnenje. Nekaj novega lahko spoznam o sebi. In nasprotno: če meni kdo iskreno pove svoje mnenje, sem vesela, tudi če me boli ali mi ni prijetno. Ampak je prav tako. Zaradi takih stvari si lahko samo boljši človek. Vzameš na znanje, ni nujno, da upoštevaš, lahko pa se kaj iz tega naučiš.

Nina, vaše skladbe so med najbolj priljubljenimi in predvajanimi. Kaj pripravljate letos?

Za valentinovo imava z Janom Plestenjakom koncerta v velenjski Rdeči dvorani, osmega marca v ljubljanskih Stožicah, desetega marca pa v SNG Maribor, kjer sem že koncertirala. Vse to so krasna koncertna prizorišča. Veselim se jih in vsega, kar prihaja v letu 2019. Vseh načrtov še ne želim razkriti, ni pa skrivnost, da pripravljam nov album in se pripravljam na pestro drugo polovico leta, kjer se bo zgodil še en poseben koncert na prizorišču, kjer sem že bila in sem pred leti praznovala posebno obletnico. Vendar bo tokrat malo drugačen. (Nasmešek.) Zakaj, razkrijem kmalu.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE