Andrew Morgan, Oleg Skripochka in Jessica Meir. Te dni mineva pol leta njihovega bivanja na Mednarodni vesoljski postaji (MVP). Nemogoče se je primerjati z njimi, ko govorimo o razgledih skozi okna »dnevnih sob«, a morda bodo njihove lekcije o sobivanju v izjemnih okoliščinah najboljši približek uresničitvi sanj mnogih – da bi poleteli v »medzvezdje«. 

Covid-19 je za nas, piše Jeffrey Kluger, kot misija Apolla 13: »Preslepila nas je, izzvala in za nekaj časa vnesla občutek, da nas bo porazila. A smo pametnejši in bolj prilagodljivi kot virus, zato ni nobenega dvoma o tem, kdo bo na koncu zmagal.« 

Astronavti z izkušnjo bivanja v vesolju imajo po človeški plati z nami morda veliko skupnega, gotovo pa jih v času covid-19 ne hromi panika pred izolacijo. Prvi njihov nauk, ki nam lahko koristi, je, da se poskušajmo po svojih najboljših močeh zaposliti. Nekdanji Nasin astronavt Terry Virts je pred dnevi za Time povedal, da je le zaposlena ekipa zadovoljna ekipa: »Zdolgočasena ekipa pa recept za katastrofo. Karantena je odlična priložnost, da se lotimo marsičesa, kar smo prej leta odlagali. Pospravite svoj dom, začnite že pisati tisti svoj roman, organizirajte družinske fotografije, narediti si finančni načrt za čase, ko se bo svet vrnil v normalo. Bo se.«




Vrhunec vesoljske izolacije je bil nedvomno eksperiment misije Gemini 7 leta 1965. Si lahko predstavljate, da ste Frank Borman in Jim Lovell? Kar dva tedna sta bila z ramo ob rami na sedežih, velikih kot v povprečnem ekonomskem razredu komercialnega leta (z zidovi na obeh straneh!), in s stropom le slabih osem centimetrov nad glavama »obsojena« na življenje v »pločevinki«.

A sta preživela. Nasa je namreč dodobra spoznala svoje astronavte in njihove osebnosti, preden jih je poslala na preizkus meja človeških zmogljivosti. Menda je danes 92-letni Borman človek, s katerim se ni bilo težko strinjati, strašansko resen in pedanten astronavt. Po drugi strani pa je bil Lovell, sicer njegov vrstnik, bolj sproščene sorte, v tistih časih eden najbolj priljubljenih astronavtov. »Če se ne moreš dobro razumeti z Lovellom,« je leta 2015 Borman povedal avtorju članka v reviji Time (in piscu knjige o Apollu 8) Jeffreyju Klugerju, »potem se ne moreš razumeti z nikomer.« Ravno kombinacija resnega in doslednega Bormana ter bolj sproščenega Lovella je omogočila, da sta se domov vrnila prisebna.

-Astronavta Frank Borman in Jim Lovell ob koncu misije Gemini 7 decembra 1965. Bila je zelo neprijetna izkušnja, sta povedala takrat, v nekem trenutku sta si morala delili tudi zobno ščetko.


A izolacija v samem vesoljskem plovilu za astronavte ni edini preizkus potrpljenja. Ne samo, da morajo pred samim poletom v vesolje v dolgotrajno medicinsko karanteno, ne samo, da sta omenjena astronavta ves čas trajanja misije bila le drug z drugim, ampak sta morala tudi po pristanku ostati v osami kar tri tedne, če bi slučajno med »spominki« domov prinesla tudi lunarne patogene.

Ko so Buzza Aldrina, prav tega, ki je z Apollom 11 pristal na Luni, vprašali, kaj je po njegovem mnenju skrivnost uspešnega preživljanja karantene zaradi koronavirusa, je 90-letnik mirno odgovoril: »Ležanje na ritnicah z zaklenjenimi vrati.«

Poskušajte osmisliti svoj dan, teden, mesec, vprašajte se, kaj bi radi dosegli v tem času. 

Covid-19 je za nas, piše Kluger, kot misija Apolla 13 (Se spomnite? Z njo so načrtovali tretji pristanek človeške posadke na Luni, a do tja zaradi napake na električni napeljavi niso prišli, posadka pa je morala čas do vrnitve preživeti v lunarnem modulu.): »Preslepila nas je, izzvala in za nekaj časa vnesla občutek, da nas bo porazila. A smo pametnejši in bolj prilagodljivi kot virus, zato ni nobenega dvoma o tem, kdo bo na koncu zmagal.«

Veste, kdo je Chris Hadfield? Morda marsikdo nima pojma, da je bil svoj čas poveljnik Mednarodne vesoljske postaje. A če vam izdam, da je leta 2013 posnel prvi glasbeni spot v orbiti, ki ima danes že 45,5 milijona ogledov, boste gotovo zastrigli z ušesi. On, kitara, breztežnost in Space Oddity Davida Bowieja. Popolnost! Da, tudi on je v karanteni. In da, za vas ima nekaj prijaznih priporočil. Na svojem profilu YouTube je prejšnji teden objavil kratek posnetek z naslovom Astronavtov vodnik za samoizolacijo. Strnil ga je v štiri pomembne točke, ki lahko nedvomno koristijo vsem nam.

Najprej poskušajte prepoznati dejansko tveganje. Ne se le bati vsega okoli sebe. Poiščite kredibilne vire in se prepričajte, katere so resnične ter objektivne nevarnosti. Drugič: Kaj je vaša misija? Poskušajte osmisliti svoj dan, teden, mesec, vprašajte se, kaj bi radi dosegli v tem času. Ko spoznate to dvoje, sledi tretja točka: Katere so vaše resnične omejitve? Imate finančne težave, kakšne druge dolžnosti, odgovornosti, ki vam onemogočajo karseda kakovostno življenje, pa čeprav v spremenjenih okoliščinah? In četrtič: Bodite dejavni. Prepričan je namreč, da še nikoli v zgodovini nismo živeli v časih, ki bi bili samoizolaciji bolj naklonjeni: »Če imate dostop do interneta,« pove v posnetku, »imate na konicah svojih prstov dostop do vsega znanja sveta!« 

Poskrbite za svoje vesoljsko plovilo, doda na koncu.

In jasno – varen pristanek, raziskovalci vsemirja!