Dopoldne ob pol desetih začneta zganjati vragolije morska leva Kalle in Jip, ki sta »Ljubljančana« že od leta 2006. Plešeta z žogo in uživaško skačeta, tako da bazenska voda pljuska vse naokrog. Množica, v kateri ne manjka otrok, vriska od navdušenja, ko zajetna ljubka sesalca iz družine tjulnjev med mlaskanjem ribic spretno izvajata naloge, ki jima jih nalagata trenerja oziroma skrbnika. Ta nam po predstavi povesta, da njuna varovanca nista vedno enako razpoložena za akcijo – enako kot je pri ljudeh – in takrat je pač treba malo improvizirati. Tudi obiskovalci so lahko tisti, ki sprožijo morebitne nenačrtovane odzive.


Previdno z malčki (in psički)

Pred kratkim so v živalskem vrtu razporedili lične nove table z bontonom oziroma opozorila. »Ljudi skušamo ozaveščati, da se denimo v vodo ne sme metati ničesar ter trkati po steklu, za katerim so živali, a nekateri table še vedno prezrejo,« ugotavlja oskrbnica Jana Štiftar, njen sodelavec Robert Flere, prav tako oskrbnik, pa jo dopolni: »Prav danes smo imeli primer, ko je obiskovalka dvignila svojega psička v naročje nad zaščitno steklo. Morski lev bi ga lahko zagrabil, pa ne zato, ker bi hotel koga raniti, temveč iz radovednosti, igrivosti.« Podobna nevarnost preži na dojenčke in malčke, ki jih starši posedejo na stekleno ograjo, tako da jim nogice bingljajo čez rob.



Zakaj je oslica Drobtinica na dieti?

Preden odidemo naprej, ugledamo znan prizor iz ljudskih pripovedk – trmasto mulo. Oskrbnik Flere z vrvjo vodi Drobtinico, edino oslico v živalskem vrtu, da bi šla na svoj zapovedani sprehod, a se gospodična, kot se za oslico spodobi, svojeglavo upira. Štiftarjeva nam razloži, da je Drobtinica na dieti, s katero je shujšala že dobrih trideset kilogramov. Ti skromni kopitarji načeloma potrebujejo le po dva kilograma slame na dan in nekaj briketov, a ona je na oddelku z več živalmi jedla še njihovo hrano, zato si je na koncu nabrala že več kot 200 kilogramov.


Slonica Ganga ostaja samska

Še precej težja je tritonska triinštiridesetletna slonica Ganga, ki je iz daljne Indije prispela k nam leta 1977. Ob zelo vročih dnevih se gigantska dama osveži z vodo oziroma oprha kar sama, a letos pravega vročinskega vala, ki bi jo navdihnil za to, še ni bilo, pove Mitja Capuder, njen oskrbnik in tudi vodja skupine oskrbnikov. V hlevu jo s pomočjo sodelavcev umijejo in hkrati še malo razgibajo. Ganga je in bo ostala samska oziroma brez slonje družbe. »Za našo slonico nisem prepričan, ali sploh ve, da je slon,« se nasmehne Capuder. Od vseh živali je najbolj navezan prav nanjo, nam zaupa: »Za družbo ima nas oskrbnike, ki smo hkrati njena družina. V osemdesetih letih sta bili v ogradi skupaj še z eno slonico, a se nista ujeli; Ganga jo je dvakrat porinila v jarek, zato smo jo raje oddali drugam. Tudi ko je imela ob sebi žirafe, se z njimi ni razumela in je eno ubila. Ganga upošteva in uboga le štiri oskrbnike, ki skrbimo zanjo, drugih pa ne.«



Igra in piknik za tigra

Le nekaj metrov stran je med Ganginimi sosedi par sibirskih tigrov, ki sicer veljajo za velike lenobneže. Večino dneva namreč prespijo oziroma preležijo, sploh poleti. Kot ene redkih mačk se ne bojijo vode in se v vročini prav tako radi okopajo v bazenu, ki ga imajo v ogradi. V hudi vročini tigroma in tudi drugim zverem ponudijo njihov najljubši posladek – krvavi sladoled. Naredijo ga tako, da zmešajo kri in vodo ter zmes zamrznejo. Ob našem obisku smo bili priča, kako se Vito, moški del para, prav mačje elegantno povzpne po plezalnem deblu več metrov v višino, kamor oskrbniki pritrdijo ogromen kos mesa. Samec ni nato prav nič galanten, saj si piknik zamisli le zase in plena ne želi deliti s svojo družico Vito. V živalskem vrtu upajo, da bosta Vito in Vita imela mladiče; skupaj v ogradi sta zato že kakšno leto, a kot kaže, sta bila doslej v tej smeri še premalo dejavna.



Medvedi obožujejo sadne lučke

Za konec se ustavimo še v strmem delu živalskega vrta pri medvedih in volkovih. Po besedah oskrbnika Matije Hreščaka medvedja družina v sestavi očeta Jake, mame Mete in hčerk Čupe in Pombi poleti obožuje sveže sadje ali velikanske lučke z zamrznjenim sadjem. Podmladka pri njih ne bo več, saj so Jako kastrirali. Medtem ko Hreščak medvedji druščini čez ogrado meče jabolka, marelice in kose lubenice, ga iz bližnjega grmovja iz sence za ograjo spremlja dvoje zlatorumenih oči. To sta sestri Isa in Freja, vitki volkulji iz podvrste polarnega volka, ki so ju pred dvema letoma šli iskat na Dansko; tam sta tudi dobili tipični severnjaški mitološki imeni. Potem ko jima oskrbnik vrže hranljiv prigrizek v obliki zrezkov in rib ter si ena od njiju kot alfa samica izbori največji kos, ju ljudje ne zanimamo več kaj dosti. V bližnji prihodnosti bosta dobili sostanovalca iz Kanade, še enega volčjega prijatelja, in morda se tudi v tem koncu živalskega vrta obetajo mladiči.



Od volka do nepovabljenih vran

V naslednji ogradi, ki meji na njuno, dogajanje med prestopanjem opazuje navadni volk Uhec. Pa čeprav je že v letih in ne sliši več dobro, ni nič manj očarljiv. »Sam ostaja, saj obstaja nevarnost, da bi ga izjemno energični volčji mladenki poškodovali oziroma lovili, dokler ne bi obležal,« še pojasni Hreščak. Preden se zahvalimo za prijazen sprejem in poslovimo, v smeri proti medvedjemu domovanju izusti glasen vššššš. Kopica na pojedino nepovabljenih vran se v trenutku kot izurjeni vojaki postroji na robu ograje, da bi počakale na primernejši trenutek. Le zakaj bi se trudile iskati živež kje drugje, če jim ni treba?