Nika Ambrožič Urbas: Naj vas moja damska uglajenost ne zavede

Pred šestnajstimi leti sta z možem Matjažem Ambrožičem sprejela zanju pomembno odločitev in šla živet v London. Tedaj je bilo v mestu čutiti vznemirjenje in zavest, da lahko dosežeš vse, kar si srce poželi, pripoveduje Nika Ambrožič Urbas. Vmes se je zgodilo marsikaj in zakonca sta bila spet pred preizkušnjo: ostati ali se vrniti domov. Zapletene razmere zaradi političnega dogajanja v Veliki Britaniji so tehtnico nagnile na stran selitve.

Ali zdaj, ko ste nazaj, platno – če lahko narediva takšno primerjavo za življenje v Sloveniji – ni prazno in ne čaka, da ga zapolnite? Kako vam je spet doma?

Odlično sem, hvala. Vesela sem, da sva z možem sprejela to odločitev in v najini življenji vnesla nekaj dobrodošle spremembe. Pravzaprav iz dneva v dan ugotavljava – mislim, da lahko govorim v imenu obeh – da sva se pravilno odločila. Slovenije v resnici nikdar nisva povsem zapustila, ker sva bila z domačim okoljem tako ali drugače ves čas povezana tako profesionalno kot zasebno. In tudi to je eden od razlogov, da se nama je selitev v Ljubljano zdela precej mirna.

Rada se spomnim citata Ingrid Bergman, ki je rekla, da sta za srečo ključna dobro zdravje in slab spomin. Življenje je niz izkušenj. Na svoje gledam z radovednostjo, fascinirajo me.   

Je odločitev, da življenje obrnete v drugo smer oziroma se vrnete domov, vzniknila po tehtnem premisleku ali bolj na horuk?

Prej bi rekla drugo. Za vrnitev sva se odločila tako rekoč čez noč, kar je za naju tudi značilno. Rekla sva si, zakaj pa ne, in šla. Tak pristop mi je od nekdaj všeč. Tako se kar se da izogibam rutini, o kateri trdim, da je eden največjih krivcev za pomanjkanje strasti, žara in občutka čarobnosti v zrelih letih. Ko smo bili mlajši, smo se večkrat premikali tako, kot nam je govorilo srce, z leti vse prevečkrat analiziramo, primerjamo, tehtamo. Moje vodilo je, da se tudi ob še tako pomembnih življenjskih odločitvah splača zanesti le na prvi vzgib, ki ga začutiš, še preden vajeti prevzamejo možgani.

Ali kdaj premišljujete o svojih poteh, ovinkih, križiščih in prelomnicah?

Redko gledam nazaj. Tako tudi ne obujam spominov na pretekle odnose. Dogodke. Pa tudi ne ukvarjam se s skrbmi o prihodnosti. Ne razumite me napačno. Življenje imam rada organizirano in nisem tip človeka, ki bi živel z danes na jutri. Vseeno pa se mi zdi, da je ravno sedanjost tista, ki ji velja nameniti vso pozornost, saj je edino, kar zares imamo.

Vas vedno »ujame« tisto, kar je za vas pomembno, ali je tako zato, ker sami drezate, dokler vam ne uspe?

Da, najde me. Pa ne zato, ker bi kar koli vztrajno iskala. Bolj se mi zdi, da zato, ker vem, kaj želim, in se v mislih osredotočam le na to. Vsak ima svojo resničnost in pomembno je, da vanjo spuščamo le tisto, kar se nam zdi vredno. Tako to prej ali slej resnično pride do nas tudi v bolj oprijemljivi obliki. V mislih je moč.



Te prelomnice – usoda, morda – so za nekoga izzivi, drugega morda dotolčejo. Kaj pomaga preživeti: odmik, potreben za objektivno presojo, ali smisel za humor?

Oboje ima pomembno vlogo. Rada se spomnim citata Ingrid Bergman, ki je rekla, da sta za srečo ključna dobro zdravje in slab spomin. Življenje je niz izkušenj. Na svoje gledam z radovednostjo, fascinirajo me.

Ali za vas ni nerešljivih okoliščin?

Sem optimistka, vedno bom najprej videla dobro. To velja tudi pri mojem odnosu do ljudi. Ne bi pa rekla, da sem super človek, ki bi vsako situacijo takoj znal razvozlati, se z njo uspešno spopasti. Včasih klecnem, vendar tako pač je. To je del procesa. Mislim, da se smisel optimizma ne skriva toliko v junaškosti oziroma neprekosljivosti, ampak bolj v tem, da se ne obremenjuješ preveč s porazom, da se ga ne bojiš in da ti ni nerodno, če ti kdaj spodleti. Pomembno je, da se pobereš in plešeš naprej. Kakor koli se obrne, življenje je privilegij, in če le odpremo oči, spoznamo, da nam želi pomagati. Verjamem, da nas ima življenje včasih celo rajši kot mi njega. Ustvarjeni smo brez možnosti, da bi videli širšo sliko. Tudi to je del učenja. To je orodje, ki nam pomaga k boljši osredotočenosti na trenutek ter nas spodbuja k večjemu zaupanju v moč ljubezni.

V kakšni fazi življenja ste zdaj?

Rekla bi, da sem v izredno ustvarjalni, ambiciozni fazi. Občutek imam, da sem pred nečim pomembnim, prav na svoj tipični način sem po otroško vznemirjena. Poleg tega sem se z leti naučila vzeti čas in to zdaj z užitkom počnem. Ne mudi se mi, kar odlično vpliva na kakovost mojega življenja. Če me vprašate, srečna sem.

Ženska odkriva svoje plasti postopoma, za to so potrebna leta in izkušnje. V tem je naš čar. Bi pa rekla, da se danes počutim bistveno bolj ženstveno, kot sem se denimo pred desetletjem.   

Kako doživljate čas, ki sta ga z možem preživela v Londonu?

To je bila fantastična dogodivščina, polna res neverjetnih preobratov, zasukov. V Londonu sva prebila 16 let in nabralo se nama je veliko neprecenljivih izkušenj. Ga kaj pogrešava? Niti ne. Je čudovito mesto in v njem sva resnično uživala. Ne morem pa si kaj, da ob prekrasnih spominih ne pomislim tudi na njegovo neizprosno dinamiko, na tempo, ki mu vlada. Sicer pa je bil London pred 16 leti v primerjavi z Londonom danes precej drugačen. Takrat sta v mestu vladala vznemirjenje in zavest, da lahko dosežeš vse, kar ti srce poželi. Vmes se je zgodila recesija in mu odvzela nekaj zagona. Ob nedavnih političnih zapletih, povezanih z brexitom, pa se je tam začelo ustvarjati malce drugačno, bolj negotovo ozračje. Zdi se nama, da sva v Londonu živela ravno v času, ko je bil najmočnejši, v največjem razcvetu. Ob tem pomislim na olimpijske igre, obe kraljevi poroki, arhitekturni razcvet, vzpon modne industrije, tudi gibanje hipsterjev je vzcvetelo prav tam, pred mojimi očmi. Vse, kar zdaj velja za pojem imenitnosti, kar dviguje standard tako kulturno kot tudi tržno, je v zadnjem obdobju vzniknilo prav v Londonu. Počutiva se izredno privilegirana, da sva imela možnost to opazovati v živo, kot se reče iz prve vrste.

Kako se vam zdi, da negotovost z izvedbo brexita deluje na ljudi?

Ne prav prijetno. Brexit je pregovorno elegantno mirne Britance zelo prestrašil. To se kaže v nenehnih razpravah, v katerih se vse suče okoli iskanja krivca za nastali položaj. Zaradi brexita je v Angliji nastala politična kriza in upam, da jo bo novi premier Boris Johnson uspešno odpravil. Vsekakor ostaja dejstvo, da brexit tudi v najboljšem primeru ne bo prinesel takojšnje blaginje oziroma pozitivnih rezultatov. Čas pa bo pokazal, kaj to pravzaprav pomeni oziroma kakšne posledice bomo čutili vsi, tako Britanci kot Evropejci oziroma svet. Vsekakor brexit ustvarja vzdušje, ki ni ljubo in velikokrat prav nič plemenito.



Za kaj se je po vašem v življenju vredno boriti?

To je kompleksno vprašanje. Če je posameznikov ideal ljubezen – ljubezen do sočloveka, do miru, potem se je za to vredno boriti. Vprašanje, ki ostaja, je, kako. Za vse drugo pa je treba najprej razmisliti o tem, koliko smisla ima boj, kakšno ceno prinaša. Morda se ključ modrosti skriva v tem, da se kdaj pa kdaj naučimo tudi odstopiti in najti smisel v sprejemanju.

Razmišljate široko. Ste morda zaznali, da smo Slovenci v teh letih postali bolj svetovljanski in odprti?

Menim, da je slovenska družba veliko bolj odprta, kot je bila pred dvema desetletjema. To me pravzaprav niti ne preseneča. Slovenci imamo velikanski privilegij, saj živimo zelo udobno in na varnem. To lahko na družbo vpliva le pozitivno. Veliko zaslug za odprtost pripisujem tudi internetu, ki je, predvsem mlajši generaciji, odprl okno v svet. Tudi družbena omrežja so nadvse pomemben dejavnik pri tem, da je današnja družba bolj komunikativna, bolj razgledana. Danes se mi denimo zdi obisk trgovine v Ljubljani nadvse prijetna izkušnja. Vem, da bom lahko malce poklepetala s prodajalko, da mi bo zaželela lep dan. V lokalih opažam bistveno več pozornosti, namenjene kakovosti postrežbe. Nekoč je bilo drugače. Ljudje se ne obremenjujejo več toliko z besedo tujina, saj vedo, da lahko z nekaj kliki naročijo, kar si zaželijo. Posledično kot potrošniki niso zafrustrirani. Opažam tudi bistveno višjo raven komunikacije, zlasti pri mladih. To me res izredno veseli ter navdaja z upanjem.

Klasičnega življenja ravno ne živite, in kot ste omenili, se ustaljenosti skušate zavestno izogibati. Vedno in ne glede na ceno?

No, ne vedno. So področja, na katerih je ravno rutina še kako dobrodošla. Eno od njih je rutina zgodnjega vstajanja in to bi res rada vnesla v svoj življenjski stil. Po drugi strani pa se mi zdi, da je dostikrat le izgovor, nekakšen oklep, ki nas ščiti zaradi strahu pred spremembami. To pa vodi v stagnacijo duha. Resnično, zato da živimo, moramo v sebi čutiti ogenj življenja in prav spremembe ga podžigajo. Opažam, da se tudi moji vrstniki že skušajo boriti z življenjsko dinamiko ter se vse bolj oklepajo svoje rutine. Ob tem jih vprašam: Se ti res zdi, da je to vse, kar si si vedno želel? Morda je res, da bi bilo lahko še slabše. Drži pa tudi, da je lahko vedno še bolje. To izkusiš le, če izstopiš iz svojih okvirov.

Rada se spomnim citata Ingrid Bergman, ki je rekla, da sta za srečo ključna dobro zdravje in slab spomin. Življenje je niz izkušenj. Na svoje gledam z radovednostjo, fascinirajo me.   

Domačo javnost ste navdušili kot prefinjena in gostobesedna žirantka oddaje Zvezde plešejo. Ste vsak trenutek vedeli, zakaj se izpostavljate in kaj želite sporočiti?

Torej, ne. Nisem razmišljala o vzroku, zakaj bi se rada izpostavila. Ko mi je bila ponujena ta edinstvena priložnost, sem jo razumela kot dogodivščino in takoj rekla – da. Medijska izpostavljenost pa tudi moja podoba sta zame nekakšna stranska produkta sicer res izjemnega potovanja, če temu lahko tako rečem. Priznati pa vam moram tudi, da me takšna izpostavljenost sploh ne moti. Vesela sem, da me končno pozna več ljudi, saj v sebi čutim, da sem nekako z vsemi zelo povezana.

Ste bili v šovu zadovoljni s seboj?

Predvsem sem zadovoljna s pozitivnim odzivom okolice pa s tem, da nam je že tretjo sezono uspelo ustvariti nepozaben televizijski spektakel. Zadovoljna sem, da sem ustvarila svojo medijsko, prepoznavno podobo. In da lahko prav zaradi šova še bolj širim svojo strast do lepote, elegance.

Svojega mnenja nikoli niste skrivali. Poveste ga na glas, če ste vprašani. Ste vedno iskreni?

Seveda, saj nima smisla biti kaj drugega kot to.

Sta doma z možem komentirala vaš nastop, analizirala izrečeno?

Oh ne, ne ravno. Na začetku morda, kasneje pa se je tudi Matjaž vživel v vlogo gledalca, ki se ob šovu zabava ter pusti presenetiti. Zlasti letos, ko sva se ravno med sezono šova selila, sva ob silnem tempu, ki je vladal najinemu vsakdanu, opustila navado, da prav vse predebatirava.

Potrebujete pozornost, želite izzivati?

Nikakor. Zanimivo, kajne?! Lahko me postavite kamor koli, ne glede na izbor garderobe pa bom vedno pritegnila ogromno pozornosti. Tako je bilo z menoj od nekdaj. Pozornosti nisem nikdar zavestno iskala. Torej, ne oblačim se s tem namenom, ne izbiram besed, ki bi me dvigovale iz povprečja, ne prenesem provokacije. Vseeno pa mi je pozornost namenjena tako pogosto, da sem se s tem naučila živeti in v svoji posebnosti vidim velikansko prednost. Tako namreč lahko navdihnem bistveno več ljudi, zlasti mladih, in jim pomagam do poguma, da živijo svoje sanje. Sicer pa sem popolnoma zadovoljna tudi, kadar se znajdem v ozadju. Še več, prav potrebujem obdobja zatišja, da lahko znova najdem notranji mir in tako poskrbim za nemoteno kreativno delovanje.

Nika, kaj vas je oblikovalo kot žensko?

Kako bi vam odgovorila. Kot ženska se še oblikujem. Nisem še dokončna. Tako bo verjetno do konca. Ženska odkriva svoje plasti postopoma, za to so potrebna leta in izkušnje. V tem je naš čar. Bi pa rekla, da se počutim bistveno bolj ženstveno, kot sem se denimo pred desetletjem. Prepričana sem, da se prava ženstvenost razvije v drugi polovici življenjskega obdobja. Tesno je namreč povezana s sposobnostjo globokega čustvovanja, erotično zrelostjo in sprejemanjem sebe. Vse te tri stvari pa se lahko dodobra razvijejo le sčasoma.

Življenje je zdaj za vas, ko imate že nekaj za sabo, še avantura ali prej kot to – učilo?

Oboje vendar, priznajmo si. Z največjim spoštovanjem se bomo vedno spominjali ravno najbolj zahtevnih učilnic.

Pa je v vas še kaj nemira?

Ah, raje ne začnimo. Naj vas moja damska uglajenost ne zavede. V resnici sem popotnica, ki se s palico v roki vzpenja po strmih vzpetinah ter se z vetrom v laseh in zvedavih oči nasmiha soncu ter pozdravlja zvezde.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE