Kot voditelj kultne otroške oddaje Male sive celice zastavljate vprašanja, ob katerih pogosto še odrasli gledamo v tla. Naj tokrat jaz postavim vprašanje vam: Koliko malih sivih celic imamo v možganih?
Mislim, da je bolj pomembno, da so naše male sive celice plastične, da se lahko spreminjajo. Ne vem, koliko jih imamo, mi je pa zanimivo, da se lahko naši možgani prilagajajo na načine, ki jih šele spoznavamo. To mi je bolj fascinantno.

Danes je že za marsikoga velik podvig, če lahko prebere eno knjigo do konca. Kar je smešno. Ne zavedamo se še, kako je zbranost pomembna za ustvarjalno delo ali kakršnokoli delo, ki izhaja iz inovativnosti. To pa je temelj za našo prihodnost. 

In fascinira vas pi (π)? Oprostite, ampak težko razumem, zakaj bi se kdo v življenju prostovoljno učil citiranje »nekega« števila na 3141 decimalk natančno.
Zakaj pa ne? To se mi zdi bolj pomembno vprašanje. Vsaka stvar, ki se je lotimo, ne glede na to, kako je videti navzven, nam, ko jo uresničimo in presežemo okvir zmogljivosti, vrne nešteto stvari. Projekt π je bil zame test tehnik pomnjenja. Potem pa sem odkril, da je znotraj tega še veliko več potenciala treninga koncentracije, asociacije, domišljije, zmožnosti predstavljanja. Odkril sem, da je vidni rezultat še najmanj zanimiva stvar.

Zaradi števila π ste začeli celo žonglirati!
V bistvu sem žongliral že prej. Žongliranje me vedno uči, da so še tako zahtevni cilji dosegljivi, če jih razstaviš na manjše korake in se jih neobremenjeno in umirjeno lotiš. Zame je bilo na začetku žongliranje trening možganov, precej naivno sem si predstavljal, da bom s tem treniral povezavo obeh možganskih polobel … Pa saj na nek način še danes to verjamem - mislim, da se lahko naučimo nešteto reči, samo če ugotovimo kako. Tako kot razmišljamo o telesnem fitnesu, tako lahko razmišljamo tudi o vadbi misli, možganov.

… Pa saj nas k temu, da pozabljamo na lasten spomin nagovarja pametna tehnika.
Ja, seveda! In ta prinaša prav poseben izziv tudi za gojenje koncentracije. Danes je že za marsikoga velik podvig, če lahko prebere eno knjigo do konca. Kar je smešno. Ne zavedamo se še, kako je zbranost pomembna za ustvarjalno delo ali kakršnokoli delo, ki izhaja iz inovativnosti. To pa je temelj za našo prihodnost. Smo na zanimivem razpotju in mislim, da se bomo čedalje bolj zavedali sposobnosti lastnega uma in koncentracije. Domišljije.

In domišljija je tudi bistvo tehnike pomnjenja »palača spomina«, ki jo sami uporabljate.
Palača spomina deluje tako, da z mislimi potujemo po poti, ki je ne moremo pozabiti. Npr. pot iz stanovanja do službe – in potem na to pot polagamo podobe, ki predstavljajo snov, ki si jo želimo zapomnit, recimo labode namesto številke dve, snežake namesto osmic.

Potapljanje na dah je šport, kjer ne moreš dosegati rezultatov na silo. Ne moreš iti čez sebe tako, da bi bil do sebe grob, in zato mi je to všeč. Velikokrat sem namreč zelo trmast. Ko imam možnost, grem z glavo skozi zid. V vodi pa to ni mogoče. Treba se je naučit ljubezni ali pa prijaznosti do sebe znotraj premikanja svojih mej. In to je najbolj dragocena stvar v vodi. 

Pa vas potem to v obratni smeri ne ovira? Da bi v vsakem labodu videli dvojko? Pozimi na otroškem igrišču številke osem?
Ah ne, to bi bilo na meji duševnega zdravja. Nasprotno … Čeprav mislim, da je dobro, da znamo razmišljati izven okvirja, nenavadno, nepričakovano. In v teh tehnikah vidim neizmeren potencial treninga nenavadnih asociacij. Če želimo, da si podobo zapomnimo, je dobro, da je nenavadna, odštekana in iskrena. Ko to zgradimo, se pomnjenje zgodi samo od sebe, kot stranski produkt.

Ali ste se na enak način naučili tudi besedilo za Hajmona, ki ga igrate v Antigoni? Ostanete kdaj »bosi« na odru?
To je ena lepših stvari, ki se lahko zgodijo igralcu. Ko pozabiš besedilo, si soočen s trenutkom. Tam si, kjer si, in je to odlična priložnost za osvežitev. En reset. Se mi zgodi, ampak jaz se tega veselim! Takrat se zgodi ta »Ojoj, kje pa smo zdaj, kaj pa se dogaja?«. Včasih so predstave že preveč avtomatizirane in preveč rutinske in prav zato so vsi taki trenutki dobrodošli! Ali pa kakšni incidenti z rekviziti, s čimerkoli. To vedno pomaga predstavi. Seveda, če znaš potem to speljati …

No, zapomnite si besedila, zapomnite si neskončno dolgo zaporedje številk. Ampak opomini iz knjižnice, ki so kombinacija obojega, pa menda redno prihajajo na vaš naslov. 
(resno) Ja, seveda. Grki so zelo lepo rekli: Ljudje imamo naravni spomin, to je ta, s katerim smo rojeni in ga ne moremo spreminjati. Nadalje lahko razvijamo še umetni spomin. Umetni spomin zajema spominske tehnike, naravni spomin pa je pri meni precej slab. In v resnici me je verjetno tudi napotil k temu, da sem se začel ukvarjati z mnemotehnikami.

Za katero knjigo ste prejeli zadnji opomin?
Trenutno berem bolj strokovne knjige o komediji, ker me to zanima, zadnje leposlovje pa je Golobovo Jezero. Rad berem nove stvari. Take, ki so del našega prostora in je v njih tudi nekaj naše ustvarjalnosti. Nekaj, kar rezonira z našim okoljem. Po drugi strani je pa super brati močne globalne stvari.

»Celo naše življenje je eno samo sestavljanje puzlov.« Poznate ta citat?
Ne.

Ogromno stvari me je strah, ampak rad se s strahovi soočam. Strah me je bilo globine, strah me je višine, pa vendar hodim po slacklineu … Strah me je tudi življenjskih stvari. Kaj bo zdaj, kako bo šlo naprej? A so karierne odločitve, ki jih sprejemam prave. 

Ernö Rubik, izumitelj Rubikove kocke. Pa se vam zdi, da njegov citat drži? Kaj tvori vašo sestavljanko, kocko?
Ne vem, ker me bolj zanima ta druga plat. Bolj me zanima razstavljanje sestavljank, kot pa sestavljanje. Zame se veliko stvari vrti okrog človeškega potenciala, ustvarjanja, pa človečnosti. Te tri stvari se mi zdijo najlepše, najbolj hvaležne.

Ampak, Nik, pravkar sestavljate … Vaš naslednji projekt je pod vodo sestaviti 10 Rubikovih kock!
Združevanje stvari je osnovni koncept vsake nove zamisli. Vsaka nova ideja je združitev dveh stvari, za katere smo prej mislili, da nista povezljivi. To delam s tehnikami pomnjenja. Tam na silo ustvarjaš neke čudne podobe, na katere ne bi prej nikoli pomislil, v bistvu pa enako počnem z vsemi svojimi hobiji, konjički … Že dolgo časa se potapljam na dah, potem sem se po naključju naučil sestavljati Rubikovo kocko. Pomislil sem, da bi to dvoje lahko združil. Videl sem, da je to že nekdo naredil, in si rekel: »Super, mogoče ga pa lahko premagam!« Ne zato, da bi ga premagal, pač pa ker je to igrivo. Tekmovanje se mi zdi potencial za igro, ne pa za tekmovanje samo.

Trenutni rekord v potapljanju na dah znaša 129 m. Kako globoko pa se vi spustite?
Ves čas tipam 50 m globine, ampak dlje časa, ko se ukvarjaš s potapljanjem, bolj vidiš, da niso pomembne številke, ampak občutki, ki jih potapljanje prinaša. Igranje s samim s sabo in pa samota, ki jo s potapljanjem dosežeš.

Kako zanimivo, da iščemo in na kakšne načine iščemo samoto. Se vam ne zdi?
Mislim, da ima voda primaren vpliv na vse ljudi. Biti v vodi ali pod vodo je pomirjujoč občutek. Tekoč, leteč in premikanje skozi vodo je blagodejno. Pri prostem potapljanju pa se stvar malo bolj zaplete. Velikokrat govorimo o premikanju mej, soočanju s svojimi strahovi. Tu postane zabavno, ker je potapljanje na dah šport, kjer ne moreš dosegati rezultatov na silo. Ne moreš iti čez sebe tako, da bi bil do sebe grob, in zato mi je to všeč. Velikokrat sem namreč zelo trmast. Ko imam možnost, grem z glavo skozi zid. V vodi pa to ni mogoče. Treba se je naučit ljubezni ali pa prijaznosti do sebe znotraj premikanja svojih mej. In to je najbolj dragocena stvar v vodi.

Omenili ste strah. Kaj pa vas straši?
Ogromno stvari me je strah, ampak rad se s strahovi soočam. Strah me je bilo globine, strah me je višine, pa vendar hodim po slacklineu … Strah me je tudi življenjskih stvari. Kaj bo zdaj, kako bo šlo naprej? A so karierne odločitve, ki jih sprejemam prave. Strahovi so del nas in so tam zato, da nas usmerjajo. So dobronamerni, če jim znamo prisluhniti.

Znanstvenik, ko raziskuje, je v bistvu zelo igriv, vsaj tisti, najboljši znanstveniki. Umetnik, ki ustvarja, je tudi v bistvu igriv. Tu mislim, da obstaja lepo stičišče. Prav Leonardo Da Vinci, čigar obletnico smrti obeležujemo letos, je zanimiv primer te igrivosti, človeške radovednosti in čudnega prepletanja znanosti in umetnosti. 

Zdi se mi, da vseskozi nihate med igro in znanstvenim pristopom.
Znanstvenik, ko raziskuje, je v bistvu zelo igriv, vsaj tisti, najboljši znanstveniki. Umetnik, ki ustvarja, je tudi v bistvu igriv. Tu mislim, da obstaja lepo stičišče. Prav Leonardo Da Vinci, čigar obletnico smrti obeležujemo letos, je zanimiv primer te igrivosti, človeške radovednosti in čudnega prepletanja znanosti in umetnosti. Gre za ukvarjanje s človekom. Vprašanje je le, skozi katero prizmo pogledaš in kaj je končni produkt.

V Drami se v intervjujih z legendami slovenskega gledališča lotevate posebnih Študij bananinega olupka. Kakšno vezo imajo banane z gledališčem?
Bananin olupek je arhetipski simbol najbolj osnovnega komičnega gaga – padca čez banano. Spotika. In tako kot običajno, poskušam stvari, ki me zanimajo, čim bolj razstaviti. Mislim, da slovenski prostor nima veliko prostora za komično refleksijo. Poleg tega pa me komedija zares, ampak zares zanima, ker ima nekaj znakovno matematičnega in intuitivno občutnega. In to se združuje znotraj komedije. Znotraj celega gledališča.

Najprej banane, zdaj pa še matematika v komediji?
Veliko ljudi meni, da je komedija čista matematika, ker je treba biti zelo natančen. Obstajajo vzorci, strukture, ki delujejo, da bo nekaj smešno, razporeditve replik, vlog, situacij, ki so vedno podobne. Gre samo za stvar variacij tega pletenja. Ampak to ni cela zgodba. To je en del komedije in tu se odpira komična veščina, ki je zelo zanimiva. Obstaja pa tudi plat občutka, trenutka, povezanosti s publiko, pa navdiha, umetniškega pristopa znotraj tega. Ta preplet me intrigira.

In tako kot je v igri lahko komičen prizor tragičen in obratno, na podoben način je deloval eden vaših prvih poskusov, ki sem jih spremljala na spletu. Kontracikel. Kolo, ki deluje po principu – krmilo gre v levo, kolo v desno. In obratno.
Lepota kontracikla je, da se ga ne da naučit oz. da je totalno frustrirajoča stvar. In teh stvari je v življenju ogromno. Zabavno se je lotit nečesa takega in kontracikel daje uvid, da je ukvarjanje s frustracijo v resnici smešno ali pa brez veze. Da je veliko lažje, če se fokusiram nekam drugam, tja, kamor me vleče, kamor me pelje interes. Potem tudi ta frustracija odpade.

Najbolj me boli, ko srečujem mlade ljudi in vidim, da jim je svet dolgočasen. Da so stvari, ki jih spoznavajo, dolgočasne. Mislim, da je to samo pokazatelj notranjega stanja človeka, ne pa tega, kar je zunaj. In to se da zbuditi in spremeniti. Milim, da bi to lahko in želel predati mladim. 

Kako zafrustriran je bil šele tisti, ki vam ga je po stari »študentski« navadi izmaknil. Upam si trditi, da je stereotipno vprašanje o naslednjih izzivih na mestu. Torej?
Poleti bom podiral rekord v številu sestavljenih Rubikovih kock pod vodo in to tudi livestreamal (op. p. neposredno prenašal) na svojem youtube kanalu. Zanima me spletna kultura in zdi se mi, da ima veliko potenciala. Čutim, da je tu vir ustvarjalne svobode, ki ga nikjer drugje ni na tak način. Tu si sam svoj šef in sam si postavljam pravila. Moj rekord v recitiranju decimalke je letos padel – Lev Rus je povedal 3333 decimalk. V naslednjem letu napovedujem povratek. Poskušal bom desetkrat povečati svoj rekord.

Pa že delate na tem?
Seveda! Že ves čas. Ampak, ker gre za tak korenit poseg, sem si moral veliko stvari pripravit prej. Izboljšati tehniko. Pa da vidimo, če se bo to obrestovalo. Potem pa mladinska predstava – Hevreka. Otrokom bi radi odprli domišljijo in povezali umetnost in znanost. Predstava bo govorila o osnovnih fizikalnih zakonitostih čez perspektivo nore domišljije. Najbolj me boli, ko srečujem mlade ljudi in vidim, da jim je svet dolgočasen. Da so stvari, ki jih spoznavajo, dolgočasne. Mislim, da je to samo pokazatelj notranjega stanja človeka, ne pa tega, kar je zunaj. In to se da zbuditi in spremeniti. Milim, da bi to lahko in želel predati mladim.

Če zadihava in sva čisto iskrena: koga bi pa poslali v pi?

Vse bi poslal v pi! Zato, ker je pi zame prispodoba nekega domišljijskega sveta. In mislim, da nam lahko domišljija odpre veliko več vrat, kot karkoli drugega. Zato se je dobro o tem pogovarjati in uživam, ko pošiljam ljudi v pi ali pa vsaj predstavljam ta svet domišljije.