Nežka Poljanšek

Ne presojam s svojim umom, temveč telesom

Kdo je ta posebna ženska, celostna terapevtka Nežka Poljanšek? Ko smo jo spoznavali prek Tine Maze, sta prihajali v ospredje predvsem njena profesionalnost in podpora iz ozadja, ki jo je kot edina ženska njene ekipe dajala naši najuspešnejši smučarki.

A v njej je še veliko več. Ravno ta zahtevna leta so ji dala nov vpogled vase. Tokrat je z nami delila prav intimnejšo plat, v kateri se ne nizajo le zmage, ampak tudi velike preizkušnje, bolečine in zlasti neskončna volja do polnega življenja.

Javnost vas je zares spoznala ob delu s Tino Maze. Nekaj časa je že minilo od tega. Kakšno življenjsko obdobje in kakšna lekcija so bila za vas leta sodelovanja in zgodba, ki ste jo skupaj ustvarili?
Mislim, da šele zdaj, ko se oddaljujem, začenjam spoznavati, kaj je to pustilo v meni in česa sem se naučila o sebi iz odnosov in ob privilegiju, da sem imela samo eno tekmovalko, ki sem se ji lahko popolnoma posvetila. Ko smo bili v akciji, je bilo treba samo delovati, ni bilo časa razmišljati. V tako stresnih okoliščinah sem se naučila opazovati in se ohraniti, kar je bil namreč pogoj, da sem štiri leta sploh zdržala. To je bila lekcija, ki mi zdaj v življenju pride zelo prav.

Kaj ste lahko sploh naredili, da ste zdržali vse pritiske, in to pred očmi javnosti, ki je niste bili vajeni, sploh ne tako ekstremno?
V človeku je dejansko dejaven duh, ki ti pomaga. V kritičnih okoliščinah pride na vrsto. Izvajala nisem nobenih tehnik na sebi, nisem brala knjig za samopomoč, kajti ni bilo časa in dela je bilo preveč, preprosto sem se prepustila višji modrosti, ki me je vodila, in tako sem usvojila največ. Prej sem slutila in teoretsko marsikaj vedela, a šele izkustvo mi je prineslo resnična spoznanja.


Objemal me je in jokal, samo jokal. Takrat je vame prišlo spoznanje, da me je oče v bistvu imel rad. Ampak preprosto ni zmogel. Kasneje sem imela partnerje, ki so me vsi imeli radi, a niso zmogli.


Ste celostna terapevtka. Ponavadi gre pri takšnih ljudeh za specifične življenjske zgodbe. Kako dojemate življenje? Se zavedate svojih posebnosti?
Kar dosti časa sem potrebovala, da sem se tega zavedela in uskladila oboje; živeti v tem svetu, vsak dan hoditi v službo, vzgajati dve hčerki, se boriti in hkrati biti drugačen, imeti posebna čutenja, darove. Zame je bilo zelo pomembno, da sem z obema nogama stala trdno na tleh, obenem pa ostala v stiku s tem subtilnim delom sebe.

Imate veliko klientov, ki se iščejo tam nekje v vesolju? In se jim izmikajo tla pod nogami?
Mislim, da moji klienti čutijo, da sem precej prizemljena. Takšni me tudi poiščejo. A bi radi razvili še notranji del sebe.




Danes se toliko ukvarjamo z egom, govorimo o njem, se ga poskušamo otepsti. Je res tako slab in nepotreben?
Res je, da današnjemu razvitemu svetu vlada um, torej ego, in da smo pozabili na srce, torej na duha. Nagibamo se k temu, da začnemo spet živeti iz svojega srca.

Ste kdaj čutili, da imate zaprto srce ali da se vam odpira? Kako ste prepoznali svoje srce?
Srce sem zaprla, ko sem bila močno prizadeta in še nisem imela razčiščeno. Mislim, da se mi je to zgodilo samodejno in takrat tega nisem čutila. Zdaj pa čutim, kdaj se mi zapre, in se trudim, da ga spet odprem. Tu ne gre več za obdobja, lahko se zgodi z danes na jutri. Takrat pogledam, kje še nisem celostna, kje me še boli. Ko bolečino začutim v telesu, ji dam prostor, da izzveni, s svojim ritmom. Sčasoma, ko si prihajaš bliže, jo začutiš kot skupek energije v svojem telesu in točno veš, kdaj se sprosti. Za to ne potrebuješ nobenih tehnik, nobene mantre, samo zavedanje in občutenje. In čas.


Treba je samo zdržati v praznini, ker ima veliko darilo za vsakega. Ko si v praznini, si gol, notri je vsa bolečina, od katere tudi kot odrasel bežiš. Ko enkrat nimaš več izhodov, da bi zbežal pred njo, se zgodi preklop. In takrat začutiš sebe.



Kako je živeti z zaprtim srcem?
Če živiš z odprtim srcem, imaš energije na pretek. Zelo hitro se regeneriraš, tudi če te kaj zelo utrudi. Z zaprtim srcem ljudje iščejo energijo drugje, ker je sami nimajo. V odvisnostih, manipulaciji, agresivnem vedenju.

Babica je bila za vas pomembna oseba. Ko je pri vaših 15 letih umrla, ste po njej doživljali t. i. čudeže. Enkrat ste jo zagledali, ko ste z gore padali v 300-metrsko globel in vam je podložila roke, da je ublažila padec, ki bi se sicer najverjetneje usodno končal. Drugič se je pojavila pri porodu, ko ste bili v nezavesti. So mistične izkušnje del življenja vsakogar ali le za izjeme?
Zame je mistika že to … Ko sem bila v nekem obdobju tako nesrečna in na dnu, da sem rekla, ne morem več, in sem popustila, takrat je vame prišel nerazložljiv mir. Ko spustiš tisto, kar misliš, da lahko narediš, pride vate nekaj veliko večjega in to opravi, kot je treba. Zaupanje v življenje sem dobila v prelomnih trenutkih. Dojela sem, da nikoli nisem sama. Po intervjuju v oddaji Zvezdana, kjer sem govorila o pokojni babici, se mi je veliko ljudi oglasilo s svojimi mističnimi doživetji. Tega je veliko, a ljudje se bojijo biti stigmatizirani ali spoznani za nore, zato so raje tiho.

Danes veste, da je bila ločitev, o kateri ste pred leti že spregovorili, del vaše poti, čeprav težka. Ali bi se ji, če bi še enkrat vstopili v partnerstvo, lahko izognili?
Danes vem, da bi marsikaj lahko naredila drugače. A takrat še nisem bila zrela, nisem razumela stvari, kot jih zdaj. Morda se sploh ne bi odločila za takšno zvezo. V resnici vem, da je bila zelo pomemben mejnik pri moji rasti. Rekla bi, da je bilo kar namenjeno tako, kot je bilo. Pravijo, da ni naključij oziroma da je naključje anonimni izraz za boga. V resnici nikoli nikogar ne moremo obsojati. Na koncu štejejo samo izkušnje. Ko umreš, so izkušnje tiste, ki jih odneseš naprej. Več ko jih imaš, bogatejši si.




Česa so vas učili moški?
Veliko stvari. Tudi jaz sem bila po svoje odvisnica od odnosa, kajti v otroštvu očeta nisem imela ob sebi. Bil je ravnatelj osnovne šole, v katero sem hodila, a šele DNK-analiza mu je dokazala očetovstvo. Tako sem to manjkajočo ljubezen, sprejemanje sebe v očeh moškega, želela dobiti na silo. A tako seveda ne gre. Šele z mnogo bolečine in trpljenja v odnosih sem ozavestila ta del sebe in ga začela osvobajati. Osebno sem se vedno rada učila in bila pripravljena delati za odnos. V moje življenje pa so prihajali ljudje, ki niso bili pripravljeni delati, tako sem ostajala sama. Kot terapevtka s svojo poklicno deformacijo sem povrh vsega želela biti to tudi svojemu partnerju, a sem se samo zaplezala. Spraševala sem se, kje sem pa jaz, kdaj bom pa jaz na vrsti. Ali me vidiš, slišiš? Ker tega ni bilo, sem predelovala sama in tako predelala tudi očeta.


Tudi jaz sem bila po svoje odvisnica od odnosa, kajti v otroštvu očeta nisem imela ob sebi. Bil je ravnatelj osnovne šole, v katero sem hodila, a šele DNK-analiza mu je dokazala očetovstvo. Tako sem to manjkajočo ljubezen, sprejemanje sebe v očeh moškega, želela dobiti na silo.


Je še živ?
Ne, moj oče je po težki bolezni umrl pri 58 letih. Ko je bil v bolnišnici tiste zadnje dni, sem ponoči sanjala, da me kliče, naj pridem. Takrat smo bili ravno na morju in sem se odločila, da bom teden po vrnitvi domov tvegala in odšla do njega. Žal je bilo prepozno.

Ste ga sploh kdaj videli po osnovni šoli, ko ste odšli iz rojstnega kraja?
Videla sem ga, ker je živel v Žireh, a stikov nisva imela. Nekajkrat sva se sicer pogovarjala, nikoli pa se nisva pogovorila. Obljubljal je, da se bomo skupaj z mojo sestro dobili, vendar se to nikoli ni zgodilo. Ko sem šla pred leti na družinsko postavitev (kjer svoje bližnje in sebe postaviš v vloge drugih ljudi in jih opazuješ z novega zornega kota), sem v nekoga postavila svojega očeta. In ta človek, ki je predstavljal mojega očeta, je neustavljivo jokal in govoril »oprosti, oprosti, že ob začetku sem tako zavozil, da nikoli nisem mogel iti skozi to«. Objemal me je in jokal, samo jokal. Takrat je vame prišlo spoznanje, da me je oče imel rad. Ampak enostavno ni zmogel. Kasneje sem imela partnerje, ki so me vsi imeli radi, ampak niso zmogli.




Koliko ženskam pa tudi moškim se to dogaja, žal. Ali danes lahko rečete, da ste očetu popolnoma odpustili?
Ja. (Me pogleda, umirjeno.) Ja, popolnoma sem mu odpustila.


Kaj pa vendarle imate očetovega?
Ne vem, premalo sem ga poznala, da bi lahko rekla. Bil je zelo uspešen, ravnatelj. Drugače tudi pianist. Glasbeno žilico po njem ima bolj moja sestra dvojčica, ki je operna pevka s čudovitim mezzosopranom. Jaz sem bolj mamina, čut za soljudi imam po njeni liniji. Zelo jo občudujem, nikoli je nisem slišala, da bi koga obsojala, ogromno je napredovala na svoji poti in še napreduje. Nikoli se ni posebej ukvarjala z duhovnostjo, a jo je vedno živela, to je zelo srčna ženska. Mislim, da sva si z vsakim letom še bliže. Tudi v času, ko sem delala s Tino, se je preselila k meni. Brez njene pomoči sploh ne bi mogla iti v to zgodbo, ker hčerke za tako dolgo obdobje ne bi pustila varuškam. Kolikor ima moja mama rada svoje rodne Žiri, se je bila pripravljena preseliti v Ljubljano in biti z vnukinjo, ne da bi mi puščala ščepec slabe vesti. To je bilo zanjo povsem normalno in to neskončno spoštujem. Nikoli mi ni ničesar očitala in vedno mi je brezmejno zaupala. Že pri 15 letih sem odšla od doma in se nisem vrnila. Sicer sem bila takrat popolnoma izgubljena, kot da se utapljam, a sem imela srečo, da sem imela ob sebi dobre ljudi, zdravo družbo planincev, poleg tega sem stopila v zvezo s fantom, ki je bil osem let starejši od mene in je izhajal iz zelo stabilne in verne družine in mi je bil kot steber.

Kako to, da se ta zveza ni obdržala? Takrat še niste bili terapevtka, niste vedeli toliko kot danes.

Nisem bila še pripravljena. Včasih razmišljam, da sebe ne bi razvila, kot sem se, če bi ostala z njim, ampak bi se, ker je izhajal iz družine z mnogo otroki, najbrž hitro poročila in imela veliko otrok. Kar je sicer bila moja želja, ampak ne moje poslanstvo. Tako vidiš, da so želje eno, resnica pa je nekaj drugega.




Pravite, da se ljudje zelo bojimo praznine in da je lahko grozljiva. Sami ste izkusili to fazo. Kako pomembna je praznina za vsakega človeka, kaj početi z njo? Za nekoga jo prikliče že teden brez moža, ko odide s kolegi na jadranje.
Treba je samo zdržati v njej, ker ima veliko darilo za vsakega. Ko si v praznini, si gol, notri je vsa bolečina, od katere tudi kot odrasel bežiš. Ko enkrat nimaš več izhodov, da bi zbežal pred njo, se zgodi preklop. In takrat začutiš sebe. Šele takrat se začneš osvobajati. Ko presežeš to točko, se začneš celiti, postaneš drugačen, celosten. Veliko bolj znaš živeti življenje. Kar je najpomembneje, mu zaupati. Takrat ne kažeš več s prstom na sočloveka in ne govoriš, da je on kriv, ampak uvidiš, kateri del tebe še ni pozdravljen.


Takšna telesa niti ne govorijo. Utihnila so. Preveč natrenirano telo je isti paradoks kot pretirano zamaščeno telo, oba imata blokado. Lažno zaščito, skozi katero ne slišiš. Kajti biti v svojem telesu ni lahko.



Pravite, da ste jasnočutni. Vas čuti kdaj prevarajo?
Ne. Na začetku nisem zaupala temu čutenju in sem poslušala namesto sebe koga drugega. To so bile zmote, ki so me peljale do spoznanja, da moram poslušati samo sebe. Od takrat neomajno zaupam v lastno jasnočutnost. Samo na podlagi tega, kako se moje telo odziva, spoznavam resnico. Ne presojam s svojim umom, temveč telesom. Vse življenjske odločitve, majhne in večje, sprejemam iz svojega čutenja.

Ali tudi telesa, ki so izpostavljena stradanju ali prenajedanju ali zanemarjanju, govorijo resnico? Kaj vse ljudje počnejo s svojimi telesi.
Takšna telesa niti ne govorijo. Utihnila so. Preveč natrenirano telo je isti paradoks kot pretirano zamaščeno telo, oba imata blokado. Lažno zaščito, skozi katero ne slišiš. Kajti biti v svojem telesu ni lahko. V njem je resnica in mi je nočemo spoznati. Bojimo se samega sebe. Telo, ki čuti, vidi, sliši, je mehko, pretočno. Začutim ga, ko grem z rokami v globoke strukture, kakšna energija se v njem pretaka. Energija pove veliko. Kajti če človeka precenjuješ samo po videzu, te bo po vsej verjetnosti to pretentalo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE