Zakaj ime Nikoli isto? Ali to pomeni, da spreminjate slog svojega oblikovanja?

Ime moje blagovne znamke je NI, kar je okrajšava za Nikoli Isto oziroma Never Identical. S tem želim poudariti, da so vsi moji izdelki unikatni. Izdelujem majhne kolekcije oblačil in serije rut in zato moje stranke vedo, da nosijo kose, ki se ne bodo ponovili.

Kakšno modo snujete in komu jo namenjate, kako vas najdejo stranke?

Zmeraj poskušam slediti temu, da oblikujem kose, ki bi jih tudi sama nosila. Tako se slog mojega oblikovanja organsko prilagaja mojemu osebnemu slogu (in nasprotno). Rada poudarim, da so moja oblačila udobna in funkcionalna, včasih ustvarjena tudi tako, da jih lahko nosiš različno. Težim k temu, da so dovolj brezčasna, a hkrati ženstvena. Oblikovana so tako, da lahko z zamenjavo obutve in kombinacijo modnega dodatka spremeniš dnevni slog v bolj elegantnega. Izredno všeč mi je recimo plastenje – tako pri oblačenju kot oblačilu samem. Neke vrste polnost, ki hkrati deluje uravnoteženo; kombinacija materialov in gibanje, preplet nežnih elementov v močno celoto. Moja oblačila so namenjena urbani popotnici, ki ljubi praktične rešitve, je zagovornica udobja, ki pa je nujno povezano z lepim. Kosi NI so na voljo v trgovini Zoofa na Bregu 12 v Ljubljani, za rute pa me stranke velikokrat poiščejo tudi na spletu ali FB-strani.

Kdaj je pravzaprav vzniknila vaša ustvarjalnost in ste vedeli, da si želite postati samo modna oblikovalka?

Odkar pomnim, sem izredno rada ustvarjala z rokami, pa naj je bila glina, biseri, barvanje stekla in keramike, slikanje na svilo … Do faksa (naravoslovnotehniška fakulteta, smer oblikovanje tekstilij in oblačil) pravzaprav sploh nisem znala šivati. Sicer sem rada eksperimentirala s svojimi oblačili in sestavljala bolj nevsakdanje stajlinge, vendar je bilo to tudi vse. Odločitev za modo je bila bolj splet okoliščin, impulzivna odločitev, s spoznavanjem procesa izdelave oblačil pa se mi je začel odpirati nov svet. Vedno več sem si jih sešila sama in nekako ni bilo poti nazaj.

Modni dodatki že nekaj let doživljajo razcvet in si jih pogosto raje privoščimo kot oblačila. Kaj menite o tem, glede na to, da ste prepoznavni tudi po ruticah s cofki?

Modni dodatek zagotovo zaokroži slog in lahko da piko na i. Jaz sem imela različna obdobja: nekaj časa sem bila nora na ogrlice, potem so bile zapestnice, broške, na koncu sem pristala pri rutah in šalih. Zelo rada rečem, da ima vsaka moja rutka svojo osebnost in da pravzaprav ona najde tebe, te »pokliče«. Med seboj so si zelo različne: od umirjenih, ki jih lahko kombiniraš skoraj na kar koli, do bolj specifičnih, ki slog določijo. Z dobro izbranim dodatkom torej lahko prijetno osvežiš, poživiš ali celo definiraš stil in mislim, da so prav zato privlačne.

Kateri vzorci, ki jih tiskate po tkaninah, so vam najbliže? Jih tudi sami narišete?

Osebno so mi sicer bliže nevtralni vzorci, recimo kaj geometričnega ali abstraktnega, vendar se pri oblikovanju oziram predvsem na to, na kakšne osnove tiskam, in pri rutah je že blago samo velikokrat z motivom rož. Vzorec, ki ga natisnem na rutko, je torej odvisen od osnovnega blaga, ki ga izberem. Na podlago rož recimo ne bom tiskala črt – vedno namreč poskušam osnovo (blago) nadgraditi s svojim vzorcem. Včasih je to precej zapleteno, sploh če ima material zelo majhen in razbit vzorček, ki zato moj tisk kar »pogoltne«. Takrat poskušam potiskani vzorec poudariti z ročno poslikavo, kar pa je lahko precej zapleteno in zamudno. Vendar je zadovoljstvo ob končani rutki veliko, ko se vse ujame: od kosa kvadratnega blaga prek potiska do izbora in pošitja trakcev ter cofkov. Sem si pa v zadnjem času malce olajšala delo tako, da blago, ki že ima močan vzorec, pustim kar pri miru, se pravi nepotiskano. Vse vzorce, ki jih natisnem na rute, sem sama oblikovala in z leti se mi je nabralo kar precej tiskarskih sit. Nekateri vzorci se sčasoma izkažejo za zelo uporabne in jih zato velikokrat potiskam, nekatera sita pa malce samevajo, saj je vzorec nekoliko bolj specifičen in zato čaka na pravo priložnost oziroma blago.

Kako pa nastanejo vaše pletenine? Ali pletete?

Izredno rada uporabljam pletenine, sploh džersi, saj so izredno prijetne za nošenje ter preproste za vzdrževanje. Vendar pa uporabljam samo metrske pletenine, plesti žal ne znam.

Se po navdih obrnete k naravi?

Pravzaprav težko rečem, od kod črpam navdih, kajti proces oblikovanja pri meni nekako ne gre po navadni poti. Že od nekdaj delujem zelo intuitivno in na faksu se mi je recimo dogajalo, da sem narisala kolekcijo, potem pa za nazaj iskala navdih in zgodbo zanjo. Ko se mi po glavi začne svaljkati ideja, jo preprosto uresničim. Včasih je to določen detajl, drugič zamisel, kako bi bil videti hrbet, in potem vse preostalo gradim okoli tega. Jasno, ne gre vedno takoj in včasih se zgodi, da je v glavi videti drugače kot potem, ko kreacijo držim dokončano v rokah. Takrat ustvarjam naprej, dokler nisem zadovoljna z rezultatom.

Moda, predvsem ta, ki pride na obešalnike velikih in cenovno dostopnih trgovin, je usmerjena v potrošnjo. Kupi, nosi in zavrzi, ker ni več moderno. Upam, da bodo kupci sčasoma postali bolj ozaveščeni. 

Kaj pa materiali? Kateri niso ali pa so isti za Nikoli isto?

Drugače od oblikovanja rut, za katere uporabljam predvsem vzorčasto blago, so moja oblačila bolj enobarvna. Že nekaj časa me spremlja polprosojni črni šifon. Všeč so mi padec, nežnost in plapolanje. Sicer pa rada uporabljam gladke materiale, brez tekstur. Kot že omenjeno, mi vzorci niso kdovekako blizu, čeprav se zadnje čase nekoliko spogledujem z rožastimi motivi. Včasih je navdih že material, blago, ki je posebno zaradi potiska ali vezave. Vendar pa se lahko zgodi, da se s takim posebnežem gledava kar nekaj časa, včasih več let. In potem se nenadoma vse ujame in nastane popoln kos.

In po katerih barvah najraje sežete? Kateri odtenki imajo največji čar v zdajšnjem, jesenskem času?

Svojo barvno lestvico sem v minulih letih kar precej spremenila: včasih sem uporabljala mnogo več barv, tudi vzorcev, vendar je to sčasoma izzvenelo. Osebno recimo nikoli nisem nosila črne, to je bila barva, ki v moji garderobi sploh ni obstajala. Nato pa sem v stvaritve počasi vključevala vedno več črnine, kar se je prelilo tudi na moj osebni slog. Očitno je bil čas za spremembo. Seveda pri snovanju kolekcij vselej vključim tudi barve, trenutno so mi blizu odtenki maline, se pravi rožnatordeče barve, zmeraj pa rada posežem tudi po petrolejski in naravnih odtenkih. Jeseni se začnemo povsem podzavestno ovijati v temnejše, toplejše odtenke, tako da prevladujejo umirjeni toni. Krasni so recimo bordo barve, žareči ali zamolkli toni rdeče, skratka rdeč spekter, ki ga v tem letnem času zaznamo tudi v naravi. Ti odtenki so tudi zelo hvaležni za kombinacije z drugimi barvami, hkrati pa se lepo podajo k večini tenov kože.

Se ozirate na modne smernice ali ste povsem samosvoji pri zamislih?

Ne, modnim smernicam ne sledim oziroma jih moja oblačila ne odražajo. Želim, da so nosljiva tudi čez nekaj let, če je stranki ta slog takrat še zmeraj blizu. Moda, predvsem ta, ki pride na obešalnike velikih in cenovno dostopnih trgovin, je usmerjena v potrošnjo. Kupi, nosi in zavrzi, ker ni več moderno. Upam, da bodo kupci sčasoma postali bolj ozaveščeni. Poplavi instant mode se lahko recimo izognemo s premišljenim nakupom brezčasnega kosa oblačila, ki pa ga z različnimi modnimi dodatki dopolnjujemo in ustvarjamo nove stajlinge.

Kaj je za vas drugačna ekskluzivnost?

Mislim, da pojem ekskluziva v modi ne pomeni nujno le nečesa, kar je pregrešno drago in zato dosegljivo samo peščici. Zame je ekskluziva nekaj, česar si sicer ne privoščiš kar tako, ampak recimo le ob posebni priložnosti, nekaj, s čimer samega sebe razvajaš. Ali je to nov odtenek laka, dizajnerski škornji ali unikaten kos oblačila, pa je izbira posameznika.