Natalija Gorščak: Tekmujemo v tem, da se vtikamo v druge

»TV Slovenija potrebuje kadrovsko metlo, ki jo vodi predvsem zdrava kmečka pamet – direktorice ali direktorja, vseeno,« je novico o izvolitvi nove direktorice TV Slovenija na spletnem portalu MMC komentiral anonimnež. Po dolgoletnih izkušnjah v medijih je Natalija Gorščak sredi marca odločno prepričala svetnike RTV in suvereno nastopila v novi vlogi. »…Ko nekdo lepe stavke napiše, to še ne pomeni, da je sposoben voditi velik kolektiv,« modruje še eden od modrecev, skritih za vzdevkom, »zato najprej čiščenje, za kar so sicer primerne snažilke, toda velike štore odstranjujejo močnejši ljudje.« Gorščakova se – čeprav širši javnosti ni poznana, saj je vedno delala iz ozadja – lahko pohvali z marsikaterim uspešnim projektom. Ali je dovolj močna za t. i. odstranjevanje štorov, pa bo pokazal čas.

V Ljubljani živite že skoraj tri desetletja, a po vaših žilah se pretaka puntarska kri. Se boste tako lotili tudi prenove TV Slovenija?

Večino življenja živim v Ljubljani, a še vedno pravim, da grem domov, ko se vračam v Tolmin. Tam živi moja mama, tam je pokopan moj oče, tam tečeta Soča in Tolminka, tam ostajajo spomini na otroštvo, grenki in sladki. Tam so moji učitelji: Tončka Zorjan, ki me je s svojo koroško ljubeznijo do jezika do konca življenja zavezala predanosti lepi slovenski besedi, Francka Rot, ki me nikoli ni učila, me je pa kot soseda spodbujala pri ustvarjalnosti, in nepozabni pokojni skladatelj Makso Pirnik, ki je vse nas okužil s svobodomiselnostjo in svetovljanstvom, pa tudi uporništvom. Imela sem veliko srečo, saj sta tolminska osnovna šola in potem gimnazija imeli tako kakovostne učitelje in profesorje, da generacije, ki so rasle v Tolminu, tudi dandanes presegajo slovensko povprečje. Tradicija povojnega učiteljišča je strokovno zaznamovala ta mali kraj, Marta Filli je s svojo ljubeznijo do knjig, knjižnice in glasbe Tolmince tudi v odrasli dobi spodbujala k branju in izobraževanju. Množica zborov, v katerih sem pela, je v meni pustila pečat do renesančne glasbe in slovenske pesmi, Pavle in Majda Kalan sta me do konca življenja povezala s klasično glasbo. Tolmin je majhno mesto, vendar je v tistih časih kulturno cvetelo – poleg množice zborov in dekliškega okteta, v katerem sem pela ter z njim prepotovala vso slovensko Benečijo in Rezijo, nastopala pred županom Firenc, po vsej Sloveniji in na avstrijskem Koroškem, je imelo več gledaliških skupin, od gimnazijske do skupine starih Tolmincev. Vsak teden je pri nas gostovalo eno od uveljavljenih slovenskih gledališč, vrstili so se koncerti resne in zborovske glasbe, imeli smo recitale in filmske predstave. Tik pred umikom slovenskega filma v bunker smo si v Tolminu ogledali film Nasvidenje v naslednji vojni. Pestro kulturno življenje je to mesto pošteno zaznamovalo. Obenem je bil to kraj, kamor so v socializmu pošiljali disidente, enega sem že omenila, drugi je bil naš profesor slovenščine v gimnaziji Jernej Bogataj, čigar melodija heksametra iz grščine še vedno odzvanja v moji glavi. Tedaj se nam je kot dijakom zdelo malce smešno, ko je v stari grščini recitiral Iliado, danes se čutim privilegirano, da sem jo imela priložnost slišati v originalu. V Tolminu so me naučili trdega dela in potrpežljivosti in vsaka prenova terja oboje. Seveda pa malce provokacij, ki jih spustiš v okolico, nikoli ne škodi.

Pri nas pa je javni sektor varno zavetje, ko si enkrat noter, tam ostaneš, zato je tudi tako težko kaj spremeniti. To velja tako za RTV kot za ministrstva, šolstvo, zdravstvo. V sistemih so ljudje, ki se ukvarjajo samo s tem, kako bodo izboljšali svoj položaj, na takih primerih si najprej polomiš zobe in taki zavirajo razvoj, ki je povezan s spremembami. 

»Najprej se bom lotila nespoštljivih odnosov v hiši,« ste zagotovili ob svoji izvolitvi za direktorico TV Slovenija. Kako se nespoštovanje kaže med zaposlenimi?

Najprej se kaže kot nespoštovanje do dela. Mediji dajejo človeku lažen občutek samozadostnosti in večvrednosti. Razrasla se je navada, da se ukvarjamo z delom sodelavcev, medtem ko se v svoje nismo dobro zazrli. Namesto da bi analizirali svojo lastno oddajo oziroma svoje delo in delali načrte, kako kaj narediti bolje, se vtikamo v druge in pišemo po družbenih omrežjih, kaj pri drugih ni v redu. Ob tem smo prepričani, da svoje delo odlično opravljamo. Kar tekmujemo v tem, da se vtikamo v čisto vse, pa če stvari poznamo ali ne. Velikokrat je vzrok to, da so ljudje premalo zaposleni. Če temeljito opravljaš svoje delo, se nimaš časa ukvarjati z drugim. Vsakemu se zdi, da bi bil boljši vodja od svojega, pa tudi če njegovega dela ne pozna. Nespoštovanje vodij je tako ena najbolj tipičnih lastnosti v naši hiši. Vedno se seveda postavlja vprašanje, ali je nespoštovanje samo posledica nedela ali nestrokovnosti vodje ali je to posledica splošnega ozračja. Dejstvo je, da bi v slovenskem javnem sektorju morali imeti podobno pravilo, kot ga imajo Danci, kjer je treba krožiti po sistemu in ga občasno zapustiti. Pri nas pa je javni sektor varno zavetje, ko si enkrat noter, tam ostaneš, zato je tudi tako težko kaj spremeniti. To velja tako za RTV kot za ministrstva, šolstvo, zdravstvo. V sistemih so ljudje, ki se ukvarjajo samo s tem, kako bodo izboljšali svoj položaj, na takih primerih si najprej polomiš zobe in taki zavirajo razvoj, ki je povezan s spremembami.



Je to nespoštovanje posledično tudi nespoštovanje do gledalcev? Se ga občuti prek programa?

Zagotovo je to mogoče začutiti; obenem nas samozadostnost vodi v občutek, da smo nekaj naredili odlično. Krog prijateljev nam to potrdi in pripombe, ki nam jih kdo posreduje, se zdijo neutemeljene. Vsak razumen človek se mora ves čas spraševati, ali je tisto, kar je naredil, lahko še bolje in kako bo popravil. Naš program ni rezultat tega, da bi skušali nagovoriti ali pridobiti gledalce, je rezultat različnih interesov posameznikov in interesnih skupin iz hiše in zunaj nje. Je zmes dolgoletnih prioritet. Po drugi strani pa je televizija, ki je korporativni posel te hiše, v vseh teh letih v deležu finančnih sredstev, ki jih prejema, postala le ena od dejavnosti hiše. Čeprav ima človek, ki plača 12,75 evra, občutek, da gre ves znesek na televizijo, to ne drži. Dejstvo je, da je izvirni greh že v zakonu, ki vse vsebine in TV-kanale imenuje programi, potem pa to vsakdo tolmači po svoje in imamo absurdne situacije, ko imamo ogromno dodatnih vsebin, medtem ko za osnovne zmanjkuje sredstev.

Kljub temu, da sem človeško zlobo hudo občutila in plačala, se mi zdi, da bi ji podlegla, če bi svoj pogled na svet spremenila. Še vedno verjamem, da lahko z dobrim in poštenim delom spremeniš svet. Verjamem, da se dobro vrača z dobrim, če ne meni, se bo pa mojim najdražjim. 

»Un proverbio es una frase corta basada en una larga experiencia ali Pregovor je fraza, ki temelji na dolgoletnih izkušnjah,« je zapisal španski pisatelj Miguel de Cervantes. Ste tudi sami kdaj občutili nespoštovanje?

Toliko, da se s tem sploh ne ukvarjam več … Najhuje pa je, da temelji na neki predstavi in govoricah o meni. Moj moto je, da mojega odnosa do ljudi ne more pokvariti nihče. Kljub temu, da sem človeško zlobo hudo občutila in plačala, se mi zdi, da bi ji podlegla, če bi svoj pogled na svet spremenila. Še vedno verjamem, da lahko z dobrim in poštenim delom spremeniš svet. Verjamem, da se dobro vrača z dobrim, če ne meni, se bo pa mojim najdražjim. In ko smo že pri pregovorih, v pisarni sem si nalepila nizozemski pregovor, ki pravi: Kokodaka lahko vsak, jajca pa znese le redko kdo.



Cervantesa nisem izbrala po naključju. Ste profesorica španščine in francoščine, kljub temu pa že od 80. let delate v medijih. Sprva kot radijka, televizijsko kariero pa ste začeli ustvarjati na Kanalu A, bili ste štipendistka ameriške vlade za medije. So nazivi in izkušnje tisti, ki so prepričali svetnike, da so vas izglasovali s kar 20 glasovi in brez nasprotnikov?

Ne, menim, da je k temu bolj pripomogla njihova osebna izkušnja z mojim delom. Spoznali so me najprej kot Ljerkino (op. p.: prejšnja direktorica Bizilj) pomočnico, nato pa so me pet mesecev in pol spoznavali kot v. d. direktorico in menim, da sem jim z delom pokazala, da znam in zmorem. Ne nazadnje sem eden redkih norih ljudi, ki si upa prevzeti tako neurejeno in podhranjeno televizijo. Ker se mi ne da ukvarjati s samopromocijo – in danes je samopromocija bistvena – je vprašanje, koliko ljudi sploh pozna moje strokovne kompetence. Ob zapisu na enem od FB-profilov, v stilu »kdo pa je sploh ta Natalija«, sem se nasmehnila. Na televiziji v Sloveniji je žal tako, da te ni, če nisi pred kamero. Če nisi v informativnem programu, te je manj. (smeh) Kot da na televiziji, za kamero, ne bi delalo več ljudi kot pred njo?! Urednik oddaje je vsepovsod izjemno pomembna in odgovorna funkcija, voditelja vodi, spodbuja, usmerja, je odgovoren za vsebino in za vse, kar počne voditelj. Koordinira delo s produkcijo, se usklajuje z drugimi uredniki. Osebno sem tip človeka, ki je rad v ozadju, luči kamer me nikoli niso zanimale, vedno so me zanimala ozadja.

Sicer v življenju velja, da je dovolj, da si lep, ampak to velja, ko si mlad. Z leti je poleg lepote treba še kaj drugega, prej ko človek to spozna, bolje je. Ker pa nisem nikoli sodila med lepe ali nečimrne, sem vedno verjela, da je treba v vsako delo vložiti ogromno truda. 

Ali veste, da vas čaka težko delo?

(smeh) Najraje bi si sposodila citat iz Taksista: »You talkin' to me?! (op. p.: To govoriš meni?!)«

Javna televizija mora po etičnem kodeksu izobraževati, informirati in zabavati, s tem pa služiti in koristiti javnosti, ne pa kakršnim koli komercialnim, političnim ali parcialnim interesom. Ali ta vlak še pelje po pravih tirih?

V bistvu ja. Tu in tam nas zanese, vendar večinoma ne zato, ker bi kdo v hiši to nameraval, ampak zato, ker ne dovolj poučene predstavniki interesnih skupin »obdelajo« in jih usmerjajo v nepravo smer. Pri tem trčimo na nekaj, o čemer sem že prej govorila – občutek samozadovoljstva in samozadostnosti. Ko dobimo informacijo o nečem, nanjo ne gledamo več tako, kot smo nekoč, poglobljeno. Morda si zaradi hitrejšega tempa ne vzamemo dovolj časa in ne raziščemo interesov, ki se skrivajo za posameznimi informacijami, ki nam jih posredujejo. Na javno RTV je najbolje pogledati skozi prizmo celotne družbe. Mi smo prikaz tega, kar se pri nas dogaja, vladajo nam interesne skupine in neizpostavljeni posamezniki, nikoli nismo čisto zares opustili nekaterih vzorcev delovanja.



Zavzeli ste se za programsko strukturo po zgledu kakovostnih javnih televizij. Ampak za kakovostno televizijo potrebujemo tudi kakovosten kader. Ga imate? Omenjate »nepoučene« …

Pravzaprav ga imamo, treba ga je spodbuditi, izobraževati in usmerjati. Ne bi nam škodilo malo pomlajevanja, vendar verjamem, da smo tudi starejši sposobni pripraviti kaj novega in tudi delati na nove načine. Vsekakor pa brez tega, da bomo začeli delati drugače, da bomo izboljšali delovne procese in posodobili televizijske formate, ne bo šlo.

Doslej ste vedno delovali iz ozadja: kot scenaristka, redaktorica, pomočnica direktorice, usmerjevalka. Med drugim pa ste bili tudi urednica kultne oddaje Res je z Mišo Molk. Torej boste vedeli, kaj želim, če rečem: »Za delo na televiziji je dovolj, da si lep.«

Nisem bila urednica, bila sem redaktorica, scenaristka in velikokrat tudi raziskovalka. Izraz bi najraje spremenila v: »Dovolj je, da si nečimrn.« Sicer v življenju velja, da je dovolj, da si lep, ampak to velja, ko si mlad. Z leti je poleg lepote treba še kaj drugega, prej ko človek to spozna, bolje je. Ker pa nisem nikoli sodila med lepe ali nečimrne, sem vedno verjela, da je treba v vsako delo vložiti ogromno truda. Delo na televiziji je predvsem skupinsko delo in pomembno je, kakšen odnos imaš s sodelavci. Nekateri so prijazni, ko te potrebujejo in dokler delajo s tabo, potem pa te zavržejo kot staro cunjo, drugi vedo, da so odnosi nekaj, kar je treba graditi leta. Na televiziji sem vedno najbolj prezirala manipulatorje, pri katerih si natančno vedel, kdaj bodo nekaj potrebovali, saj so kar naenkrat postali prijazni. Ponavadi so bili to tisti »lepi«. (smeh)

Delavca, ki se izmika delu, ki ga nima zapisanega v pogodbi, takega, ki si izbojuje posebne pogoje za delo in ne more delati ob določenem času, po nekaj poskusih nihče več ne obremenjuje z delom. To je za vodjo najteže. Nastradajo pa tisti, ki so vedno, običajno celo z nasmehom na ustih in polni dobre volje, navajeni delati. 

… in: »Na javni televiziji se nič ne dela.«

To zagotovo ne drži, je pa res, da nekateri delajo premalo, zato morajo namesto njih drugi delati preveč. Ti potem izgorijo, zbolijo, tisti, namesto katerih delajo, pa si medtem izbojujejo boljši status. Zato izčrpan in dober delavec razočaran obupa nad sistemom. Običajno smo ljudje taki, da naložimo delo ljudem, ki že dobro delajo, saj je to najlaže. Delavca, ki se izmika delu, ki ga nima zapisanega v pogodbi, takega, ki si izbojuje posebne pogoje za delo in ne more delati ob določenem času, po nekaj poskusih nihče več ne obremenjuje z delom. To je za vodjo najteže. Nastradajo pa tisti, ki so vedno, običajno celo z nasmehom na ustih in polni dobre volje, navajeni delati. V hiši nam v vseh teh letih ni uspelo sprejeti normativov za ustvarjalne poklice, kar je absurd, saj ta neurejenost ubija konje, ki vlečejo, in daje veter v jadra tistim, ki nas zavirajo. Ja, na javni televiziji bo treba še veliko delati. (smeh)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE