Miša Molk

Sme človek biti tak, kakršen je?

Enkrat mesečno jo lahko spremljamo na televizijskih ekranih v oddaji Z Mišo, v kateri nam vsakič znova dokaže, da je mojstrica svojega poklica. Ne samo da njena vprašanja odstirajo bogato znanje in vrhunsko pripravljenost na pogovor s človekom, ki v gosteh zaseda prostor nasproti njenega para pronicljivih in radovednih novinarskih oči. Še več; kaže nam, da premnogo umnih in dražestnih posameznikov zase ne terja prepoznavnosti, čeprav bi si jo morda zaslužili. Njeno delo dokazuje, da je človek dejansko morje. V njegove globine si upajo zaplavati le najbolj pogumni. Dame in gospodje, Miša Molk!

Miša, za sabo imate zavidanja vredno kariero življenja pred kamero. Svoje delo ne glede na vse kadrovske prevetritve in polome, povezane z uvrstitvami v gledane termine, še vedno opravljate korektno in natančno. Biti temeljito pripravljen na sogovornika, s katerim si bosta delila televizijski čas, in intervju vrhunsko speljati do konca je vaša paradna disciplina. Imate občutek, da je takšne profesionalnosti v novinarstvu vse manj?

Še vedno resnično uživam v svojem delu, zato sem izredno dosledna in natančna v pripravah na vsakega gosta. Ne ukvarjam se s tem, ali bo ljudem simpatičen ali ne. Včasih slišim tudi očitke, češ, Miša, tole je bilo pa kar mučno zate, tale ni bil ravno zgovoren, kaj? Vedno odgovorim z vprašanjem: »Sme človek biti tak, kakršen je?« Nikoli ne špekuliram vnaprej, ali bo gost gledalcem všeč. Povabim ljudi, za katere menim, da si zaslužijo pozornost zavoljo tega, kar delajo, kako razmišljajo, kako živijo, zaradi izkušenj, ki jih imajo ... Največje veselje pri delu mi ponuja ravno priprava na sogovornika. Ko se namreč prižge kamera, je bistveno že za mano. Vse, kar moram še narediti, je, da gosta usmerjam, mu omogočim, da se v moji družbi počuti dobro, da se sproščeno odziva.

Še huje pa je, če se ženska zaveda svoje seksualnosti. Vsake toliko je opozorjena na to, kaj se spodobi in kaj ne. V sedemdesetih, osemdesetih letih tega ni bilo. Brez modrčka smo hodile. 

Seveda opažam v novinarstvu vse več površnosti; novinarji so s svojim delom velikokrat vse prehitro zadovoljni. Neredki so primeri »tekmovalnosti« celo znotraj naše hiše, kdo bo imel katerega gosta prvi. Novinarstvo je upehano. V poplavi medijev je zdaj čas za novinarski »slow food«, za novico z več hodi. Malo po malo, vsakokrat z več dodanimi vrednostmi. Plenjenje novic vsepovprek je izjemno nevarno, ne vsebuje ne preudarnosti ne poglobljenosti. Sama ne sodelujem v tej tekmi, ki je obremenjena s tem, kdo bo prvi, kdo bo hitrejši. Nisem v tem dnevnem pogonu. Pa tudi sicer se rada umikam od pogovorov, kaj je spet kdo napletel v politični sceni. Preveč je vsega tega anemičnega brbotanja o povsem nepomembnih stvareh, odprtega prostora in poguma za poglobljene diskusije pa premalo. Ko se pripravljam na oddajo, najraje to počnem doma, kjer lahko delam v miru, ali pa se zaklenem v pisarno. Pa ne samo zato, ker potrebujem mir za pripravo na intervjuje, temveč ker so odnosi v naši hiši že precej načeti in potem posrkam vsak stavek, ki me doleti na hodniku.



Da ostane novinar človek odprtega duha, vedno pripravljen na vsrkavanje novega znanja, mora v svet. A takisto je pomembno, da se od sveta izolira, da ima svoj prostor tišine, v katerem si lahko uredi misli. Virginia Woolf je ves esej posvetila nujnosti lastne sobe. Zakaj je za novinarja, predvsem tiste sorte, ki postavlja vprašanja, da bi dosegel bistvo drugega, umik vase morda včasih celo še bolj pomemben kot izpostavljenost svetu zunaj?

Najprej zato, ker ti šele umik vase omogoči, da se distanciraš od vseh odmevov govoric, ki jim mnogi pripišejo tudi resnico, ki si je ne pustijo vreči s prestola. Osama je nujna, da si vzameš čas, da z vseh plati preveriš informacijo in jo podaš kot verodostojno. Danes je človek na vsakem koraku v primežu zapeljevanja, suma, preverjanja, vrednotenja. Tudi družbenopolitična klima in tabloidno novinarstvo nas nagovarjata, da moramo vsak stavek preveriti, vsako novico dodobra preučiti, kajti zaupanje se je zaprlo vase. V takem vzdušju mi kaj drugega kot umik niti ne preostane. Blebetanje, besedičenje vsevprek, je utrudljivo in veliko časa steče v prazno. In zato se je preprosto treba umakniti.

Na ekranih je vidna vaša profesionalnost, ki jo lahko mnogi razumejo tudi kot strogost, a Miša zasebno, tak imam vsaj občutek, ni človek, ki ne bi znal pokazati mehkobe. Menda ste, kar se zasebnosti tiče, pregovorno slaba igralka. To sem izrekla kot kompliment, da ne bo pomote. Če je že Trump v politično govorico spretno vrinil besedno zvezo »lažne novice« (fake news) in z njo opleta, kjer lahko, da je postala novo normalno, sta tudi manipulacija in pretvarjanje v odnosih postali sprejemljiva. Se mi zdi, da za Mišo ne. Se motim?

Ne, to mi ne gre. Sem človek, ki odnosov preprosto ne zna preigravati. Veliko truda bi morala v to vložiti ali pa namesto izjemnih knjig prebirati nore priročnike, ki svetujejo, kako se meniti s šefom, kako izboljšati sosedske odnose, kako pridobiti samozavest, ni da ni. Zmanjkalo bi mi knjižnih polic, predvsem pa časa. Obstaja tudi kup priročnikov o tem, kako omrežiti moškega, se strateško igračkati z njim, da bo na koncu »tvoj«. Jaz za kaj takega nimam ne časa ne volje ne talenta. Če nekoga ljubim, si želim biti z njim. Nimam nobene potrebe po zatajevanju svojih čustev. Sem viharjev polna ženska. Človek, ki me prevzame, bo prvi, ki bo izvedel za to. Čustva pokažem. Je lahko to za drugega tudi naporno? Morda. Je težko biti ob človeku, ki ljubi svoj poklic? Morda. A o tem se je treba pogovarjati in strpno dogovarjati. (Vmes začne čisto počasi kapljati z neba, a midve vztrajava na odprtem, pripravljeni, da poiščeva zavetje šele, ko bo vrag odnesel šalo.) Poglejte, z Ulinim očetom naju je družila velika ljubezen. Oba pa sva bila novinca, kar se tiče skupnega življenja. Očitno ni bil pripravljen na življenje z žensko, ki ima povsem nepredvidljiv delovni urnik, ki dela tudi zvečer in ponoči. V menzi Študentskega centra, kjer sem organizirala koncerte kot vodja interesnih dejavnosti študentov Univerze v Ljubljani, sem morala po koncu prireditve prešteti denar in ga zakleniti v blagajno. To je bilo seveda tudi ob dveh zjutraj. Zadnja poročila na televiziji sem prebrala okoli polnoči. Ja, ni bilo lahko. Za nobenega od naju. Tudi jaz sem velikokrat na skrivaj jokala v službi, ker sem želela biti doma in ju objeti pred spanjem. Žal se je nestrpnost doma oglašala v obliki nezaupanja in ljubosumja. To me je ujelo povsem nepripravljeno. Veliko sva si pisala, ker očitno nisva imela dovolj moči in izkušenj, da bi nesoglasja reševala sproti, iz oči v oči. (V istem hipu se »utrga oblak« in kaplje nama brez sramu silijo za vrat. Vmes Miša govori o sodobnih odnosih, omeni vsa neurja, ki jih je doživela, a se je sliši bolj malo, saj začne grmeti in padati. Uspe nama pod streho, v tišino, kjer spet ujamem njeno besedo.) Ah, pustiva no to temo o vseh strategijah, ki jih imajo ženske, da bi dobile dedca, ki si ga želijo. (Smeh.) O tem se mi ne da ne poslušati ne razpravljati. Saj obe veva, da obstaja na tem svetu vseh sort lisic. Noben manever ni prekrut, da bi na koncu moškega vendarle omrežile. Kar niti ni tako velik problem, to moram poudariti. Veliko moških namreč gluho hodi po svetu, a z odprtimi očmi, da bi si našli žensko, s katero bi se lahko ugnezdili. Gnezdece oni potrebujejo celo bolj kot ženske, ker se je treba iz naročje matere preseliti v naročje žene.

Moj način življenja mi ne omogoča spoznavanja vedno novih ljudi. Hodim v kino, hodim v gledališče ali pa se družim z ljudmi, ki jih že poznam. Ljudi, ki so sami, pogosto žene ven, da bi spoznali dober primerek za domače tihožitje. Ne samo da jaz tega ne počnem, tudi če bi šla v družbo, bi moškega kot potencialnega partnerja najverjetneje spregledala. Ker ko se družim, moj namen ni, da bi se zlepila z očmi drugega. In to druženje ... Veste, meni hitro postane dolgčas, če se besede ne razcvetijo, če se pogovor razmaže v nekaj klišejskih opažanj in jamrarij. Bliže so mi naporni ljudje, ker me vsaj s svojo enoličnostjo ne spravljajo ob pamet. (Smeh.) Ko pa sedim s kom, katerega besede me utrujajo, se mi v mislih takoj pojavi klic, da bo treba iti, da moram nujno dokončati tisto knjigo, pogledati film. Občutek, da me nobena misel več ne ujame, da čepim v leru, me požene domov. Obupna izguba časa.

Vaša hčerka je odrasla in samobitna ženska. Pa vendar, vas je, ko je bila mlajša, kdaj vprašala za nasvet, kako delovati v tem svetu odnosov, kako ravnati v igri moški-ženska? Je kdaj želela izvedeti za modrosti svoje matere?

Zdi se mi čudovito, da me nikoli ni spraševala o tem, kako naj bi ravnala, da bi pri moškem dosegla to ali ono. Vedno je predvsem preizpraševala samo sebe in svoje ravnanje, razmišljala o tem, ali obstaja kak vzorec, ki se v njenih zvezah ponavlja. Zanimalo jo je, ali je tiste vrste oseba, ki za prilaganje potrebuje več časa, koliko se sploh prilagajati in take reči. Vsakič sem bila ponosna nanjo, ko sva govorili o tem. Velikokrat sem ji rekla: »Ula, tvoja vprašanja so znak, da res odraščaš. Ni ti dovolj to, da preprosto si z nekom, ampak se sprašuješ, na kakšen način z njim sobivaš.« Nikoli ni od mene pričakovala nasvetov ali dokončnih odgovorov. Vedela je, da bo do njih morala sama.

Pri vzgoji otrok se starši velikokrat sprašujemo, ali delamo prav ali narobe. Vedno pa je čas tisti, ki pokaže, kakšna osebnost se je v njih oblikovala. Ko gledate svojo hčerko danes, na kaj ste najbolj ponosni?

Pri Uli najbolj občudujem, kako je predelala naše skupno družinsko življenje. Mama sem in zato me je bilo velikokrat strah, ali bo njeno življenje nosilo posledice odraščanja v družini, ki ni dobro funkcionirala. Strah me je bilo, da bodo njene odločitve kazale sledi pretekle bolečine, strah me je bilo, da bodo pomembne stvari ostale neizrečene, da bo morda v sebi utišala vprašanja, ki jo pestijo. O tem sem govorila tudi s Silvanom v času, ko je bilo njegovo srce že mnogo bolj odprto. Danes sem ponosna, ker se je Ula postavila na noge sama, cenim njeno življenjsko pot, odprtost, srčnost. Lep človek je.

Čeprav je minilo mnogo let od takrat, ko sta se vajini poti ločili, je Silvanova smrt gotovo zaznamovala tudi vas. Kako ste jo doživeli?

Takrat je živel povsem novo življenje, ampak z njegovo smrtjo je odšel tudi del mene. A bolečina, ki sem jo čutila ob njegovi smrti, je bila predvsem bolečina, ki sem jo čutila v Uli. Še vedno v njej obstaja žalost izgube. Ko ji je bilo najhuje, sem trpela tudi jaz. Hudo mi je bilo, ker je odšel ravno v obdobju, ko se je začel zares odpirati. To so pravzaprav Uline besede. Dolgo je živel filme. In ko se je brez sramu in brez strahu začel res pristno razkrivati, je žal zbolel.

Biti pametna in samostojna ženska ni vedno enostavno prebavljiv zalogaj. Glede na to, da imate izkušnje biti paradno televizijsko ime številnih obdobij, me zanima vaše mnenje o tem, kako je v vaših čevljih biti samobitna ženska danes.

Petke na čevljih so širše in nekoliko nižje. (Smeh.) Udobnejše. Sem pa take že nosila pred nekaj desetletji, ko razmišljajoča ženska v številnih pogledih ni bila taka nadloga kot danes. Javno se je sicer manj angažirala, ker je bila to domena moških, v družbi pa ji nikdar ni nihče pohodil stališč samo zato, ker je bila ženska. A zdaj … Ne glede na to, da smo si moški in ženske v marsikaterem pogledu pravno enaki, se danes spet preverja žensko besedo in celo podvomi o njenih pravicah kot v času Zofke Kveder. Verjetno tudi zato, ker je, kar se sliši sicer paradoksalno, ker komuniciramo z vseh »mašin«, danes teže najti prostor v družbi. Bitka za prostor je mnogo bolj surova v vseh pogledih. Bili so časi, ko je bilo delo nagrajeno in spoštovano. Če si delal dobro, vztrajno, zavzeto, so te opazili. Danes strokovnost ni več edino merilo, obstajajo številni lobiji, tekma na trgu, ki se je naselila tudi na področje dela in prignala prekarnost do absurda. Medtem pa je vzniknila tudi samopromocija, ki jo razum zapušča. Podoba ženske, ki ne obstaja. Zato je ženska, ki razmišlja, ki se oglaša, pogosto prepoznana kot motnja, njeno vedenje se žaljivo reducira na ples ženskih hormonov in njen videz. Še huje je, če se zaveda svoje seksualnosti. Vsake toliko je opozorjena na to, kaj se spodobi in kaj ne. V sedemdesetih, osemdesetih letih tega ni bilo. Brez modrčka smo hodile. Svobodna ženska je bila v družbi vedno dobrodošla. Ženski spol takrat ni poznal negativne konotacije. Ni se mi zgodilo, da bi v odgovor dobila posmeh ali nepozornost, pa smo imeli žolčne debate o umetnosti, literaturi, o bivanju …

To se vam zdaj dogaja?

V zasebnem življenju niti ne, v poklicnem pogosto. Včasih se kdo zgolj namrdne, a sem tudi že slišala: »Čedna si, uspešna si, zakaj se sploh oglašaš? Ne bi raje imela mir in bila tiho?« Nagovarjanje k molku, tega me je strah. In vedno več ljudi molči tam, kjer bi morali govoriti, in besni tam, kjer je čas za radost. Prestrašeni, zlizani, upognjeni si ne upajo več misliti glasno. Utišajo te pa tudi ženske, da ne bo pomote. (Smeh.)

Boli hudičev ženski nasmeh, ki obljublja zavezništvo, kaj bolj kot klasična mizoginija?

Ne verjamem v zavezništvo, ker pogosto nosi v sebi tudi korist tistega, ki ti »stoji ob strani«. Lahko se hitro spridi; naj gre za moškega ali žensko. Seveda bi si lahko domišljala, da vsak prijazen nasmeh, objem in stisk ženske roke veliko obetajo. Ampak veste, v glavah nekaterih brbota zmeda, ki naseljuje bes, sovraštvo, ljubosumje, nelagodje, neznosno potrebo po všečnosti, zato odmike od »zdrave« komunikacije zlahka predvidim. So ženske in so – ženske.

Na kaj pomislite, ko slišite besedo emancipacija?

Predvsem, da jo je najprej treba živeti in šele po tem o njej govoriti. Če je imaš namreč polna usta, postaneš okolici hitro zoprna, morda označena za femifašistko, za sovražnico moških. Ko sem posnela podkast Ženska sem in prebrala tudi komentarje na spletu, sem zaznala nevarne poenostavitve. Večina moških se je odzvala, češ naj že enkrat razumemo, ženske, da si nismo enaki, da razlike med nami so in bodo. Seveda so bili dani primeri, češ, koliko žensk pa dela v rudniku ali v gradbeništvu … Nekateri so tudi zapisali, da ženske moškim penis v resnici zavidamo in podobno. Vsi ti odzivi niso kazali na nič drugega kot na dejansko nerazumevanje in siromašenje problema. Zato ponavljam, emancipacijo moramo ženske in moški živeti, opozarjati pa moramo nenehoma na poniževanje, izkoriščanje, zlorabo in bdeti nam tem, da nam kakšna že pridobljena pravica spet ne usahne. Vsak pa lahko s svojim življenjem pokaže, da ga je mogoče živeti na različne načine.

Miša, ste bili kdaj žrtev fizičnega ali spolnega nasilja?

(Me pogleda izpod obrvi in mi postavi vprašanje.) To, da sem bila ugrabljena, veste?

Ugrabljena?! Ne, ne vem.

Uh, nič lepa zgodba. Sedeli smo v enem od ljubljanskih lokalov. Počasi smo se odpravljali domov in moški pri sosednji mizi se je prijazno ponudil, da nas, če nimamo prevoza, lahko odpelje domov. S prijateljem Tonetom Škrjancem – saj res, lani je prejel častno književno nagrado velenjica – čašo nesmrtnosti za svoj pesniški opus – sva torej sedla v njegov avtomobil, rdečo katrco, se mi zdi. Že po nekaj sto metrih je začel zelo pospeševati; v nekem trenutku je sunkovito odprl sprednja vrata, jaz pa šokirana zagledam Toneta, kako se kotali po cesti. Voznik ga je porinil iz vozečega se avtomobila! Zagrabila me je grozna panika. Nisem vedela, ali naj bom agresivna ali pomirjajoča. Pojma nisem imela, s kakšnim psihopatom imam opravka. Vedno hitreje je vozil, bolj po jarkih kot po cesti, kar nekaj kilometrov navkreber v vas z nekaj hišami.

Vlekel me je po temnem hodniku, dokler se nisem znašla v majhni sobi sama z njim. Nekaj ur sem preživljala grozo, se v mislih že poslovila od življenja. Suval me je, vlekel za lase, vpil name. Morala sem odgovarjati na bizarna vprašanja, ob katerih mi je vsakič znova zagrozil, da mi bo, če mu ne odgovorim, ugasnil cigareto na telesu. Nenehno jo je približeval moji koži in mi jo držal čisto blizu, da sem čutila vročino njenega ognja. Ko sem bila že povsem obupana, sem v nekem trenutku zaprosila, ali lahko grem na stranišče. Začuda mi je verjel in rekel, naj grem, če že moram, da je stranišče na drugi strani hodnika. Blodila sem v temi in odprla prva vrata, ki sem jih zagledala. V sobi je nekdo spal na postelji, poleg njega je bila zibelka za dojenčka. Kar na posteljo, zraven njega sem se ulegla. Človek se zbudi, me zmedeno pogleda, jaz pa mu prestrašena zaupam, da bom do jutra počakala z njim, če lahko, kajti neki moški me je ugrabil in me zadrževal v sosednji sobi. Moški poleg mene povsem nepretreseno odvrne: »Ah, že spet?!« Aha, očitno je to redna praksa tega norca, sem si mislila. Nadaljeval je, da sicer lahko ostanem z njim do jutra, a da moram nato oditi, kajti zjutraj se bo odpravil po ženo in novorojenčka v porodnišnico. Ko se je naredil dan, mojega ugrabitelja ni bilo več nikjer. Šla sem domov. Še vedno ne vem, kako mu je bilo ime, niti ga nisem nikoli več srečala.

Ga niste prijavili?

Ne. Takrat sem bila kar precej časa v tako velikem šoku, da nisem zmogla narediti ničesar drugega, kot da sem zgodbo pripovedovala vsem, ki so me poslušali, da bi jo čim hitreje predelala.

Zdaj sem pomislila na očitke, ki so jih prejele številne ženske, ki so se podpisale pod kampanjo #metoo, ko so dejale, da preprosto niso mogle prej povedati, kaj se jim je zgodilo, ker je bila bolečina, ko je nastala, prehuda.

Verjamem, da to drži za marsikatere ženske, ki so doživele izsiljevanje, nasilje. Včasih je travma prevelika, da bi se soočile še s pregonom krivca. A moramo vedeti, da je nekaj povsem drugega, če zavestno privoliš v to, da boš z nekom šel v posteljo, ker računaš na poslovno korist, ali ko se to zgodi proti tvoji volji. Mnoge niso bile tihe le zato, ker je bila njihova bolečina prehuda, temveč ker so bile tudi njihove pogodbe tako prefrigano spisane, da niso smele niti črhniti o čem izven snemanja. Zato je lahko vmes minilo toliko let »tišine«. Pogodbe je pač treba brati natančno. Ne trdim, da je bilo tako pri vseh, nikakor, saj primeri spolnih uslug v zameno za koristi tudi našemu okolju niso tuji. In spet bom rekla, so ženske in so – ženske. Nekatere spolnega nadlegovanja ne prepoznajo, torej ne obstaja, nekaterim prija, da jim prav »šef« prebudi vse živčne končiče in poteši seksualno lakoto, spet druge so izjemno ponosne, da so nadrejenemu tako zelo všeč in odkrijejo svojo zatrto seksualnost, in seveda so tudi tiste, ki že naskakujejo položaje, ko jim komaj vrat poslini … Ampak, vse to vendarle govori o zlorabi položaja nadrejenega. Ko je bila moja kolegica nekoč vkopana v bizarnost situacije, kamor sem nepoklicano vstopila, mi je naslednji dan prinesla vrtnico in ob njej njen pripis: »Miša, hvala ti.«

Naj odgovorim še na drugi del vašega vprašanja o fizičnem in spolnem nasilju. Glede prvega sem vam povedala svojo zgodbo, glede drugega pa lahko mirno rečem, da sem v vse svoje spolne odnose vstopala prostovoljno in bila vedno deležna ljubečega dotika.

Kdaj ste nazadnje doživeli tisti občutek čistega miru, ko vas je prevzela misel, da vam je dobro, zares dobro?

Nika, brez trohice laži vam lahko zaupam, da ga doživim čisto vsak dan. Ko pridem domov in zaklenem vrata za sabo, sledi globok izdih umirjenosti in spravljenosti s svetom in s samo sabo. Vse je v redu, Miša, si rečem, čisto nič ti ne manjka.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE