Miti in legende »popolnih družin«

Draga gospa, vaš primer ni osamljen, in trka na vrata slabe vesti in zlasti na obrobja družbenih norm, ki so pogosto namenjene vzdrževanju stabilnosti ali statusa quo.

Če bi vsak od nas sledil le svojim željam, poželenju in seksualni strasti, bi verjetno živeli zelo drugače; vprašanje je, ali bi sledili idejam popolnih družin, zvestobe do groba in ostalim pravilom, po katerih se ravna družba, da obstane. Morda bi se predali mnogim strastem in živeli dlje, saj ne bi tlačili lastne narave, ki je daleč od predvidljive. Naravna tendenca vzdrževanja vrste sledi skrbi za ohranjanje tradicije, reda in miru. Zato je družba izumila obredja, kot so praznovanja obletnic poroke, prvega poljuba ali zanositve, saj se prek teh praznovanj opominjamo, kaj je prav in kaj se spodobi. Da ne »odtavamo« predaleč v domišljiji, želji ali uporu. Obredja nas ne opominjajo, kaj je resnična narava stanja stvari. Pač pa skrbijo za to, da nanjo »pozabimo«, v korist celote.

Da je zvestoba redka dobrina, je jasno stoletja. Človek ni monogamno bitje, to postane, ko dozori. In se za to odloči. Seveda, mora srečati ravno pravšnjega partnerja, kar pa ni enostavno. Zato nekateri iščejo, drugi pa se vdajo usodi. Tako so zakoni polni laži, prevar in »ohranjanja« mitov in legend o popolnih družinah, ki so to morda le navzven. In seveda, krogi prijateljev takšna stanja potrjujejo, saj če se nekdo med njimi loči, završi. Ženske se prestrašijo zase, za svoj zarod, morda sicer tudi za moške, če jih ljubijo. A dlje ko smo v zvezi, in več ko je med nami so-odvisniških relacij in pogodb, manj je pristnih strasti, več ubitih duš.

Zato je vaša zgodba pogosta. A ljudje o njih molčijo. In skrivaj uživajo minute in ure, ki si jih odtrgajo od »tlake« slehernega dne. Zato je sodobna hipokrizija družbe na prelomu; vse več ljudi si upa stopiti korak dlje in raziskati, kaj so in kaj si želijo. Pa tu ne gre nujno za sebičnost želja, prej za avtentični stik s seboj, z lastno dušo.

In zakaj bi vztrajali v odnosih, ki nas ubijajo? Zakaj bi vi še naprej igrali »tretjo violino«? Je pa seveda vse stvar okusa: lahko si tudi sami omislite še kakšnega ljubimca in veselo igrate vlogo zveste ljubice, kar sicer niste, ljubica namreč, saj se za vas ve. A tu se postavi meja: želite tako živeti? Ali ni bolje, da ste nekaj časa samski, da si vzamete čas in poiščete nekaj, kar vas bo izpopolnjevalo?

Sreča je stanje uma in duha, in sodbe, ki so zatohle in moralizirajoče, daleč od dobrohotnega in svetega. Vašega gospoda bi soočila in prav tako njegovo gospo. Trikotniki, kjer vsi vedo za vse, so zelo nevarni. Nezdravi. Saj ste tukaj vse tri vpletene strani lene. Duševno in čustveno lene, da bi naredile korak naprej.

In zakaj številni vztrajajo v zakonih, kjer je povezava le nuja in ugled, ali pa denar? Zaradi lenobe. Duševno čustvene lenobe in strahopetnosti. Kdor pa se zna ločiti, se zna tudi ponovno poročiti. Saj je poroka, tako kot ločitev, posebna oblika iniciacije. Poguma, klenosti in poštenosti. Srečno!