Na prvi pogled mila, a izjemno odločna in temperamentna igralka Mojca Fatur se nas je konec leta dotaknila z osebno zgodbo o spopadanju z zahrbtno krvno boleznijo. V iskanju boljšega jutri nas spodbuja, da stopimo skupaj in pomagamo pri nakupu naprave, ki je nujno potrebna za zdravljenje tovrstnih bolezni*. Kot borka za pravice pa se je izpostavila tudi ob incidentu na AGRFT-ju in podprla svojo igralsko kolegico Mio Skrbinac

V intervjuju z Zvezdano Mlakar ste povedali, da je najboljša popotnica, ki jo lahko damo otrokom, to, da jih naučimo, da nehamo bit žrtve! Ste bili tudi sama kdaj žrtev? 

Ne. Moja mama je bila tipičen primer človeka, ki igra vlogo žrtve. To me je od nekdaj nerviralo in od blizu sem lahko opazovala, kako ti tak način življenja poreže krila. Čim se postaviš v vlogo žrtve, daš svoj energetski potencial v roke tistemu, za katerega misliš, da te oškoduje. Zelo sem hvaležna, da nimam tega 'gena'. Seveda pa sem se tudi sama znašla v situacijah, ko bi lahko zdrsnila v ta stadij. Težko obolenje je zagotovo eno od teh obdobij. Za mano je tudi ločitev in cel kup zadev. A vedno sem se zavestno odločila, da želim stvari transformirati in ne zapadati v stanja, od katerih nimam koristi. 

Imam hčer in res si ne želim, da gre skozi take stvari. Dovolj je! Take stvari se ne bi smele dogajati! Nikoli ne bi smel nihče izkoristit svojega položaja, avtoritete, za take stvari. To ni nikoli sprejemljivo. To je podlo. 

Menite, da je Mia z izpostavitvijo svoje zgodbe prenehala biti žrtev ali je s tem postala žrtev javnega blatenja?

Iskreno – odzivov javnosti sploh ne berem. Če ne jem junka, ga tudi brala ne bom! Menim, da žrtev prenehaš biti, ko v sebi ozavestiš določene stvari. Tudi če poveš na glas, lahko, če tako čutiš, v sebi ostajaš žrtev. Je pa to, da na glas poveš in se izpostaviš, zagotovo prvi korak k temu, da prenehaš z začaranim krogom žrtve. Sploh pa če s tem opolnomočiš toliko drugih ljudi, ki stopajo po tvoji poti. To namreč za sabo potegne en vrtinec energije, ki te prisili, da izstopiš iz te vloge. 

Mio ste podprli številni kolegi tudi s heštegom #nisisama. Pa se vam zdi, da jo res lahko razumete?  

Ne. Mogoče si lahko predstavljamo … Dejstvo je, da so meje v igralskem svetu zelo zabrisane. Takoj ko si nadeneš kostum in neko vlogo, se marsikdaj zgodi, da določene vloge sežejo čez meje. In vse se skriva za to masko, češ: »Saj to nisem jaz! To je moj lik!« Iz tega vidika se je verjetno to že marsikomu zgodilo. Tudi jaz sem imela te izkušnje. V teh krogih je veliko takih izkušenj. A nekdo lažje postavi mejo. Reče ja, reče ne – zaradi vseh okoliščin, ki jih nosi s sabo. 

Kolegica, ne bom govorila imena, toda mlada, cenjena igralka, ki jo lahko vidite marsikje, mi je rekla: »Mojca, pred kratkim sem šla snemati kratek film zastonj!« Nakar je izvedela, da je 'tonc' dobil 400 evrov na snemalni dan. Tudi to je zloraba. Ni spolna. Ni fizična. A to so zlorabe. Zloraba zaupanja, tvojega vsega. 

Omenjate igralske kolege. A tu je šlo za odnos nadrejenega do svoje študentke.

Tega pa nisem doživela. In to je povsem nekaj drugega. Študij igre je zelo specifičen, ker tu ne gre, da se moraš nečesa naučiti iz knjige. Ti si ti. Sam s sabo. Cel. In ena prvih stvari, ki se jih mora mlad igralec naučiti, je, da tudi kritika njegovega dela ni kritika njega samega, kar je zelo težko ozavestiti. Ker je to tvoj glas, tvoja koža, tvoj pogled. Tvoj dotik. Vse si ti. Težko je ločiti, da gre kritika na tvoje delo in ne nate osebno. Spomnim se, kako je, ko prideš do neke bariere in ne znaš čez. In se moraš naučiti bit ranljiv, rahel. In če se te v takem rahlem stanju, ko si praktično na pladnju, nekdo tako loti … To so velike travme! Ker te lahko zablokirajo. Ne samo čustveno, ampak tudi kot igralca.  


Ste igralski kolegi vedeli, kaj se na fakulteti dogaja? Ne mislim z Mio, temveč v splošnem?

Po tem razkritju smo se slišale vse sošolke. Začeli so namreč krožiti zapisi, da »se je vsaka igralka, ki danes dela, 'pustila'.« Pogovarjala sem se s Pio Zemljič, Mojco Funkl, Ivo Kranjc Bagola, z Matejo (op. p. Pucko) in me se resnično niti enkrat nismo počutile zlorabljene. Boris Cavazza je bil pravi profesor. Bil je oče. … Ga pa vsi poznamo, ne. On zna zagrabiti. Ampak me se nikoli, res nikoli nismo čutile, da bi naredil nekaj, čemur bi me nasprotovale. In ta isti zapis potem namiguje na to, da profesorji vse po vrsti drobijo in da AGRFT zapuščajo objokane igralke in igralci. Toda, primer … Če si izbereš nek zares težak študij, recimo pravo, točno veš, kaj se moraš naučiti, če želiš narediti izpit. Ampak umetniški poklic … Ti lahko točno veš, kako izgleda nek lik, kako diha, kako reagira na stvari, a če tega nisi sposoben prenesti v to dimenzijo, lahko doživiš pravo frustracijo. In ti se izjočeš iz frustracije, ne zato, ker bi te nekdo maltretiral. Zato se mi zdi zdaj res banaliziranje: »Vsi umetniki smo bili zlorabljeni in polomljeni.« Ne. To so notranje frustracije. Ampak, kar se mi zdi zares pomembno je, da bi se mentorji morali zavedati, da so v roke dobili neobdelane gmote: les, kamen, kovino. In oni so tisti, ki lahko igralcu pomagajo, da se izoblikuje v neko skulpturo … 

Pravzaprav je zaželeno, da pridete na faks neizoblikovani, kajne?

Ja, a hočem reči: profesor ve, kakšen material je v tebi. In, ja, tudi oni lahko doživijo frustracijo, ko kdaj ne znajo pomagati, da bi neke blokade podrli, da bi proces stekel. Verjamem, to je hudo, ampak hudo za obe strani. Kar se ne bi smelo zgoditi pa se dogaja, da se kdaj kakšen profesor, kakšen mentor, obnaša, kot da se ne zaveda, kakšen material ima v roki in kakšen material tolče. Kdaj res z nepravim orodjem tolče ob material, ki se potem okruši in sesuje. 

Imela sva nula prihodkov in šele z oktobrom so se stvari začele poganjati naprej. Klemen je v tem obdobju parkrat klecnil. Jaz imam več vere. Za velik delež kolegov umetnikov, res ne vem, od česa so v tem času živeli. Sploh če nimajo niti lastne nepremičnine, in če moraš plačevati stroške … Kako živiš? Meni ni jasno. 

Kako pa doživljate trenutno stanje? Še dolgo po javnem priznanju je bilo »v leru«. 

»V leru« se mi zdi zelo značilno za Slovenijo. Nekaj se sproži in potem razvodeni. Tako kot Mia si tudi jaz ne želim linča. Želim si, da bi že v startu bile stvari postavljene in jasne. Na profesorskih mestih je še vedno veliko stare garde, ki je odraščala v drugih časih, ko so bili normativi drugačni. Ampak, a lahko, lepo prosim, pometemo s sranjem? Nalijmo si čistega vina ter postavimo pravila igre, ki so jasna in glasna za vse. 


A je možno tudi v takih časih vendarle ostati optimist? Ali res verjamete, da lahko tudi iz tako tragične zgodbe potegnemo kaj dobrega?
Imam občutek, da na nekatere stvari nimamo vpliva. Toda to pa je ena stvar, kjer lahko stopimo skupaj in se stvari spremenijo. Kot je rekla Mia: Za generacije za nami. Imam hčer in res si ne želim, da gre skozi take stvari. Dovolj je! Take stvari se ne bi smele dogajati! Nikoli ne bi smel nihče izkoristit svojega položaja, avtoritete, za take stvari. To ni nikoli sprejemljivo. To je podlo. 

Je to zavedanje še močnejše, od kar imate hčerko?

Zagotovo! Kadar koli izvem, slišim za zlorabe, mi vse zavre! Mogoče smo pretirano bombardirani z vsemi informacijami in zato vse zvodeni. Tako te popade, da boš šel tu do konca, da se boš postavil v bran. In že pride spet nekaj novega. Zdi se mi, da nas mediji ves čas bombardirajo z informacijami, tako da vse postane irelevantno. 

Odvračanje pozornosti, morda?

Ampak osupla sem nad ljudmi: nekdo se izpostavi s svojo osebno zgodbo, potem pa ljudje komentirajo: »Ah, to je samopromocija!« Osupla sem nad količino blatenja. Niso mi vse stvari všeč. Ampak na kraj pameti mi ne pade, da bi se usedla, se registrirala in bljuvala. »To ni moje,« si rečem. In če meni nekaj ni všeč, ne pomeni, da je tisto slabo. Res ne razumem, kako si nekdo jemlje to sveto pravico izražati svoje mnenje kot edino pravo in to na tako nizkoten način. To zame ni demokracija in ni svoboda govora. To je zloraba pozicije.

Mene je reči ne naučila bolezen. Najprej sem se doma mojstrila, ko me nihče ni silil. Ženskam je to nekako privzgojeno: biti super mama, super partnerka. Jaz sem morala najprej sama s sabo 'zdilati': »V redu je, če jutri operem. Če ta moment ne pomijem. V redu je.« Ampak me je žrlo. Slaba vest.   

In ko sva ravno pri tem … Čas epidemije je jasno podal odgovor tudi na to, koliko ste kulturniki vredni.

Status kulturnice sem imela le leto in pol po študiju. Res se mi ne da »zezat« z vso to njihovo papirologijo, dokazovanji, normativi in bog pomagaj, če jih presežeš! Tako sem se najprej distancirala. Tudi Klemen je svobodnjak in res je, da sva 6 mesecev živela izključno od prihrankov. Imela sva nula prihodkov in šele z oktobrom so se stvari začele poganjati naprej. Klemen je v tem obdobju parkrat klecnil. Jaz imam več vere. Za to, kar se dogaja s kulturo, pa je težko najti besede. Ne moreš verjeti, da je v 21. stoletju še vedno tak odnos. Za velik delež kolegov umetnikov, res ne vem, od česa so v tem času živeli. Sploh če nimajo niti lastne nepremičnine, in če moraš plačevati stroške … Kako živiš? Meni ni jasno. 


Se vam zdi, da je danes status kulturnikov še slabši kot je bil?

To zdaj je porazno! Porazno. Igralci moramo ves čas pristajati na nižje honorarje, sploh zdaj. Snemam film. Sem pristala na nižji honorar, ker sem jim želela priti na proti. Ker vem, v kakšni situaciji je slovenski film. 

Ker ste vsi na istem?

Ja, in ker rada delam s to ekipo. Ampak imam pa grenak priokus, ker vem, da niti eden od tehnične ekipe ni pristal na nižji honorar. Toda – zaradi česa greš gledat film? A greš gledat igralce in režijo ali zaradi nekoga, ki je zvijal kable? Pa ne govorim o delu, za končni izdelek smo vsi enako pomembni. Drugi primer: Kolegica, ne bom govorila imena, toda mlada, cenjena igralka, ki jo lahko vidite marsikje, mi je rekla: »Mojca, pred kratkim sem šla snemati kratek film zastonj!« Nakar je izvedela, da je 'tonc' dobil 400 evrov na snemalni dan. Tudi to je zloraba. Ni spolna. Ni fizična. A to so zlorabe. Zloraba zaupanja, tvojega vsega. Kaj je to? Stanje ni porazno! Podporazno je! Sama si vedno predstavljam, da imam tehtnico: na eno stran postavim dejstvo, koliko angažmaja bo potrebno, čustvene vpletenosti, na drugo stran plačilo. In če se že tu zamaje, mirno rečem ne. 

Znate reči ne? Tega se je najbrž treba naučiti?

Ja. Zato, ker smo bili – kot narod – tako vzgojeni. »Joj, če bom rekel ne, me ne bodo več poklicali!« Vcepili so nam vzorec, da je izražanje lastnega stališča enako kregati se. Ne, to ni kreganje! Ali pa povedati, kaj ja in česa ne. Ne, to je postavljanje mej. In jih znati zagovarjati. Mene je to naučila bolezen. Najprej sem se doma mojstrila, ko me nihče ni silil. Ženskam je to nekako privzgojeno: biti super mama, super partnerka. Jaz sem morala najprej sama s sabo 'zdilati': »V redu je, če jutri operem. Če ta moment ne pomijem. V redu je.« Naslednji korak je bil še težji … Najprej sem rekla, da danes ne bom kuhala, ker se ne počutim v redu, ampak me je žrlo. Slaba vest. Sledilo je, da sem sama pred sabo rekla ne in hkrati ne občutila slabe vesti. Ker nihče od mojih ni bil razočaran, da ne bom kuhala. Vsi so bil: »Ok!« Jaz sem si naredila dramo. Vsi bodo vedno pritiskali, hoteli bodo imeti svoje. A če ti rečeš ne, jim bo jasno. 

Spomnim se, ko sem še na akademiji snemala film in sem producentu rekla: »Ma za ta d'nar ti niti prdnem ne pred kamero.« Moja mama je bila zgrožena: »Ne bodo te več klicali!« Ampak ne, poklical me je nazaj in mi dal točno tak honorar, kot sem ga želela. Z mano so se začeli pogovarjati drugače. Saj je neumno. Neumno je, da se sploh moramo iti take igre. 

Ste kdaj imeli občutek, da so vas ljudje, zato, ker ste rekli ne, še bolj spoštovali?

Vedno je tako. Spomnim se, ko sem še na akademiji snemala film in sem producentu rekla: »Ma za ta d'nar ti niti prdnem ne pred kamero.« Moja mama je bila zgrožena: »Ne bodo te več klicali!« Ampak ne, poklical me je nazaj in mi dal točno tak honorar, kot sem ga želela. Z mano so se začeli pogovarjati drugače. Saj je neumno. Neumno je, da se sploh moramo iti take igre. A dejstvo je, da vedno bolj cenimo nekoga, ki stoji za tem, kar je. Ki stoji za svojim prav. Mogoče ti bo tisti, ki ni sposoben reči ne prišel bolj prav, ampak cenil ga pa ne boš. 

*Mojca Fatur poziva: Stopimo skupaj, prispevajmo po lastnih zmožnostih za nakup naprave, ki je nujno potrebna za zdravljenje s celično tehnologijo CAR-T.
Prispevek lahko nakažete na TRR Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo: SI56 0284 3026 3615 528 ( Vrazov trg 1, Ljubljana). Ali pa pošljite SMS sporočilo na 1919 s ključno besedo ZDRAV5. Zbrana sredstva bodo šla izključno v ta namen.