Najlepše plaže na Jadranu niso na Hrvaškem, ampak v tem italijanskem mestu
»Lepo, da si se nam pridružil,« me je odprtih rok sprejela Emma. »In srečno!« je še dodala, ko mi je podala vrečke in rokavice. Tako se je začelo malo nenavadno srečanje z za mnoge najlepšim delom jadranske obale. Ne, ne boste ga našli na Hrvaškem, temveč le nekaj kilometrov od italijanskega pristaniškega mesta Ancona.
Sredi jeseni so na mestni občini s sodelovanjem okoljevarstvenih organizacij organizirali veliko čistilno akcijo naravnega parka Conero. Podali smo se na poti, ki prepredajo gozdnati polotok, in s še večjim veseljem na peščeno obalo pod prepadnimi stenami, na kateri se vrsti vsaj ducat plaž. Ena je lepša od druge! Plaže pod strmimi klifi so težje dostopne, a poleti jih veliko obiskovalcev doseže s plovili. Večina je sicer ozaveščenih in smeti ne pušča na obali. Toda odpadke naplavlja tudi turkizno obarvano morje, čemur se pač ni mogoče izogniti. Tako smo imeli več kot dovolj dela vse do prvega mraka. »Hvala in upamo, da se vidimo še kdaj,« so se poslovili organizatorji, ki so poskrbeli za odvoz kupa vreč s sveže nabranimi odpadki.
Preproga iz belih kamenčkov
Zaliv Portonovo, kjer smo se razšli, je naslednje jutro precej bolj sameval. Med tednom zunaj turistične sezone ni veliko obiskovalcev. Za kopanje je prehladno, se pa nad valovi in pogostimi vetrovi navdušujejo kajtarji, ki se z napihljivimi zmaji podajajo čez valove. Seveda v neoprenskih oblekah, ki jih ščitijo pred mrzlo vodo. V bližini parkirišč je urejenih nekaj gostinskih lokalov, potem pa se začne pravljična pokrajina: levo in desno se razprostira kilometre dolga preproga belih kamenčkov, ki spremljajo bolj ali manj strmo neposeljeno obalo. Najbolj slikoviti zalivi so na območju parka. Najbližji so vedno dosegljivi peš, bolj oddaljeni pa le ob oseki ali čez hribovito notranjost. Najlažje gre s čolnom, toda če nimate svojega plovila, se morate odpraviti v dobrih dvajset kilometrov oddaljeno turistično mestece Numana s pristaniščem, od koder vozi največ turističnih ladij. V Numani se začenjajo plaže, ki so v poletnih mesecih polne senčnikov in ležalnikov, postrojenih v neskončne vrste. Vsekakor so ene lepših te vrste, če vas mika preživljati dopust tako. A prijetneje se je razvajati v težje dostopnih zalivih naravnega parka.
Najbolj znamenita je podoba dveh belih skalnih čeri, imenovanih Sestri (Due Sorelle), ob katerih vabita manjši plaži. Bližje naseljem je mogoče v morju občudovati še eno nenavadno oblikovano skalo, ki spominja na jadro in se zato po njem tudi imenuje – Vela. Priljubljena je med nudisti.
Uspeva tudi žafran
Najbolj slikovito izhodišče za obisk zaščitenega območja je mestece Sirolo. Naselje z ohranjenim srednjeveškim jedrom in delno obdano z obzidjem se stiska na robu prepadnih sten. Iz mestnega parka se ponujajo razgledi na morje, vabljive plaže pa je mogoče slutiti le med drevjem pod skalnim robom. Do najbližje, imenovane Urbani, se da v nekaj minutah spustiti po strmi ovinkasti cesti. Ob plaži se vrsti več manjših gostinskih lokalov. Mogoče pa je tudi prespati v manjšem družinskem hotelu. Parkirišč ni na voljo prav veliko in v toplejših delih leta so seveda plačljiva. Parkirnini se ne morejo izogniti niti motoristi!
Sirolo je najbolj privlačen ob nedeljskih dopoldnevih, ko manjši trg pred cerkvijo poživi tržnica z dobrotami lokalnih pridelovalcev. Poleg sira, mesnin, olivnega olja in medu me je presenetila stojnica z žafranom, pakiranim v lične steklene kozarčke. »Ob vznožju gora, kjer se mešajo vplivi morja in hladnejše notranjosti, žafran dobro uspeva. Pridelamo ga le nekaj kilogramov letno, a vseeno dovolj, da ga lahko ponudimo sladokuscem. Ponaša se namreč z odlično aromo in okusom!« je bila prepričljiva prodajalka.
Oaza miru nad nebeškimi plažami
Sirolo se med drugim lahko pohvali z najlepšimi razgledi na goro Conero, ki je osrednji del naravnega parka. Najvišji gozdnati vrh Monte Conero je visok 527 metrov, kar je videti spoštljivo glede na to, da se dviguje tik nad morjem. Nekaj kilometrov vožnje po ovinkasti cesti me privede v popolnoma nov svet. Tu je hladneje, lahko je vetrovno, ob jutrih razglede pogosto omejujejo skrivnostne meglice. Osrednji del gozda je nenaseljen, v njem pa uspeva več kot tisoč vrst rastlin. Med drevesi prevladujejo borovci, hrasti, cedre, ciprese, najdejo pa se tudi takšna z užitnimi plodovi, predvsem kostanj in jagodičnica. Naravni paradiž nudi domovanje stotinam vrst ptic, med katerimi se tu mnoge ustavijo med selitvijo. Najbolj privlačni so sokoli, žerjavi in štorklje. V zavetju gozda se dobro počutijo tudi srne, divji prašiči, lisice, jazbeci. Na kultiviranih območjih v okolici parka uspevajo oljke, trta, sivka, mnogi pa se v odsotnosti industrije in intenzivnega kmetijstva ukvarjajo s čebelarstvom. Čez naravna prostranstva poleg redkih cest vodijo dobro označene poti, ki so priljubljene med pohodniki, nekatere pa so primerne tudi za kolesarje in konjenike. Več kot dvajset jih je, za najdaljše pa je potrebne dobre štiri ure hoje. Nekatere vodijo do razglednih prepadnih bregov, ki se dvigujejo tudi več kot sto metrov nad morjem. Do spodaj ležečih plaž se je ponekod mogoče spustiti. A poti so strme, zato je potrebna primerna pohodniška obutev. Do morja je včasih tudi več kot uro hoda.
Užitki daleč od turističnega vrveža
Pod najvišjim vrhom se razprostira manjša neporasla planota. Nekdanje samostansko posestvo sv. Petra iz 12. stoletja je danes eden najbolj privlačnih hotelov v tem delu Italije, predvsem zaradi lege z razgledi na slikovito obalo. Z njimi se ponašajo prav vse sobe pa tudi restavracija z veliko teraso, na kateri se zajtrki hitro zavlečejo v uro in več dolgo martinčkanje na jutranjem soncu. Hotel preveva nostalgično vzdušje minulih časov, h kateremu pripomorejo rustikalno pohištvo, štukature, debele preproge ter slike in fotografije v pozlačenih okvirjih. Nekdanje poslanstvo posestva odsevajo tudi veliko dvorišče med cerkvijo in hotelskimi prostori ter ostanki kamnitega obzidja z monumentalnim vhodom. Sem prihajajo gostje, ki cenijo mir in naravno okolje. Do morja se je sicer res treba zapeljati z avtomobilom ali se potruditi po eni izmed dolgih pešpoti, toda za osvežitev to ni nujno, saj je na voljo velik zunanji bazen. Obdan je z vrtom, polnim okrasnega grmičevja, pa tudi spomladi dobrodošlih češenj in fig.
Vrnitev v viteške čase
V okolici parka Conero je kar nekaj privlačnih mest. Med najmikavnejše sodi Offagna, ki se stiska pod mogočno srednjeveško graščino. Zaznamujejo ga ozke kamnite ulice, slikovite hiše in številne cerkve. Julija pa mestece oživi v srednjeveškem utripu, saj pripravljajo tradicionalne viteške turnirje s spremljajočimi dogodki.
Naravni park Conero je iz osrednje Slovenije oddaljen dobrih šeststo kilometrov, kar pomeni šest ur vožnje po avtocesti. Spotoma se ponuja veliko možnosti za zanimiv postanek: Benetke, Padova, Bologna, Ravena, San Marino. Prenočišča, med katerimi so tudi avtokampi, je mogoče najti v manjših krajih ob obali. Najprikupnejše mestece v bližini parka je Sirolo, najmikavnejša, a ne najdražja možnost bivanja pa hotel Monteconero v samem osrčju naravnih prostranstev.
