Najprej toplo priporočamo ogled švedske uspešnice Preprosti Simon (Simple Simon, v dobesednem prevodu iz švedščine: V vesolju ni čustev) iz leta 2010. Na youtubu je na voljo brezplačno z angleškimi podnapisi. Prisrčna zgodba se vrti okoli osemnajstletnega Simona z AS, ki nosi priponko z napisom: Ne dotikaj se me, imam Aspergerja. Kadar ga svet okoli njega preveč razburi zaradi nepredvidljivih reakcij ljudi ali dogodkov, se umakne v velikansko posodo. Tam si predstavlja, da leti po vesolju, kjer je vse tiho in predvidljivo. Simon lepo razloži, kaj ga pomirja in vznemirja: »Ne maram romantičnih komedij s Hughom Grantom. Raje imam kroge kot ljudi. Krogi so zanesljivi, medtem ko je ljudi zaradi njihove zapletenosti težko razumeti.« V obliki kroga morajo biti tudi Simonovi sendviči za zajtrk.



Hotel, sovi sta dve ...

Podobno asociacijo z vesoljem najdemo v lani izdani knjigi Planet Asperger – Kažipot za starše otrok z motnjo avtističnega spektra avtorice Mojce Mihelčič. Svoje delo opredeljuje kot priročniški potopis telebanskega žanra, ki želi na lahko prebavljiv način povedati nekaj resnega. Svojega sina z AS imenuje G (dži), vse prebivalce planeta Asperger pa z že uveljavljenim, priljudnim poimenovanjem aspiji. Zanje ne velja pravilo, da bodo razumeli, če jim na isto vprašanje odgovoriš 50.000-krat, in nehali spraševati: »Aspi odgovor pozna. Sprašuje vas le zato, ker ga odgovor pomirja.« Z domišljijo več kot bogato obdarjen človeški mladič z AS ni nagnjen le k občasnim vulkanskim izbruhom, temveč zna biti tudi strašno zabaven. Tako je denimo G nekoč v avtu zapel eno največjih uspešnic Jana Plestenjaka: »Hotel, sovi sta dve ...« Potem ko so v krohotu ugotovili, da gre za pesem Soba 102, je G-jev bratec rekel, da je on to ves čas vedel. Prav bratje in sestre bistveno pripomorejo, da se v družini z aspijem vzpostavi naravno ravnotežje, poudarja Mihelčičeva.



Kanček avtizma za uspeh

Ne nazadnje nekateri raziskovalci teh manj hudih, a ob nerazumevanju še vedno za vse vpletene precej napornih avtističnih motenj, kot je AS, menijo, da stanja ne bi smeli obravnavati kot pomanjkljivost, ki jo je treba zdraviti, temveč zgolj kot še eno od razlik med ljudmi. Tudi avstrijski pediater Hans Asperger, po katerem se imenuje sindrom, ki ga je proučeval in opisal pri otrocih leta 1944, je dejal: »Zdi se, da je tako za uspeh v znanosti kot v umetnosti potreben kanček avtizma.«