Mojca Širok

Ne položaj ne denar, oblast človeka skvari

Slovenska novinarka je kot enciklopedija znanja o oblasteh, ki vzporedno krojijo svet. Njeno poznavanje italijanske politike in Vatikana je za slovenski prostor neprecenljivo. Ne samo da je avtorica publicističnih romanov o italijanski politiki, mafiji in notranji ureditvi RKC, nedavno je izdala roman Pogodba, kriminalko, ki kaže mafijo zraščeno v tkivo družbe. Je voditeljica in urednica zunanjepolitične oddaje Globus. Je sogovornica, katere bogato znanje in izkušnje pričajo o poti, ki jo kroji človeška radovednost.

Ko ste nedavno govorili o svoji knjigi Pogodba, ste izpostavili, da je to delo o vzporednih sistemih oblasti, o vzporednem gospodarstvu, vzporednem denarju ... Ob tem se mi je utrnila misel, da je tudi svet Cerkve državi vzporedna oblast. Generalni tajnik Slovenske škofovske konference namreč navaja, da »sestavni deli Katoliške cerkve niso dolžni v vsakem primeru prijaviti suma kaznivega dejanja« in da ima ekspertna skupina za reševanje spolnih zlorab pri SŠK »cerkvenopravno dolžnost, da žrtev oziroma njene zakonite zastopnike seznani z možnostjo prijave pri državnih oblasteh, možnostjo začetka cerkvenega postopka ...«. Možnosti na papirju so, a glede na to, kako se izkoristijo, kaže samo na to, da ta vzporednost delovanja Cerkve v svoji ločenosti izjemno »dobro« deluje!

Verjetno imate prav, nedvomno deluje. Ko govorimo o zlorabah v RKC, naj bo o pedofiliji ali predatorstvu nad mladimi duhovniki, je jasno, da sistem znotraj Cerkve deluje. Ne sega ne v državo ne v družbo, ampak je strogo institucionalno zaprt.
Roko na srce; verjetno v nobeni skupnosti, naj bo družina kot najosnovnejša celica družbe ali »mastodont«, kot je Cerkev, v primeru razkritja zločina te vrste nikomur ni v interesu, da bi ta prišel na dan. Zakaj so vsa ta razkritja spolnih zlorab tako pozno postala javna? Ne zato, ker za zločine ne bi vedeli, ne zato, ker žrtve ne bi skušale spregovoriti. Zato, ker jih nihče ni hotel poslušati! In tisti, ki so zbrali pogum, da povedo, kaj se jim je zgodilo, so bili hitro utišani. Kar seveda pusti posledice. Žrtve spolnih zlorab so žrtve dvakratno. Prvič, ko se nad njimi izvaja spolno nasilje, drugič pa, ko spregovorijo o njem, a jih nihče ne jemlje resno. Še več; ne spregovorijo, ker vnaprej vedo, da nima smisla. Spolne zlorabe v Cerkvi so družbeni problem, o katerem ne samo da nihče desetletja ni niti črhnil, temveč ga kot problem niso niti definirali. Kot da je to nekaj, nad čemer se ni vredno zgražati. In če je zgražanje bilo, je bila vedno žrtev na koncu označena kot tista, ki »dela dramo«.
V knjigah, ki sem ju napisala o papežih in Cerkvi, sem navedla pomembno dejstvo: Tisto, česar se mora sodobna Cerkev najbolj sramovati, niso samo zločini spolnih zlorab, sramovati se mora njihovega prikrivanja, nepripravljenosti soočiti se s tem problemom! To je največji greh Cerkve! Zarota molka, ki je še danes v Cerkvi zelo trdna, omogoča, da se na zlorabe gleda kot na nekaj, kar pač obstaja. Na reševanje tega problema pa kot na nekaj, kar »bomo že sami uredili«.

Frančišek je trenutno v zelo kočljivi situaciji, ker problemu ni pripisal pomena, kot si ga zasluži. To ni spodkopalo njegovega položaja vodje RKC, ampak njega kot moralno bitje. 

Novinarji časnika The Boston Globe so spolne zlorabe znotraj Cerkve začeli preiskovati leta 2001, s katastrofalnimi podatki pa udarili leto kasneje. So bile žrtve tiste, ki so se izpovedale?

Tudi, a nikakor samo to. Veliko žrtev je že leta poprej s svojimi zgodbami iskalo pomoč pri Cerkvi, ki pa je nato z odvetniki z vsako od njih dosegla poravnavo. Novinarji sami so začeli raziskovati ozadje zgodbe po tem, ko so se dokopali do podatkov števila poravnav, ki jih je bostonska nadškofija sklenila z žrtvami, da bi kupila njihov molk!

Cerkev je torej zločin odkrila, ga prepoznala, žrtvi ponudila »zadoščenje« (tisti, seveda, ki si je upala spregovoriti), krivca pa oprostila. Kardinal Bernard Law je odstopil šele, ko so njegovi duhovniki (duhovniki bostonske nadškofije!) zahtevali njegov odstop.

Ameriška javnost je bila ob razkritju škandala o poravnavah ogorčena. V Vatikanu so si želeli na hitro obrisati roke in pripravili posvet o problemu pedofilije v Cerkvi, neke vrste »duhovno srečanje« z ameriškimi škofi. V vatikanski sobici so želeli problem urediti potiho. A se ni izšlo. Sto ameriških novinarjev je prihrumelo na vrata, da je iz nekega minornega delovnega posveta nastal vrh, na katerem se je pojavil celo Janez Pavel II. in nato obsodil ravnanje cerkvenih dostojanstvenikov.

Javno je naredil nekaj, kar so od njega zahtevali pritiski. Vedeti moramo, da pred tem odstopa kardinala bostonske nadškofije sploh ni hotel sprejeti! In zakaj so se potem odločili, da ga vendarle umaknejo? Zato, ker so ga prepoznali za krivega. A ne kriminalnega dejanja spolnih zlorab, temveč nečesa, kar je še huje – omogočanja sistema, v katerem se je vse to lahko dogajalo! In ko so ga končno premestili iz Bostona, ni šel v kakšen Žužemberk kamnov tret ali v odročen samostan k molitvi in pokori, ampak je postal dekan ene od štirih rimskih bazilik, bazilike Marije Snežne, njen častni dekan je bil celo do svoje smrti decembra lani. Cerkev se greha prikrivanja resnice nikoli ne bo oprala. Tega se zaveda tudi papež Frančišek, a žal si je kriv sam. Tudi on je pogledal stran ob problemu sistemskega prikrivanja, zakona molka, v katerem so vsi v prvi vrsti ščitili predvsem sami sebe.



Frančišek zdaj prosi za odpuščanje. Kaj naj žrtve s to prošnjo?

Na njegovem položaju je to največ, kar lahko naredi, simbolno seveda. Papež Benedikt XVI. je ob razkritju škandala na Irskem naredil enako, prosil odpuščanja. Obenem pa je tudi na sistemski, institucionalni ravni sprejel vrsto ukrepov, ki naj bi odpravili dotedanjo prakso reševanja problema spolnih zlorab. Frančišek je trenutno v zelo kočljivi situaciji, ker problemu ni pripisal pomena, kot si ga zasluži. To ni spodkopalo njegovega položaja vodje RKC, ampak njega kot moralno bitje. Če gledate njegove aktualne posnetke, vam je takoj jasno, da je človek sesut. Uvidel je, v kakšni zmoti je živel. Problem je podcenjeval in kot križ ga bo nosil do svoje zadnje minute.

Kaj pa Italija, Poljska, Slovenija? V vsej svoji karieri dopisnice iz Rima in Vatikana nisem slišala za nobeno večje razkritje pedofilije v italijanski Cerkvi. Morda zato, ker država ne pozna tega problema? Ne, vzrok tiči v zakonu molka.

Mar res? Kako veste?

Mislim si, da vem. Nisem ne psihoanalitičarka ne Frančiškova osebna prijateljica, zgolj novinarka, ki spremlja, kaj se dogaja v Vatikanu. Že ko je bil nadškof Buenos Airesa, toliko bolj, ko je postal papež, je v svojih govorih jasno obsojal kleveto. Že v svojih prvih nastopih, ko je govoril o grehih Rimske kurije, je klevetanje videl kot enega najhujših zločinov. Velikokrat ponovi, da je človeka ubiti z besedo najhuje. S tem namreč ubiješ njegov ugled, ime, njega samega. Grenke plati klevete je izkusil na lastni koži. Izkusil je, kako grozno je, ko postaneš tarča govoric. Mislim si, da je bil ravno zavoljo osebne izkušnje vedno zelo previden. Zato je že na začetku svojega papeževanja naredil dve veliki kadrovski napaki, in to samo zato, ker si ni pustil ničesar dopovedati.

Pozneje je nato pri oceni in razumevanju problema prikrivanja spolnih zlorab v čilski Cerkvi naredil veliko napak, ker je dokaze vedno želel imeti črno na belem. A kako je mogoče dobiti materialne dokaze, če so na voljo »le« besede žrtve? Ko je nato dokončno uvidel svojo zmoto, ga je spoznanje spodneslo. Da, med verniki je zelo priljubljen, a ob razkritju je izgubil dobršen kos svoje kredibilnosti. Bomo videli, kako bo na institucionalni ravni ukrepal zdaj.



Bili ste v Vatikanu, ko ste se srečali s prvim valom razkrivanja razsežnosti spolnih zlorab leta 2002. Kakšni so bili takratni odzivi Cerkve?

Ker je bil to prvi veliki dogodek te vrste, se je Cerkev čutila prizadeto, napadeno, češ, saj se pedofilija ne dogaja samo pri nas! Defenzivnemu odzivu je sledila defenzivna politika. In če si prepričan, da so se spravili nate samo zato, ker predstavljaš Cerkev, potem najverjetneje tudi ukrepi ne bodo dovolj resni. Zakaj bi za te grehe plačevali samo mi, ko pa se to dogaja povsod, so si mislili. A če je bil pred dvajsetimi leti tak odziv mogoče še razumljiv, je danes nesprejemljiv. Zakon molka, ki sem ga že omenila, je tako globoko zasidran ne samo v cerkvenem vrhu, temveč tudi lokalno, da si ne znam predstavljati, kaj, razen vzgibov od zunaj, torej preiskav na ravni vlad in držav ter usklajene novinarske ofenzive, bi ga lahko razbilo.

Na Irskem je bilo razkritje razsežnosti pedofilije v Cerkvi mogoče šele, ko je preiskavo zahtevala irska vlada! Razkritje, osem let po ameriškem, je zamajalo položaj Benedikta XVI. in pretreslo Cerkev. Zakaj? Ker se je to zgodilo ravno v tradicionalno močni katoliški Irski. Poročilo irske vlade je bilo tisto, ki je zgodbo prineslo v javnost. In vsi tisti, ki so se odločili spregovoriti, so to naredili zato, ker so se počutili varne, ker se je nekdo postavil zanje.

Kaj pa Italija, Poljska, Slovenija? V vsej svoji karieri dopisnice iz Rima in Vatikana nisem slišala za nobeno večje razkritje pedofilije v italijanski Cerkvi. Za sporadične primere že, kaj več pa ne. Morda zato, ker država ne pozna tega problema? Ne bi rekla. Ni malce nenavadno in neodgovorno predvidevati, da se v omenjenih državah zlorabe ne dogajajo samo zato, ker ne vemo zanje? Ne, vzrok tiči v zakonu molka.

Si predstavljate, kaj doživlja mlad moški, ko ga nekdo, ki ga on vidi kot svojega duhovnega očeta, v najboljšem primeru »samo« nadleguje, v najslabšem pa spolno zlorabi? Nihče ne govori o stiskah mladih duhovnikov! 

Ko govoriva o spolnih zlorabah v Cerkvi, pogosto spregledamo tudi one, kjer so žrtve mladi moški, ki se odločijo za duhovniški poklic. Kaj doživlja človek, ki iskreno začuti svoj notranji klic, a ga nato doseže surova realnost zlorabe moči?

Ko sem raziskovala delovanje italijanske mafije, so bili številni moji sogovorniki tudi podeželski župniki. Ti so namreč na italijanskem jugu eni najučinkovitejših borcev proti mafiji. Cerkve so celo zatočišča za veliko otrok iz palermskih mestnih četrti, ki po šoli nimajo kam. Župniki jim odprejo vrata župnije, tam se igrajo ipd. Spoznala sem mnogo čudovitih ljudi, duhovnikov z dušo in srcem. In nekateri med njimi so mi zaupali svojo izkušnjo t. i. homoseksualnega predatorstva. Si predstavljate, kaj doživlja mlad moški, ko ga nekdo, ki ga on vidi kot svojega duhovnega očeta, v najboljšem primeru »samo« nadleguje, v najslabšem pa spolno zlorabi? Nihče ne govori o stiskah mladih duhovnikov! Že tako je njihova pot trnova. Veliko preizkušenj jih čaka na poti od trenutka, ko »zaslišijo klic«, do samega duhovniškega poklica. Že tako in tako se počutiš šibkega, potem pa te v svoje kremplje dobi še nekdo, ki bi ti moral biti zgled? Kaj lahko narediš? Skušaš spregovoriti. A komu? Ali se ti zmeša, ali postaneš zagrenjen, narediš samomor, ali pa postaneš predator še sam. Redki ostanejo neomadeževani.



Frančišek, kot pravite, problema ni dojel v vsej njegovi resnosti. Je, odkar je papež, sploh sprejel kakršne koli ukrepe, ki ne bi samo omejili števila žrtev, temveč bi zanje tudi poskrbeli tako, kot si zaslužijo?

Sprejetje ukrepov Benedikta XVI. sem spremljala z veliko radovednostjo. Pred njim se o ukrepih niti govorilo ni. In Frančišek? Jih je nadgradil? Naredil je kar nekaj korakov naprej, ustanovil celo komisijo, ki se s tem ukvarja, a je žal le brezzobi tiger. Iz komisije sta denimo izstopila oba člana predstavnika žrtev, ogorčena nad počasnostjo sprejemanja ukrepov glede odgovornosti škofov pri prikrivanju zlorab! Za vsem tem se skriva igra moči, oblast. Ljudje imamo veliko težavo sprejemati sočloveka kot sebi enakega. Ne položaj ne denar, oblast človeka skvari! Je pa omalovaževanje s položaja moči mogoče najti povsod. Ne nazadnje sem bila dolga leta novinarka, ki je poročala iz Vatikana. Ženska, novinarka laičnega medija nepomembne države. Bila sem malo več kot kamen na cesti. Nihče me ni upošteval, se zmenil zame, odgovarjal na moje klice, vprašanja, kar koli. Potem pa vidiš kolega moškega, katoličana, novinarja pomembnega katoliškega časopisa, kako gre mimo tebe, kajti vsa vrata so mu široko odprta. Kaj ti takrat pade na pamet? Da si nisva enaka, ne glede na to, da opravljava enako delo.

Hvaležna sem, da sem se na svoji profesionalni poti naučila nekaj pomembnega, in sicer da mora vsak človek sam vsakodnevno ohranjati zavedanje, da med mano in tabo ni nobenih razlik.

Če pomagam spoznati kaj novega samo enemu človeku, potem je to zame največje profesionalno zadovoljstvo.  

Vaše delo odlikuje silna radovednost. Kdaj je vzniknila? Katera je tista tema, ki vam je kljub vsem izkušnjam, ki ste si jih pridobili, vseeno najbliže?

Imela sem jih nekaj čez 20 let. Študirala sem italijanski jezik, se začela ukvarjati z novinarstvom, bila sem špikerica na Radiu Študent. In potem se maja 1992 zgodi atentat na italijanskega tožilca Giovannija Falconeja. Zaznamoval me je za zmeraj. Pred tem umor krščanskega demokrata Alda Mora leta 1978. Bil je eden največjih italijanskih politikov. Po 55 dneh, ki jih je preživel kot talec Rdečih brigad, so njegovo truplo pustili v prtljažniku rdeče katrce na pol poti med sedežema krščanske demokracije in komunistične partije, najmočnejših strank v povojni Italiji. Stara sem bila deset let. Starši so vedno gledali najprej slovenska, potem pa še italijanska poročila. Vedno sem komaj čakala, da jih bo konec. A tisti dan ... Še danes imam pred očmi prispevek, ki je poročal o njegovi smrti. Takrat je v meni vzniknilo vprašanje: Kako je to mogoče? Je to simbol svobodnega sveta? Istega leta je bil za papeža izvoljen Janez Pavel II. Očitno je tudi to pustilo v meni močno sled.

Po mnogo letih novinarstva si želim enako: delati, kar pač najraje počnem. Dovolj mi bo, če se bo našel pa čeprav samo en človek, ki bi z mano delil, da tega, kar sem povedala, prej ni vedel, da sem mu odprla oči. Take, preproste stvari si želim. Če pomagam spoznati kaj novega samo enemu človeku, potem je to zame največje profesionalno zadovoljstvo. 


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE