Nataša Stanič: Na vodilne položaje pri nas žal še vedno pride več ljudi zaradi poznanstev kot sposobnosti

Profesorica Nataša Stanič, rojena v Ljubljani leta 1937, je na londonski univerzi predavala klasično filologijo, predvsem grško filozofijo in dramatiko, prevajala, urejala učbenike, knjige ter revije, objavljala novinarske prispevke, delala na slovenskem BBC v britanski prestolnici, sestavljala teste za prevajalce v Bruslju in še pred kratkim poučevala angleške diplomate slovenščino. Ko je Slovenija postala samostojna, je kot članica upravnega odbora slovenske skupnosti v Londonu organizirala pomembne slovenske kulturne dogodke.

Medtem ko je predavala na londonski univerzi, je dokončala tudi študij ruščine in bila kot najboljša študentka nagrajena s potovanjem v Moskvo. Svet je obšla večkrat, bila je med prvimi turisti iz Anglije, ki so jim dovolili vstop v Tibet. Je izjemna poznavalka klasične glasbe, ki jo zdaj posluša na Svetem Vrhu na Dolenjskem, kamor se je po pol stoletja preselila iz Londona. Pravi, da jo je po 62 letih akademskega dela povsem prevzel stik z zemljo in je zdaj raje v Sloveniji. Nataša Stanič uteleša redko in edinstveno eleganco ter mladostnost s svojim smislom za čudenje, humor ter pristno radovednostjo. Pogovarjali sva se v hotelu Slon, kjer je nastanjena vsakič, ko se več dni mudi v Ljubljani.

Zdi se, da Slovenec računa na boljšo ponudbo, medtem ko se bo Anglež udeležil srečanja s prijateljem, tudi če bi ga takrat povabila kraljica sama. 

V London ste se odselili leta 1966. Kaj vas je tam zadržalo pol stoletja?

London zleze človeku pod kožo, navadite se ga in je konec. Angleži so mi bili všeč od prvega dne in jaz verjetno njim. Pritegnilo me je, da niso zamerljivi, agresivni, so strpni, dobri prijatelji in radi pomagajo. Svojih pogledov ne vsiljujejo drugim, z veseljem pa razpravljajo. Včasih se je kar kresalo od različnih argumentov, ampak je bilo prijetno. V prijateljstvu z Angleži je izredna poštenost. Denimo, če se srečata prijatelja Slovenca, pravita, se bomo videli, se slišimo. Ko se po enem letu spet srečata, pravita isto, mine tri leta ali več in se še nista srečala. Angleža pa pravita, se bomo videli, vzameta koledarček in določita datum. Zdi se, da Slovenec računa na boljšo ponudbo, medtem ko se bo Anglež udeležil srečanja s prijateljem, tudi če bi ga takrat povabila kraljica sama.

Kaj vam je v britanski prestolnici še posebno priraslo k srcu?

Kulture sem zamudila zelo malo. Bila sem dolgoletna abonentka galerije Tate, Kraljeve akademije umetnosti, Narodne galerije, Britanskega muzeja, operne hiše v Covent Gardnu, operne hiše Glyndebourne. V tej so nastopali izjemni glasbeni talenti, občinstvo pa je bilo zelo elegantno. Vse to priraste k srcu ljubitelju kulture. Vedno se je kaj dogajalo, prijatelji so nas vabili na premiere, nekoč nas je igralka Harriet Walter povabila na zabavo v svojo garderobo, drugič nas je prijatelj, ki je pel v muzikalu Fantom iz opere, po predstavi povabil v gledališče na božično zabavo, na kateri je bilo veliko igralcev. Ob nedeljah smo se družili ob angleškem čaju pri paru, ki je imel hišo opremljeno v starinskem viktorijanskem slogu in nad kaminom je visel portret kraljice Viktorije. Ob sendvičih, narezkih, kolačih s smetano in jagodno marmelado, škotskih kolačih dundee ter šampanjcu smo do poznega večera prepevali waleške in viktorijanske balade. To so stvari, ki jih je mogoče doživeti le v Angliji. Morda bi se počutila bolj samo, če ne bi imela toliko prijateljev.

Po drugi strani pa ste najraje potovali sami in obšli svet, ko še ni bilo turistov, temveč so bili popotniki.

Potovala sem z dobrimi agencijami s kakovostnim programom. Lahko sem se družila ali bila sama, če mi ni bilo do pogovora. Prepotovala sem Azijo od Šrilanke, Kašmira, Indije, Kitajske, Tajske do Malezije, Indonezije, Nove Zelandije in Turčije. Bila sem v eni od prvih skupin iz Anglije, ki so jim dovolili vstop v Tibet. Evropo sem prekrižarila z avtom, prav tako Novo Anglijo v ZDA, kamor sem se odpravila med oktobrskimi počitnicami, da bi doživela jesenske barve čudovite narave. Prepotovala sem Havaje in vso Južno Ameriko. Večkrat sem bila v Afriki, tudi pri Pedru Opeka na Madagaskarju ter drugih slovenskih misijonarjih. Dolgo mi je bilo žal edino zato, ker nisem šla na potovanje na Kamčatko, ki so ga organizirali neki znanstveniki. Verjetno bi bilo zanimivo spoznati življenje Eskimov. Rada imam tudi križarjenja, ker si ves čas v isti sobi, vsak dan pa obiščeš drug kraj. No, zdaj pa raje uživam doma na Svetem Vrhu. Ne da se mi več čakati v muzejskih vrstah in na letališčih, polnih ljudi.

Čeprav imam že od 18. leta težave s hrbtom, se ne dam. Kar lahko, delam sama: sadim, sejem, plevem. Vrtnarica mi pomaga pleti rože, ker včasih ne vem, kaj je plevel in kaj roža. (smeh) Sleherni dan mi je prekratek. Kmetujem tako rada, da se že zvečer veselim jutra, ko bom šla spet na vrt. 

Bi katero od svojih potovanj izpostavili kot izjemno?

Težko rečem, ker povsod vidim lepo. Morda je bil poseben vzpon na Kilimandžaro. Zanj sem se odločila po naključju, ker nisem dobila leta na Madagaskar. Kondicije nisem imela, kupila pa sem si krasno opremo. Tisti božič naj bi nas iz Anglije na pot krenilo sedem, vendar smo prišli samo štirje. Poleg vodnika in mene je bil še zakonski par, oba gorska maratonska tekača. Na prvem postanku za vzpon so se nam pridružile še druge skupine, zbralo se nas je 80. To so bili večinoma mladi, ki so v prostem času intenzivno telovadili. Naslednje jutro sem vodniku rekla, da ne sodim mednje in da se bom raje vrnila. Prepričal me je, da sem ostala. Drugo noč je bilo ljudi že manj, ker so nekateri dobili višinsko bolezen. Ko smo dosegli snežno mejo, sta tudi gorska maratonska tekača že zelo zaostajala in pri neki stavbi oba izgubila zavest. Na božični večerji smo se zbrali samo trije. Ob polnoči so nas zbudili s pesmijo Merry Christmas, da smo nadaljevali pot, da bi prispeli do kraterja še pred meglo. Slišala sem le še vzdihovanje angleških sopotnikov, ker jima je bilo tako slabo. Z našim vodnikom sva sama prišla do vrha in se vrnila po bližnjici. Sestrična se je šalila, da bi me bilo treba ustreliti, ko sva šli v slovenske hribe, ker nikoli nisem imela težav, čeprav sem prišla v gore »direktno iz avta«. Nikoli tudi nisem imela jet laga (posledica sprememb, ki se pojavijo pri motnjah notranjega ritma človeškega telesa). Še zdaj ne grem spat pred drugo ponoči, če berem kak dober kriminalni roman, pa še pozneje, ampak vseeno sem že ob šestih pokonci.

Zakaj ste se odločili vrniti v Slovenijo?

Pred 15 leti je bila na prodaj parcela v vasici, ki sem jo poznala iz otroštva, ker je imel tam vinograd moj stari oče. Želela sem si majhen vikend za počitnice, a je arhitekt moji zamisli rekel hacienda, ne pa vikend. (smeh) Zgraditi sem morala hišo z dvema nadstropjema, da sem dobila vse prostore, ki sem jih želela. Sčasoma sem se navdušila nad obdelovanjem zemlje. Posadila sem 65 sadnih dreves, naredila letni, zimski in tropski vrt. Rož imam toliko, da porabim vsaj eno uro, da zalijem vse. Zdaj se spoznam že na marsikaj, na začetku pa nisem imela pojma. Pregovor, da ima najbolj neumen kmet največji krompir, zame povsem drži. Čeprav imam že od 18. leta težave s hrbtom, se ne dam. Kar lahko, delam sama: sadim, sejem, plevem. Vrtnarica mi pomaga pleti rože, ker včasih ne vem, kaj je plevel in kaj roža. (smeh) Sleherni dan mi je prekratek. Kmetujem tako rada, da se že zvečer veselim jutra, ko bom šla spet na vrt.

V Anglijo sem prišla brez poznanstev in sem z lastnim talentom in delom dosegla vse. Tukaj pa še avta ne bi mogla voziti šest tednov, če ne bi poznala nekoga. Prijatelji in znanci se mi smejejo in pravijo, da ni to nič nenavadnega. Morda je vzrok za toliko birokracije strah pred odgovornostjo, kar je verjetno posledica socializma. 

Pravite, da bolje govorite angleški akademski žargon kot pogovorni jezik. Kako ste se kot Ljubljančanka po rodu navadili na pogovorno dolenjščino?

Ko sem v Londonu začela poučevati, me je učenec vprašal: »May I spend a penny?«, kar dobesedno pomeni, ali lahko zapravim peni. Včasih so na javnih straniščih morali plačati peni, da so se odprla vrata. Sčasoma je to postala fraza za vprašanje, ali grem lahko na stranišče. Takrat tega nisem vedela in sem mu rekla, naj zapravi peni, če ima denar. (smeh) Čez petdeset let se mi je v maternem jeziku zgodilo nekaj podobnega. Odraščala sem v družini, v kateri nismo uporabljali grdih besed. Med gradnjo hiše je šlo v moji spalnici nekaj narobe z elektriko. Medtem ko je električar popravljal, sem delala zunaj. Nenadoma je nekaj zaklical in sem, ne da bi ga dobro slišala, rekla, oh, fino. Prišel je ven, me zgroženo gledal in v lepi dolenjščini ponovil, rekel sem, da je zdaj ena »pezdarija«. Da ga ne bi užalila, ker nisem vedela, ali je to dobro ali slabo, sem rekla, oh, prima. (smeh) Pomigal mi je, naj grem z njim pogledat, da se mu je odkrušilo malo ometa. Rekel je, za »pezdarija”«pa ne bom računal, in potem ga nisem videla nikoli več. Rada opazujem uporabo jezika. Zanimivo je, kako mladi vnašajo v svojo govorico angleščino, na primer: sem endžojala, sem devliral. V Angliji sem si prizadevala ohraniti čisto in bogato slovenščino, saj sem jo potrebovala pri delu na BBC, poučevanju slovenščine angleških diplomatov, tudi zato sem bila ves čas naročena na časnik Delo.

Menda ste upali, da bo po petdesetih letih Slovenija druga Anglija, če ne boljša. Kaj vas je razočaralo?

Poudarjam, da moje mnenje temelji izključno na moji lastni izkušnji. V Sloveniji sem kmalu ugotovila, da je za vsako stvar treba imeti poznanstvo. Denimo, ko sem morala opraviti tehnični pregled za avto – resda je bil angleški –, so mi rekli, da to traja šest tednov, če pa poznam »koga«, ga lahko dobim prej. K sreči sem res nekoga poznala in je bilo naslednji dan vse urejeno. Podobno se mi je zgodilo večkrat. V Anglijo sem prišla brez poznanstev in sem z lastnim talentom in delom dosegla vse. Tukaj pa še avta ne bi mogla voziti šest tednov, če ne bi poznala nekoga. Prijatelji in znanci se mi smejejo in pravijo, da ni to nič nenavadnega. Morda je vzrok za toliko birokracije strah pred odgovornostjo, kar je verjetno posledica socializma. Mislim pa tudi, da na vodilne položaje pri nas žal še vedno pride več ljudi zaradi poznanstev kot sposobnosti. Pričakovala sem, da bo več odprtih vrat za talente. Ko je bil v Sloveniji veleposlanik Andrew Page, me je večkrat povabil na podelitev nagrad po slovenskih gimnazijah. Kako kakovostno znanje imajo nekateri dijaki! Slovenci prav nič ne zaostajamo za angleško inteligenco. Ampak kje končajo ti nadarjeni ljudje? Ko sem pred desetimi leti delala za Bruselj, sem na nekem predavanju slišala, da so iz manjših držav najbolj katastrofalni tolmači ravno iz Slovenije. Sumim, da so bile spet na delu zveze. Ko so nekoč hčer Binga Crosbyja vprašali, ali ji je uspelo, ker je hči znanega pevca, je odgovorila, da se ti vrata odprejo, če si otrok zvezde, ampak ko se zaprejo, ostaneš sam. V razvitem svetu večinoma velja, da je preveč denarja v igri, da bi bili na nekem položaju le zato, ker ste sin ali hči zvezde. Pri nas pa se zdi, da so takšne zveze še vedno pomembne.

Obdelovalne površine so se spremenile v travnike, ki jih škropijo, da še divjih rož ni več. Slovenija bi bila lahko gospodarsko povsem samozadostna. Je izjemno lepa, imamo veliko pametnih ljudi, lahko bi bila ena najbolj cvetočih držav v Evropski uniji, vendar moramo spremeniti miselnost. Upam, da do takrat za našo državo ne bo prepozno. 

Na katerem področju bi po vašem še lahko izboljšali razmere v Sloveniji?

Odkar se ukvarjam s kmetovanjem, me zelo boli, da se pri nas ne razvija poljedelstvo. Zgrožena sem, ko v medijih zasledim, kako velik odstotek zelenjave uvažamo, namesto da bi jo izvažali. Denimo, v Novem mestu bi lahko prodajali le solato z okoliškega podeželja, vendar večina kupuje uvoženo iz Italije. Ta sploh ne ovene. Nekoč sem v trgovini slišala, kako je neka ženska vprašala drugo, zakaj pa kupuješ čebulo, ali je nimaš. Druga ji je odgovorila, ali misliš, da se bom klanjala čebuli. Morda bo nekoč treba pred njo na kolena. Obdelovalne površine so se spremenile v travnike, ki jih škropijo, da še divjih rož ni več. Slovenija bi bila lahko gospodarsko povsem samozadostna. Je izjemno lepa, imamo veliko pametnih ljudi, lahko bi bila ena najbolj cvetočih držav v Evropski uniji, vendar moramo spremeniti miselnost. Upam, da do takrat za našo državo ne bo prepozno.

Ste utelešenje elegance, vaš modni slog je edinstven in nezamenljiv. Od kod izvira?

Moji starši so bili zelo elegantni in zanje je bilo dobro samo najboljše. Ko sem živela še v Sloveniji, mi je oblačila izdelovala šivilja, ki je krojila tudi za takratno jugoslovansko diplomacijo. Navajena sem bila krasnih oblek in kakovostnih materialov. V Angliji sem kmalu ugotovila, da si s svojo plačo ne bom mogla privoščiti takih oblek, mogoče le dobro blago. Kupila sem si Singerjev šivalni stroj in začela šivati po krojih. Začuda je izpadlo fantastično. Izdelala sem si celo plašče. Potem pa sem se zredila in, morda zaradi jeze, krojev nisem znala prilagoditi novim meram. Na Dolenjskem sem spet našla odlično šiviljo. Zanimivo je, da nisem nikoli listala modnih revij ali revij za pohištvo, čeprav sem veliko svojega pohištva oblikovala sama. Predstavljam si živo sliko, kaj želim imeti, in to opišem mojstrom. Imam izjemno vizualno predstavo. Verjetno bi bila dobra oblikovalka, ampak ne znam risati, zato nisem mogla študirati arhitekture.

Ali kaj pogrešate London?

Še vedno grem pogosto tja. Obiskujem prijatelje, oni pa mene v Sloveniji. Ko vidim kulturne dogodke v otoški prestolnici, bi jih takoj obiskala ducat. Tudi v Ljubljano grem na kakšen dogodek, ampak atmosfera ni ista. Nekatere predele v Londonu poznam bolje kot lastni žep. Ampak vse se spreminja; tistega življenja, ki je bilo, ni več. Zato pa zdaj uživam na podeželju ob delu z zemljo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE