Natalija Verboten: Začetkov materinstva se spominjam z grenkobo

Kdo je boljši za pogovor o prelomnicah kot ženska, ki je bila v nekem trenutku najbolj priljubljena slovenska pevka; pod odri so se zbirale množice, a ona kljub temu ni bila srečna. Na lestvici od ena do deset je sebe ocenila z dve. Zdaj je odgovor na to vprašanje devet ali deset. A medtem je rodila dva dečka, z možem ustanovila uspešno podjetje in se za nekaj časa umaknila radovednim pogledom javnosti. Kdaj pa kdaj vseeno stopi pod žaromete, a te priložnosti izbira skrbno.

Ko smo na uredništvu izbirali ljudi, ki so imeli v življenju veliko prelomnic, je kaj hitro zaokrožilo vaše ime. Tudi vi tako doživljate svojo zgodbo?

Res jih je bilo kar nekaj. Prva prelomnica je bila, ko sem se kot otrok s kmetije, kjer smo živeli pri babici in dedku, preselila v Velenje. Tam sem bila povsem izgubljena, Velenje je bilo zame veliko mesto, iz samozavestne kmečke deklice sem postala tiha miška. Naslednja prelomnica pa je bilo gotovo petje. Kot srednješolka sem rada poslušala rock, skupine Guns N' Roses, Bon Jovi in podobne. Takrat mi ni bilo do klasike in popa, a v sobi sem ves čas prepevala jazz standarde. Oče, tudi glasbenik, me je slišal, dejal, da skupina s Koroške išče pevko, in me vprašal, ali si upam iti na avdicijo. In ko meni strelki rečeš, ali si nekaj upam, sem že tam. Šla sem na avdicijo, odpela slabo, saj sem prvič solo pela pred nekom, a mentor zasedbe je v meni videl nekaj več in mi dal priložnost. Tako sem začela nastopati. Kmalu me je na odrih opazil redaktor oddaje Po domače Jože Galič, in ker so potrebovali voditeljico, so me povabili. Dvajsetletno dekle sem na avdicijo prišla skoraj neposredno s koncerta skupine Aerosmith, bila sem jim všeč in so me izbrali. Še ena prelomnica pa je bila gotovo pesem Rdeč ferrari, pred 19 leti je zaradi te skladbe moje ime postalo prepoznavno po vsej državi.

Po rojstvu prvega sina sva se kar veliko prepirala. Živiš s človekom, ki je zate najpomembnejši na svetu, a si zanj ne znaš vzeti časa. Potem pa se je zgodil v resnici droben dogodek in mi odprl oči. S sinom smo šli v trgovino, mož se je pošalil s prodajalko, jaz pa sem se spomnila, da je pravzaprav zelo zabaven človek, ki ves čas stresa šale, a ne doma, očitno drugje.    

Devetnajst let že mineva od izdaje te pesmi, kar težko verjamem.

Tudi jaz. (smeh) Še vedno mislim, da sem stara 23 let, morda 25, tako se počutim. Ferrari je res sprožil evforijo, vsak konec tedna, od četrtka do nedelje, sem imela tudi po osem nastopov, tako je bilo kar nekaj let. Po petnajstih letih garanja, neprespanih noči in dolgih voženj pa je prišel čas za materinstvo, spoznala sem Dejana, svojega sedanjega in edinega moža. (smeh) Kmalu sva ustanovila podjetje, ki je danes eno od vodilnih na področju tehnično-dekorativne opreme za prireditve.

Vam je bilo med premorom kdaj težko, ker ste pogrešali oder? Vsak, ki okusi soj žarometov, pravi, da to človeka zasvoji.

V mladosti nisem nikoli mislila, da bom pevka, tega ni mislil niti nihče od mojih sošolcev, saj sem bila zelo tiha in sramežljiva. Ko gledam sebe in kolege iz glasbenega posla, vidim, da želja po nastopanju izvira iz potrebe po potrditvi. Ljudje, ki se ukvarjamo s tem, večinoma skušamo zapolniti določen primanjkljaj iz preteklosti, tako se zdravimo. A jaz sem, še preden sem postala mama, vedela, da potrebujem premor, potrebovalo ga je tudi občinstvo, deset let me je bilo po vsej Sloveniji preveč. Zdaj mi je pri nastopih pomembnejša kvaliteta kot kvantiteta. Približno šest let nisem posnela nobene pesmi, prvo sem lani. Sinovoma že ustreza, da gresta mama in ata kdaj od doma in sta lahko sama z babico in dedkom, in vsako leto jima bo bolj ustrezalo. (smeh) Sicer pa nerada hodim ven, grem na kak koncert ali predstavo, nisem pa najbolj zabaven človek v družbi, čeprav to nerada priznam. Najbolj se zabavam na svojih nastopih.



V letih od Rdečega ferrarija se je precej spremenila glasbena scena, takrat je bil v ospredju hudomušen pop, kakršnega sta delali s Sašo Lendero, sledil je vzpon narodno-zabavne glasbe, zdaj je malce v zatonu. Kako današnjo glasbeno krajino vidite vi? Še delujejo enaki triki kot nekoč?

Način dela je povsem drugačen, učim se na novo. Še bom Natalija, ki zabava ljudi, z ekipo hočemo delati zapomnljive melodije in dobre tekste, produkcija pa naj bo takšna, kot je v svetu. Zdaj ni pri nas niti ene televizijske glasbene šov oddaje, v kateri bi lahko glasbenik predstavil novo pesem, so pa tu družbena omrežja. Mlajši člani moje ekipe me učijo, kako jih uporabljati.

Kako vam gre?

Počasi gre na bolje. Včasih me je bolela roka, ko je bilo treba narediti selfi. (smeh) A to je najlažji način, kako se promovirati, kako napovedati nastope in obveščati ljudi. Ni slabo, le za nas dinozavre je težko. (smeh)

Ponudb in namigovanja je bilo ogromno, a mene to nikoli ni zanimalo. Ko sem rekla ne, so me razumeli, težav ni bilo. Sem se pa enkrat na odru v Pirničah pošteno prestrašila, saj sem v prvi vrsti videla moškega, ki mi je mahal, potem pa mi je pokazal nož, ki ga je imel za pasom.   

No, zelo težko vam ne more biti, v obdobju Rdečega ferrarija ste bili mojstrica promocije. Vam je kdaj za kako reč žal?

Nikoli, ker nisem naredila nobene, ki bi se je sramovala. Seveda danes pri 42 letih gledam na življenje drugače kot pri dvajsetih, a vse se je zgodilo, kot se je moralo, tudi napake so morale biti. Nikoli ne gledam nazaj z obžalovanjem. Sploh pa ne obžalujem Rdečega ferrarija, ta pesem mi je odprla mnogo vrat, občinstvo mi je dalo možnost, da sem več kot deset let živela le od glasbe, tega ne bom nikdar pozabila. Vsak glasbenik si želi, da bi se mu to zgodilo. Še vedno pojem vse pesmi, po katerih me ljudje poznajo.

V zadnjem času se v tujini veliko govori o nadlegovanju žensk v glasbeni in filmski industriji. Koliko nespodobnih ponudb ste dobili vi?

Verjetno se vsaka ženska kdaj sreča s tem, ni ji treba biti na sceni. Ponudb in namigovanja je bilo ogromno, a mene to nikoli ni zanimalo. Ko sem rekla ne, so me razumeli, težav ni bilo. Sem se pa enkrat na odru v Pirničah pošteno prestrašila, saj sem v prvi vrsti videla moškega, ki mi je mahal, potem pa mi je pokazal nož, ki ga je imel za pasom. Varnostniki so ga hitro odpeljali in vse se je srečno končalo.

Kako pogosto nastopate danes? Zakaj izberete določen nastop, drugega pa ne?

Družina je na prvem mestu, glasba pa na drugem. Nastopim trikrat ali štirikrat na mesec, za moje nastope skrbi agencija.



Z Dejanom sta poročena več kot deset let, kako ohranjata zakon?

Tudi nama se je zgodilo, da sva pozabila drug na drugega, dela je bilo veliko, materinstvo je prineslo neprespane noči, jaz sem bila naporna zaradi hormonov, on zaradi obilice dela. Po rojstvu prvega sina sva se kar precej prepirala. Živiš s človekom, ki je zate najbolj pomemben na svetu, a si zanj ne znaš vzeti časa. Potem pa se je zgodil v resnici droben dogodek in mi odprl oči. S sinom smo šli v trgovino, mož se je pošalil s prodajalko, jaz pa sem se spomnila, da je pravzaprav zelo zabaven človek, ki nenehno stresa šale, a ne doma, očitno drugje. (nasmeh) Takrat sva oba ugotovila, da si je za partnerja treba vzeti čas. Ne govorim o dragih darilih, temveč o pozornosti. To so vsakodnevne ljubeče pozornosti, zaradi katerih veš, da si ljubljen. Jaz mu spečem tisto, kar ima najraje, on mi vedno odpre vrata in nese vrečke, preseneti me z novim spodnjim perilom. Ko gredo otroci spat, si vzameva čas zase. Vselej moraš čutiti, da te ima nekdo rad.

Imata svoje podjetje, kako delo ločujeta od zasebnosti?

Z leti sva se naučila. Pride kak dan, ko res ne gre, sicer pa izkoristiva vsak trenutek. Na primer greva v Ljubljano, kjer imava obveznosti, vmes pa si vzameva čas za kosilo in tam zganjava romantiko. (nasmeh)

Ko sva se z Dejanom odločila za otroke, ni šlo, prestala sem kar nekaj ginekoloških operacij, ko sem končno zanosila, pa sem otroka izgubila. Vse mi je šlo kot po maslu poslovno, odkar sem spoznala Dejana, tudi zasebno, a takrat, pri 32 letih, sem ugotovila, da na vse v življenju ne moreš vplivati.   

V prejšnjem intervjuju za revijo Onaplus ste dejali, da na začetku niste vedeli, ali bi mu dali legokocke ali svoje srce, ker je mlajši, a gotovo je vajina ljubezen ena največjih prelomnic v vašem življenju.

Seveda. Od nekdaj sem si želela družine, a dokler nisem bila z Dejanom, nisem zares čutila, da bi lahko naredila ta korak. In prav je tako, že tiste zveze niso bile prave. Dejana sem spoznala, ker je igral v mojem spremljevalnem bendu, a se nisva družila. Šele po dveh letih skupnega nastopanja je preskočila iskrica. Ker je bil pet let mlajši, nanj nisem gledala s takšnimi očmi, nisem si niti mislila, da bi bila lahko jaz njemu všeč. Na koncu se je izkazalo, da je ta pet let mlajši moški zelo resen, odgovoren, zrel in zanesljiv, od petnajstega leta je bil finančno neodvisen. Je moški mojega življenja, takšnega sem si želela, a ga prej nisem srečala. Preden sem začela z Dejanom, sem končala daljšo zvezo, takrat sem se odločila, da bom, če ne bom srečala moškega, ki bo resen, odgovoren in takšen, kot si želim, raje sama. Eno leto je bilo tako, stara sem bila okoli 30 in res sem že mislila, da bom ostala sama. A nisem hotela v zvezo na silo, saj sem prej videla, da to prinese le slabe reči.



V preteklosti ste spregovorili tudi o težavah s samopodobo in izgorelostjo, reševali ste jih s pomočjo psihiatrinje. Vam je pri njihovem razreševanju pomagalo tudi materinstvo, vam je dalo tisto, česar prej niste imeli?

Od sebe sem ves čas pričakovala popolnost in še več. Veliko sem delala in zato sem v določenem trenutku pregorela. Ko sem bila stara 25, sem tako zbolela, da dan ali dva nisem mogla premakniti niti roke. Rekla sem, da nočem tablet, svoje težave sem hotela rešiti pri korenu. Začela sem obiskovati psihiatrinjo, še vedno sem njena pacientka in še grem k njej na pogovor. Takrat sem bila zelo nesrečna, in ko me je vprašala, kako rada se imam o ena do deset, sem rekla dve. Iz dvojke sva s pogovori v teh letih prišli na devet ali celo deset. To, da sem šla k psihiatrinji, je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Če sprašujete o materinstvu, pa lahko povem, da se začetkov spominjam z grenkobo. Ko sva se namreč z Dejanom odločila za otroke, ni šlo, prestala sem kar nekaj ginekoloških operacij, ko sem končno zanosila, pa sem otroka izgubila. Vse mi je šlo kot po maslu poslovno, odkar sem spoznala Dejana, tudi zasebno, a takrat sem pri 32 letih ugotovila, da na vse v življenju ne moreš vplivati. Lahko si še tako priden, vsega ne moreš pridelati. Včasih se pač moraš prepustiti. Sprijazniti sva se morala z dejstvom, da otrok morda ne bo. A po zdravljenju je prišel Max, po štirih letih pa še Oskar. Resda sem drugič najprej mislila, da imam trebušno gripo, saj sem bila občutljiva, utrujena in zadihana. Mož mi je rekel, da tako ne gre več, da se ne morem po treh korakih na odru zasopla ustaviti. No, po dveh tednih sem ugotovila, da je trebušna gripa pravzaprav nosečnost. (nasmeh) In ja, materinstvo mi je življenje, ki sem ga poznala prej, postavilo na glavo na najboljši način, prioritete so se povsem spremenile.

Vam je bilo kdaj žal, da tako odkrito delite z mediji osebne izkušnje?

Ne. Morda je komu laže, če vidi, da smo vsi samo ljudje, če povem, da imam tudi jaz takšne misli. Včasih kdo misli, da nimam ljube skrbi v življenju, pa ni tako. Sem borka, optimistka, rada dam komu kanček upanja. Marsikdo mi ne bi pripisal težav s samopodobo, ker naj bi bila luštna in seksi ženska, a sebe nisem videla takšne. Enako je pri težavah z zanositvijo, treba je biti pozitiven in vedeti, da se stvari včasih obrnejo.

Pred kratkim mi je umrla babica, ki je imela na koncu 40 kilogramov, in bilo mi je težko. Ob hiranju in težkih boleznih požrem cmok, s staranjem pa nimam težav.   

Pravite, da sebe ne vidite kot seksi žensko, a fotografije pravijo drugače, na njih vidimo korzete, kratka krila in dekolteje. Je to kaka druga Natalija, ki se prebudi med fotografiranjem?

Ne, to je Natalija, ki se je po 30. letu sprejela. Rečem si: ja, okej, sem luštna. Ko se staram, se vse bolj sprejemam, tudi svoje pomanjkljivosti, saj nas prav to dela edinstvene.

Kako gledate na lepotne popravke?

Do zdrave mere jih podpiram. Tudi sama sem si odstranila podočnjake, motilo me je, ker sem bila videti utrujena, čeprav nisem bila. Odločila sem se za lasersko odstranitev in še danes sem zelo zadovoljna.

Vas staranje sicer skrbi? Zdaj bolj ali manj kot pred leti?

O staranju ne razmišljam, bolj me skrbi minljivost. Pred kratkim mi je umrla babica, ki je imela na koncu 40 kilogramov, in ob tem mi je bilo težko. Ob hiranju in težkih boleznih požrem cmok, s staranjem pa nimam težav.

Kako zadovoljni ste zdaj s seboj od ena do deset?

Deset, le če imam slab hormonski dan, morda pade na devet. (smeh)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE