Pojma stres in depresija v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo poenostavljeno, gotovo pa sta dve različni stanji. Prav zato želi prof. dr. Maja Rus Makovec, dr. med., psihiatrinja, sistemska in družinska terapevtka in predstojnica Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, vedno, ko kdo pove, da je depresiven ali pod stresom, raziskati, kaj s tem misli, kako ti stanji definira. V terapiji pravimo, da je treba take splošne izraze, s katerimi želijo ljudje implicitno povedati, da jim je težko ali da doživljajo negativna duševna stanja, dekonstruirati, izluščiti pomen, zdravniško gledano pa preveriti, ali ima to doživljanje naravo tako imenovane klinične motnje ali ne – to pomeni, ali lahko podamo diagnozo,« pojasni. 

Če je bil denimo otrok deležen pretirane zaščite, če mu je bilo omogočeno preveč izogibanja stresu, težje razvije kapaciteto za spoprijemanje s stresom, za tako imenovano samouravnavanje stresa. Pri slabem uravnavanju stresa ali zelo intenzivnih stresorjih se lahko razvijejo tudi prehodne duševne motnje, kot so krizna reakcija, prilagoditvena motnja, posttravmatska stresna motnja. 

Stresna os

Za boljše razumevanje je dobro najprej razčleniti, kaj stresor je. »To je dogodek, dražljaj,« pojasni dr. Maja Rus Makovec, »ki na nas tako pomembno vpliva, da se mora organizem nanj prilagoditi z delom naše fiziologije, z našo stresno osjo (Pot, po kateri se stres iz možganov razširi po vsem telesu, se imenuje stresna os oziroma os hipotalamus – hipofiza – nadledvična žleza; po njej potujejo signali in aktivirajo avtonomni živčni sistem, ki uravnava telesno odzivanje na stresne situacije). Stresorji so lahko vsakdanji in imajo nizko jakost, lahko pa so zelo intenzivni ali celo travmatski. Obenem so lahko tudi enkratni ali pa trajajo dlje časa.« 


Izpostavljenost stresu je lahko tudi pozitivna 

Kaj pa stres? To je odziv našega telesa na dražljaj, obremenitev. Ta je lahko duševna, telesna, odnosna ipd. Ko govorimo o stresu, ga lahko dojamemo kot pozitivnega, lahko pa je tudi negativen, torej distres, ki je organizmu škodljiv. »Naš organizem je narejen za to, da stresni odgovor uravnava,« nadaljuje sogovornica. »Stresni odgovor nam poda pomembne informacije o našem delovanju, o tem, kaj moramo storiti. Stres je torej običajni fiziološki odgovor. Če pa so stresorji preveliki ali predolgo trajajo ali nismo opremljeni z dobrim spoprijemanjem s stresom, se lahko pojavi neravnovesje.« Pomembno je poudariti, da ni vedno »usodna« zgolj velikost stresorja, temveč tudi sposobnost spoprijemanja. »Če je bil denimo otrok deležen pretirane zaščite, če mu je bilo omogočeno preveč izogibanja stresu, težje razvije kapaciteto za spoprijemanje s stresom, za tako imenovano samouravnavanje stresa,« poudari psihiatrinja in nadaljuje: »Pri slabem uravnavanju stresa ali zelo intenzivnih stresorjih se lahko razvijejo tudi prehodne duševne motnje, kot so krizna reakcija, prilagoditvena motnja, posttravmatska stresna motnja.« 

Foto: esthermm/Shutterstock

Več kot dvesto oblik depresije

Depresijo danes pogosto uporabljamo kot sopomenko žalosti, brezvoljnosti, občutka praznine. Čeprav je žalost težko prenašati, je naravno, in ne bolezensko stanje. V življenju nam je lahko pogosto težko, neprijetno, a to ne pomeni, da imajo ta občutja naravo bolezni. Depresija namreč za klinika vedno pomeni skupino simptomov oziroma doživljanja in odzivanja, ki jim je mogoče podati diagnozo: »Na primer pomanjkanje energije za zadeve, ki smo jih prej z lahkoto opravili – in to traja določen čas –, črnogledost razmišljanja, izguba veselja do reči, ki so nam vedno veliko pomenile,« razloži Rus Makovec. »Tudi to mora trajati zdržema vsak dan najmanj 14 dni ali več. Omenjeni so glavni znaki, potem pa je še več dodatnih, stranskih, ki se morajo pojavljati. Obstaja več kot dvesto oblik depresije. Lahko je blaga in ne potrebuje zdravil, temveč manj obremenitev, več podpore, določen čas za preseganje tega stanja, gibanje ipd. Zmerna depresija že potrebuje zdravljenje, huda depresija ali depresija s psihotičnimi simptomi pa praviloma tudi bolnišnično zdravljenje.« 


Travmatski dogodki v otroštvu bolj nevarni 

Kako pa sta stres in depresija povezana? Dejstvo je, da so stresorji oziroma doživljanje stresa, ki ga ne zmoremo dobro obvladovati, pomemben dejavnik tveganja za vse duševne motnje, tudi za depresijo. Stresorji se pojavijo ob prehodih življenjskega cikla, ko se denimo vloge prerazporedijo, ali pri življenjsko pomembnih dogodkih (odhod v šolo, ločitev, začetek skupnega življenja, smrt v družini itd.). Lahko so relativno nizke jakosti, a trajajo dolgo, tudi leta, ko imamo občutek, da smo se znašli v okoliščinah, glede katerih ne zmoremo nič narediti, naj bo to v družini ali na delovnem mestu. Imajo lahko tudi travmatsko naravo. Če se travmatski dogodki pojavijo v odraslosti, so za duševno zdravje manjši problem kot denimo navezovalna travma, nevarnost, ki jo čutimo od oseb, ki bi nas morale varovati, in ne zlorabljati, ko smo majhni. 

Foto: Stanislaw Mikulski/Shutterstock

Genetska nagnjenost k depresiji 

«Depresija se lahko pojavi zato, ker smo genetsko nagnjeni k tej bolezni,« razloži psihiatrinja. »Lahko smo po temperamentu bolj melanholični in zato prej depresivni, lahko pa razvijemo epizodo depresije po resnem ali kroničnem stresorju. Tej depresiji pravimo reaktivna. Pri genetski obremenitvi in pasivnem temperamentu je že zato verjetneje, da se bo po stresorjih oziroma slabo obvladanem stresu razvila depresija.« Zakaj se razvije depresivna reakcija, ni povsem jasno. »Zelo pomemben dejavnik tveganja je na primer telesna izčrpanost, druga telesna šibkost ali bolezen, pri kateri je večja stopnja vnetja,« nadaljuje sogovornica. »Vzrok lahko tiči tudi v pomanjkanju podpore v skupnosti. Med dejavnike tveganja pa sodi, kot že omenjeno, tudi naša osebnost, naš temperament. Ko se številni dejavniki tveganja povežejo, se lahko začne razvijati stanje depresije.«