Miša Molk: Zaradi staršev sem postala borka

Enkrat mesečno lahko spremljamo njeno odlično pogovorno oddajo Z Mišo. V njej vsakič znova dokaže, kar sicer vemo že dolgo – Miša Molk je ena sama.

Ob številnih napadih na javno radiotelevizijo si seveda ne morem pomagati; začenjam z vprašanjem, kaj vam osebno pomeni prav ona, javna radiotelevizija.

Javna radiotelevizija pomaga ljudem pri razumevanju sveta, pri vklapljanju v družbeno življenje, tako da z raznovrstnimi oddajami razgrinja podobe sveta. Za določene teme se zdi, kot da ne obstajajo; niso v javnem diskurzu, kar pa ne pomeni, da realnosti ni, da življenje ne obstaja – je tam nekje skrito in bo eskaliralo kot družbeni problem, če ne bomo opozarjali na vse ravni bivanja. Še več, javni servis pokaže, kako biti aktivni član družbe, ne samo njen teptalec. 

Še danes ne vem, zakaj sem morala zapustiti razvedrilni program, saj odgovora nisem dobila. A zdaj vem, da je res, česar poprej nisem, in sicer da zelo drži pregovor, da se takrat, ko se ti zaprejo ena vrata, odprejo druga. To, da so me premaknili skorajda na pločnik – velikokrat se šalim, da so me dali v pritličje zato, ker v kleti ni bilo prostora –, je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. 

Obstaja veliko vrst novinarjev. Od raziskovalnih, ki nato razgalijo največje podlosti, tistih v ozadju in takšnih, kot ste vi, ki skupaj z gosti na štiri oči pripovedujejo zgodbe. Vem, da se ne motim, če vas opišem kot izjemno radovedno osebo.

To je res privilegij, delati, kar počnem. Mogoče je tak način novinarskega dela za marsikoga premalo dinamičen in vznemirljiv, saj ima raje poročanje o dogodkih, hitre informacije, a mene zanimajo ljudje. Le z njihovo pomočjo lahko preverjam svoj svet. S komer koli se pogovarjam iskreno in zaupno, obenem sama sebi postavljam vprašanja. Dialog je ključen za razumevanje sveta. Ljudje so bogastvo zgodb, izkušenj, mnenj, zato me ne čudi, če ga ljudje, ki so zazidani v svoje ozko okolje, razumejo slabše. Saj da bi kar koli videl in vedel, no, za to se moraš premikati med besedami, podobami, med ljudmi. In predvsem; treba je znati slišati. 

Kdaj ste prvič dobili občutek, da je to delo res nekaj posebnega? Ta način novinarskega delovanja.

Ničesar se nisem odločila. Tudi v razvedrilnem programu me je kar »sam od sebe« peljal odnos z ljudmi, z javnostjo; včasih s številnim občinstvom, danes drugače, manj neposredno. Že v osnovni šoli sem vedela, da se bom tako ali drugače ukvarjala z ljudmi. Zanimala me je psihologija, kasneje psihoterapija, socialne stiske. In če iskreno pomislim, zakaj, se mi zazdi, da lahko odgovor najdem v primarni družini. Doma smo se veliko pogovarjali. Oče in mama sta nama s sestro nenehno pripovedovala zgodbe iz svojega otroštva. Tako sem spoznala, skozi kakšne življenjske težave sta se prebijala. Takrat se mi je, se mi zdi, oblikovalo zanimanje za človeka; bila sem kot pivnik, pivnik njunih besed, odnosov. 

Ne oče ne mati ni imela lagodnega otroštva. Oba sta izhajala iz izrazito skromnih družin. Oče je živel in študiral v hiši brez vode in elektrike, se učil ob petrolejki. Pri mami doma je bilo deset otrok. Za njuno vzgojo ni bilo ne časa ne denarja. Verjetno sem prav zato postala borka. Njune zgodbe so mi dale moč, da nekaj naredim iz sebe, da poskusim, saj možnosti sem, v nasprotju z njima, imela. Ko govorim o tem, vem, da si v življenju nisem prizadevala za to, da bi jima kar koli dokazala, le njuno življenje, zanimanje za to, kakšno pot sem si izbrala, kaj me bega, vse to me je vodilo naprej. 



Če bi prav tukaj in zdaj z vami sedela v tem stanovanju in se zavedala vsega, kaj ste dosegli do tega trenutka, kako bi vse skupaj dela v okvir svojih pričakovanj do vas?

Bili smo štiričlanska družina in samo oče je hodil v službo. Nikoli in nikdar nista imela vnaprej pripravljene predstave o tem, kaj naj bi s sestro počeli. Predvsem sta si želela, da nekaj bi počeli, kar koli pač, ob čemer bi bili zadovoljni. Mami je bilo najbolj pomembno, da sva v redu, oče pa je pogosto ponavljal, kako dobro bi bilo, če bi izkoristili svoje talente. Ne spomnim se, da bi kadar koli, tudi ko sem že delala na televiziji, gledala moje oddaje. Če že, sila redko. Ko sem študirala, jima je bilo dovolj, da delo imam. To, da sem sposobna, če želim potovati, sama med počitnicami zaslužiti dovolj denarja. Kaj sem delala, niti ni bilo tako pomembno kot to, da sem in da sem bila ob tem zadovoljna.

Vam je kdaj bilo hudo, ker nista spremljala vaših oddaj?

Kje pa! Meni se je celo zdelo fantastično, da z mojim delom na televiziji nihče doma ni bil obremenjen. Tudi ko so začeli izhajati časopisi in se je tu in tam kdaj pojavila kakšna moja fotografija, se doma sploh ni govorilo o tem, kaj pišejo o meni. Kot je bila moja sestra prodajalka, sem bila jaz v njihovih očeh študentka novinarstva, za katero so upali, da si bo našla kakšno službo. Bolj kot moje televizijsko delo so spremljali ukvarjanje s športom. Bila sem sprinterka na 60 in 100 metrov. Pri tem so me podpirali in zaradi športa sem bila veliko zdoma. Nekoč sem potrebovala copate za sprint, zato sem zanje prosila očeta. Revež mi je nekaj dni kasneje prinesel – kopačke. Ker nismo imeli denarja, sem se nekaj časa delala, da so čisto v redu. A potem je videl, da so po nekaj dneh še vedno čiste. Zaskrbljeno me je vprašal, ali je kaj narobe z njimi, ali so mi premajhne. Morala sem mu priznati, da mi je prinesel napačne. V klubu sem nato dobila stare, že odslužene, da sem lahko trenirala. 

Zakaj ste se odločili za novinarstvo?

Šport je ostal z mano še dolgo. Trenirala sem tudi rokomet. Za novinarstvo pa sem se odločila, ker je bilo nekaj treba študirati. Moja prva želja je bila, da bi postala igralka. Zdi se mi, da sem željo dobila od mame, saj je imela za igro in petje velik talent. Mislim, da je Ula moji mami podobna bolj, kot sem ji bila jaz. A novinarstvo ... No, novinarstvo je nagovorilo tisti del mene, ki je hrepenel po stiku z ljudmi. Je pa res, da je bila moja prva predstava o tem, kaj bom kot novinarka počela, rahlo zmedena. (Smeh.) Predstavljala sem si, da bom nekakšna novinarka arheologinja, hodila po svetu, izkopavala. Ali da bom celo antropologinja in se srečevala s »pozabljenimi« plemeni. 

Včasih sem redno obiskovala javne prireditve, a sem izkusila, da so se obiskovalci spremenili, zamenjali. Veselila sem se teh dogodkov in srečanj, saj so bili priložnost za poglobljene pogovore z zanimivimi ljudmi. Zdaj pa ... Zdaj pa tamkaj ni več mojega sveta, temveč vplivneži, instant zvezde. 

Slišala sem, da ste rahlo obsedeni s filmi.

To, da si moram vsak večer pogledati film, je skorajda že zasvojenost. (Smeh.) In ker se mi včasih zdi, da sem pogledala že vse, si kakšnega še enkrat. Od začetka do konca. No, to je pa že skoraj potrata časa. (Smeh.) Zdi se mi, da se pred spanjem preprosto moram podati še v kakšno zgodbo. Rada imam to »potapljanje«. Morda tudi zato, ker čez dan ogromno berem in se mi zdi, da se nato ob sliki spočijem. 



Kako pa se znajdete v časih, polnih šuma?

Če omenim medijski šum, priznam, da me je brbotanje trapastih novičk in pojavljanje enih in istih imen v slovenskih medijih, ki jih sploh nisem poznala, zmedlo. Kot popolna avtsajderka sem se počutila. Počasi sem dojela, da se je čas spremenil tudi za medije. Vanj so vstopili drugi ljudje. Včasih sem redno obiskovala javne prireditve, a sem izkusila, da so se obiskovalci spremenili, zamenjali. Veselila sem se teh dogodkov in srečanj, saj so bili priložnost za poglobljene pogovore z zanimivimi ljudmi. Zdaj pa ... Zdaj pa tamkaj ni več mojega sveta, temveč vplivneži, instant zvezde. Morda je samo še gledališče ostalo tisti kraj, kjer se zares združujejo ljudje, ki jih to, kar se tam dogaja, zanima, kjer se še lahko prikradem do ljudi, s kateri želim govoriti zares. Ljudi, ki se, ko se prikažejo fotografi, razpršijo. Povprečje je postalo precenjeno.

Ob precenjenosti povprečja osebno pogrešam večjo angažiranost intelektualcev, zastavljanje besed za moralne cilje, pravice ljudi ne nazadnje. Opažate podobno?

Opažam. Verjetno gre proces z roko v roki z relativizacijo pomena medijev. Ti so namreč izgubili fokus. Ko naenkrat ne veš več, ali bereš resen medij ali tabloid, ugotoviš, da se je vse pomešalo, zato tudi skozi cedilo nič več ne pade. Vse je vsenavzoče. A medijski svet je izjemno pomemben pri oblikovanju vrednot, oblikovanju tega, kaj je za družbo res pomembno, kaj je dobro vedeti, znati, s čim se je pametno ukvarjati, čemu dati svoj glas. Vse se je razvodenelo. Ljudje pa, ki se z določeno stroko zares ukvarjajo, so utihnili. 

Saj jih razumem. Za nekatere, predvsem pisatelje, mi je bilo žal, da so šli v politiko. Kot mi je žal, da so šli v politiko estradniki. Politika je poklic. Tak poklic, v katerega greš, potem ko si na svojem področju že strokovnjak. Šele nato lahko s svojim znanjem v politiki resnično učinkovito prispevaš. A kaj se dogaja? To, da je politika tista, ki stroko ustvari, in to takšno, ki je poprej ni bilo. To se ne bi smelo dogajati. Namesto da bi bil najprej strokovnjak in nato postal politik, je politika tista, ki te »naredi«, vzpostavi. To je narobe. Logika, da pošljemo nekoga, ki je delu javnosti že poznan, v politiko, je napačna. To, da je nekdo poznan, ne pomeni tudi, da ima stališča, da zna misliti! In potem tak človek postane vpliven in mu besede v usta podajajo tisti, ki to počnejo še za deset drugih ljudi. Vsak bi moral ustvarjati svojo vsebino! Če bi imeli v politiki raznolike, inteligentne, razgledane ljudi, izkušene ekonomiste, sociologe, pedagoge, socialne delavce, potem verjamem, da bi se marsikatera prepotrebna sprememba zgodila mnogo prej. 

So vas kdaj vabili v politiko?

So.

In? Vas ni mikala?

Ne vem, ali me je sploh kdaj nehala zanimati. A da bi vstopil v politiko, moraš najprej v stranko, saj ti kot neodvisnemu kandidatu težko kaj uspe. Jaz pa se nikoli ne strinjam z nobeno stranko v celoti, temveč zgolj s posameznimi predlogi, ki pa jih lahko predlaga katera koli. Stranka sama po sebi me sploh ne zanima. Saj vidimo, kakšne zlorabe se dogajajo. Ne bi si mogla dovoliti, da mi kakšna opere možgane samo zato, da bi lahko bila političarka. Nujno potrebujemo nove platforme! Treba je prevetriti ta prostor. Samo poglejmo si aktualno dogajanje; stranke, ki jih poznamo, sploh niso več iste, kot so bile. Še več, še ljudje v njih so se zamenjali. Ne samo da nimajo identitete, tudi brez konkretnih programov so. Vse skupaj je blef. 

Če ti v politiko daješ svojo dušo in telo, svoje lastno mnenje, ki je lahko nasprotno stališčem stranke, te »poklopijo« in počutiš se prevaranega in zavedenega. Zbledi tisti udobni in prijazni občutek moči, ki si ga prepoznal ob povabilu v stranko. In ko dobiš premalo, da bi tam ostal, odideš. 

Blef, pravite. Kako se spoprimete z njim na štiri oči? Nisem vas še slišala, da bi komur koli v etru rekli, da laže.

Saj tudi ni treba. Dovolj je že, če postaviš dve podvprašanji. Velikokrat se mi je zgodilo, da so mi ljudje na en meter pripovedovali, česar niti sami niso verjeli. Kako sem to vedela? Izdala sta jih mimika, beganje z očmi. Televizija je odlična tudi zato, ker ima gledalec priložnost, da vse te nianse prepozna. Neprecenljiva je ravno zaradi neverbalne komunikacije, saj ti ne uide nobena zadrega, nobena živčnost, vse je mogoče opaziti. 



Potemtakem ste že izbrušeni v prepoznavanju pol- ali neresnic. Verjamete, da lahko začne oseba z dolgo zgodovino sprenevedanja verjeti v svoje laži?

Seveda. Patološko nasedejo lastnim lažem.

Imamo pri nas vedno več profesionalnih lažnivcev?

Ne vem, ali jih imamo vedno več, nedvomno pa obstajajo. Velikokrat med gledanjem govorov ali nagovorov preverjam, koliko res sami verjamejo v to, kar govorijo. Priznati moram, da so nekateri govorci res vrhunski. Ne glede na to, kakšne floskule letijo iz njihovih ust, ostajajo mirni. Imamo politika, ki recimo ne glede na to, kaj ima povedati, govori povsem umirjeno, niti trene ne, kot bi bil na sedativih. Ni živčen, morda na trenutke vzbudi celo sočutje, njegove veke utrujeno utripajo. 

Drugi je tako poln samega sebe, da svojo očitno praznino neuspešno zakriva s pretirano gestikulacijo. Pravim, da šmira. Take vrste nastopov pri igralcih imenujemo tako, šmirantstvo. Tega denimo pri prvem ni niti takrat, ko očitno laže. 

Tretji politik je vse pogosteje vse bolj živčen. Tega ne more skriti; njegove oči skorajda »zanaša«, momlja. Ker ga je sram samega sebe, ne zna več niti pravilno izgovarjati besed. Zato ga artikulacija požre. Imamo četrtega, ki je nastopač, otrok v resnici, ki bi naredil vse, da bi ga mama občudovala. Takšnega je treba najprej močno po prstih, da se »zbudi«. Potem se bo šele lahko spremenil. 

In veliko je konvertitstva, ki se ne zgodi samo takrat, ko nekdo hoče za vsako ceno zasesti določen položaj. Konvertitstvo se zgodi tudi takrat, ko te lastna stranka utiša, ko se ti izneveri. V takšnih okoliščinah lahko posameznik povsem spremeni svojo ideološko pripadnost, saj je tako zelo razočaran. Če ti v politiko daješ svojo dušo in telo, svoje lastno mnenje, ki je lahko nasprotno stališčem stranke, te »poklopijo« in počutiš se prevaranega in zavedenega. Zbledi tisti udobni in prijazni občutek moči, ki si ga prepoznal ob povabilu v stranko. In ko dobiš premalo, da bi tam ostal, odideš. Človek se namreč hitro navadi ali bolje razvadi trepljanja po ramenih, pohval, občutka, da je nekdo. In gre, ko tega več ni. Ker je to vse, kar v resnici ima. 

Bili ste že skoraj vse. Voditeljica kviza, zvezda pogovornih oddaj, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev. Zdaj enkrat mesečno vodite oddajo Z Mišo v informativnem programu. Kako ste doživeli predvsem zadnji preskok iz razvedrilnega programa v informativnega?

Hvaležna sem. Na začetku mi je bilo grozno težko, grozno hudo, saj sploh nisem razumela, zakaj se je zgodilo, kar se je. Še danes ne vem, zakaj sem morala zapustiti razvedrilni program, saj odgovora nisem dobila. A zdaj vem, da je res, česar poprej nisem, in sicer da zelo drži pregovor, da se takrat, ko se ti zaprejo ena vrata, odprejo druga. To, da so me premaknili skorajda na pločnik – velikokrat se šalim, da so me dali v pritličje zato, ker v kleti ni bilo prostora –, je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Srečala sem druge ljudi, nove sodelavce, spoznala spet drugačen način dela. In vstopila v nove odnose. Saj imam vedno enega škrata, ki mi sedi na vratu in pravi, ne hvali dneva pred večerom … No, upam, da bodo jutra še vedno ljubezniva.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE