Miša Molk in Ula Furlan: Vse strastne ljubezni so se burno končale

Znani televizijski voditeljici, legendarna Miša Molk in njena hči Ula Furlan, ki se uveljavlja tudi v svetu igre, sta sočni sogovornici. Polnokrven ženski pogovor smo imele, tri ženske za mizo sredi letnega vrta očarljivih Plečnikovih Križank. Že tako je bilo vroče, a njuna energija ni bila daleč od vulkanske pa hkrati osvežilne kot poletni vetrc. Na mizi med kavnimi skodelicami z ledom je ležala drobna ljubka usnjena torbica v obliki cveta rdeče vrtnice, ki jo je mama Miša že pozimi podarila hčerki Uli. Ta modni dodatek bi bil lahko tudi simbol njunega odnosa, v katerem sta se seveda kdaj tudi zbodli na trnih. Včasih dokončujeta stavke druga drugi, kot bi reševali križanko, drugič si izzivalno gledata v oči in spoštljivo vztrajata vsaka pri svojem, saj se zavedata, da brez drugačnih mnenj ni napredka. V vsej svoji divjosti in nežnosti, podobnosti in drugačnosti se imata neskončno radi.

Kako je imeti slavno mamo in slavno hčer?

Ula: Nič drugače ni kot nekoč. (Smeh.)

Sta rasli skupaj s slavo?

Miša: Jaz nisem živela s slavo, temveč s trdim delom. Slave nisem nikoli občutila, zanjo ni bilo časa, ker je bilo toliko odrekanja. Pri meni je bilo le delo, delo, delo, in pri tem sta ga verjetno nasankala tako Ula kot Silvan (Furlan, njen pokojni partner in Ulin oče, priznani scenarist ter filmski kritik, ki je umrl leta 2005, op. a.). Takrat je bila velika čast, da si delal na javni televiziji, in vame je perfekcionizem posajen.

Miša: Poudarjati »saj lahko živim sama« je povsem odveč, kot tudi »saj zmorem sama«, ker že življenje samo dokazuje, da to zmoremo. Moški, vsaj zdi se tako, teže živijo sami. 

Moram vaju pohvaliti, saj sta videti odlično, stilsko dodelani vsaka po svoje, pa vendar podobni.

Ula: Menda sva si vedno bolj podobni. Bolj ko imam namazane oči, bolj pride mama do izraza. (Vanjo na hitro usmeri žareč nasmeh in ponosen pogled.) Starejši ko si, bolj s ponosom nosiš zapis svojih staršev. Pa če sem po značaju ali fizisu po mami ali tatiju, je prav; to sem jaz, skupek vsega.

Tudi napake, ki so jih imeli ali jih imajo starši, so super, saj se lahko iz njih veliko naučiš.

Miša: Ja, napak, ki so jih delali starši, ne želiš ponoviti, ustvariš pa nove, seveda. (Se nasmehne in svojo hčer pogleda preudarno, a hkrati z ljubečo toplino.)

Ula: Laže jih ozavestiš, a ti lahko enako spodrsne. (Smeh.)

Najpomembneje se zdi, da si napak ne zameriš.

Miša: (Pokima.) Zagotovo je bistveno, da si odpustiš in se pri tem tudi kaj naučiš. Popolni starši ne obstajajo.

Ula: Na splošno popoln človek ne obstaja.

Sodobna psihologija se že desetletja osredotoča v prvi vrsti na to, kaj so starši naredili narobe, manj pa na to, kaj je v družbi tako zelo narobe, da slabo vpliva na starševstvo.

Miša: Se strinjam, tudi družba narekuje naš način prebijanja skozi življenje in način bivanja.

Ula: Menim, da je treba vse, kar negativnega zaznaš pri starših, razčistiti neposredno z njimi, torej brez posrednikov. Določena terapija sicer lahko delno razkriva vpogled v to, kar si, a temeljno je, da zadeve razrešiš neposredno s človekom. Šele na takšni podlagi lahko vzcveti nekaj novega, lepega.

Občutek imam, da se imata zelo radi, a sta v odnosu izkusili tudi velike preizkušnje, boje, turbulence.

Ula: Zagotovo, predvsem med osamosvajanjem sem imela svoj pohod. (Nasmeh.) Videla sem se kot že izoblikovano osebnost, ojoj!

Miša: Tako si odraščala, to je bilo neizogibno.

Ula: V rosni mladosti hočeš biti individuum, drugačen od svojih staršev. Potem si naenkrat star 35 in se zaveš, da je osebnostni razvoj proces, ki se nikoli ne konča.

Miša: Evforija zaljubljenosti, ko se lahko strastno ljubiš na vsakem zabojniku za vsakim vogalom, mine. Nato moraš ugotoviti, kje se je primanjkljaj zgodil, in začeti skupne pogovore, iskati poti do drugačnih prijetnih vznemirjenj. 

Krasno je, ko se zaveš, da je življenje lepo, pa vendar brez bojevitosti, zrcaljenja drug v drugem ne gre.

Miša: Zelo pomembno je, da stvari, ki se ti dogajajo, tudi slabe, spremeniš v dobro, da rasteš z njimi. Nesreča je vsepovsod okoli nas. Otroci nosijo nesrečo svojih staršev, tudi jaz. Ti zapisi so v nas, a najhuje je, če se valjaš v svoji nesreči. Ne maram pa instantne pozitivistične miselnosti; kadar človek nima kaj jesti, mu pozitivno razmišljanje prav nič ne pomaga, kvečjemu nasprotno.

Privabi denar z mislimi, pravijo nekateri guruji pozitivizma.

Miša: (Prisrčen smeh obeh.) Sem bolj miselnosti, da želja ne prenese nasilja, pritiska. Ničesar si ne smeš preveč želeti, sicer dosežeš nasprotno. Lepo pa si je osmišljati življenje.

Ula: (Pokima.) Od tebe sem pobrala, da je treba delati stvari zase oziroma da nekaj dosežeš, ker si to zares želiš sam, ne pa zato, ker bo odmevno med ljudmi in bom srečna in prepoznana. To velja ne glede na to, ali gre za profesionalno fotografiranje ali branje knjige doma na kavču, to samo po sebi so potrditve in izpolnitve, kadar zmage dosegaš zase.

Miša: S tem se zelo strinjam. Bistveno je delati stvari s strastjo, veseljem, da z njimi zadovoljiš sebe, ne da bi nujno pričakoval tudi odziv družbe.

Včasih se pretirano zaganjamo v določeno smer le zato, da bi dobili potrditev pri drugih.

Miša: Zame je prijetna potrditev, ko v zemljo vtaknem rožo, ki sem jo nekje smuknila ter ji ni dobro kazalo, a pri meni lepo požene. Zadnje čase sem prav navdušena reševalka rož. (Nasmeh.)

Roža oziroma vrtnica je lahko tudi simbol ljubezni. Kaj je za vaju ljubezen, če se osredotočimo le na tisto partnersko, strast do moškega?

Ula: Sprejemanje.

Miša: Zagotovo in hkrati odpuščanje. Večni izziv je, kako prebroditi obdobje, ko denimo spolna privlačnost ni več tako ognjevita. Takrat se lahko začneš odtujevati in spraševati, koliko imam tega človeka zares rad ali rada. Evforija zaljubljenosti, ko se lahko strastno ljubiš na vsakem zabojniku za vsakim vogalom, mine. Nato moraš ugotoviti, kje se je primanjkljaj zgodil, in začeti skupne pogovore, iskati poti do drugačnih prijetnih vznemirjenj. Strast lahko najdemo v tem, kako te nekdo preseneti, ko dobro opravi neko stvar, in se v tega človeka zaljubiš na novo oziroma ga začneš spet občudovati.

Tudi kako denimo skuha kavo.

Miša: Denimo, ali pa ga neko jutro zagledaš in si rečeš ...

Ula: (Nagajivo in glasno.) Hello!

Miša: (Smeh.) ... dober tale moj! Ga imam rada. Opaziš ga, ko drsa po kuhinji ali bere časopis, in si rečeš: Fajn člov'k!

Ula, kako pa kaj vi in strastne ljubezni?

Ula: Vse so se burno končale. Morda strast ni več kazalnik tistega, kar naj bi prava ljubezen bila. Človek to ugotovi z leti.

Dolgčasa v zvezi tudi ne sme biti.

Ula: Seveda ne, prav letos sva imeli z mami eno leto dolg pogovor na to temo. Bila sem v obdobju, ko sem se večkrat obrnila nanjo po nasvet. Šlo je za temeljno vprašanje, kaj narediti, ko iz odnosa strast izpuhti; ali je prav, da jo kot gonilno silo življenja iščemo drugje, oziroma si je treba priznati, da je partnerski odnos v prvi vrsti vzbujanje drugačne vrste strasti.

Miša: Moramo se znati v prvi vrsti podpirati, poleg tega pa vsaj malo uživati v skupnih radostih.

Potem ko je človek že vrsto let samski, se vpraša, ali bo, ko se bo nekoč spet zares zagrel za nekoga, sploh znal živeti v dvojini.

Miša: To se verjetno sprašujejo vsi samski.

Ula: Ali se vama ne zdi, da te ljubezen sreča, preseneti? Ne moreš je načrtovati, kar zgodi se in potem ni več takšnega samospraševanja.

Miša: (Pokima.) Moraš pa biti seveda tudi odprt za takšne vibracije. Kadar čez čustvovanje potegneš zadrgo, ljubezen ne more priti do tebe. Moraš imeti odprto srce in prožen um. Poudarjati »saj lahko živim sama« je povsem odveč, kot tudi »saj zmorem sama«, ker že življenje samo dokazuje, da zmoremo. Moški, vsaj zdi se tako, teže živijo sami. Bolj potrebujejo nekakšno oskrbo.

Ula: Romanticiram, družim se, vendar ne grem več v odnos polno na glavo. V vseh preteklih odnosih sem prehitro vse stavila na rdeče ali črno, zdaj pa je končno napočil čas, ko moram staviti nase. 

Ženske naj bi imele v svoji naravi to oskrbovalko.

Miša: Saj to je del ljubezni, da si odgovoren tudi za to, kako se drugi ob tebi počuti. Torej ni dovolj le, da si ob njem. Moraš znati opazovati, ali mu je dobro ali ne, ter prav tako povedati, če nam ni dobro. Prej ste rekli, da lahko v zvezi postane dolgčas. V to ne verjamem. Vedno govorim, da je dolgčas dolgočasnim ljudem. Dolgčas ima nekdo v sebi. Svojega partnerja lahko vidim zelo redko in lahko dela popolnoma druge stvari, pa mi ne bo dolgčas, ker moram ...

Ula: ... biti jaz bogata.

Miša: Tako je.

Trenutno imata partnerja?

Miša: Ne vem, kaj bo rekla Ula. Jaz lahko odgovorim z besedami, da živim ljubezen.

Zelo diplomatski odgovor.

Ula: Kul, jaz tudi! (Glasen smeh.) Ja, romantiziram, družim se, vendar ne grem več v odnos polno na glavo. V vseh preteklih odnosih sem prehitro vse stavila na rdeče ali črno, zdaj pa je končno napočil čas, ko moram staviti nase. Morala sem prebroditi določeno obdobje, da sem usvojila ljubezen do sebe, ki je ne porajajo okolje in prijatelji ali profesionalni dosežki, ter se naučila biti sama. Zdi se mi, da sem vse življenje iskala potrditev navzven, potem pa sem prišla do točke, ko nisem več zmogla oziroma sem potrebovala ter naredila konkreten odmik od vsega tega.

Mar ni tudi nagrada večja, ko delaš zase? V mislih imam prave občutke izpolnjenosti, moči.

Ula: Krasno je, seveda, povrneš si pravo moč.

Miša: Pa pomirjenost, ta je zelo pomembna, da ne bezljaš histerično naokoli, češ, tudi jaz sem tukaj, opazite me vendar!



Gonilo življenja je tudi erotika. Najveličastnejša obdobja v zgodovini umetnosti so častila lepoto, milino ženskega golega telesa. Ula, pred kratkim ste se slekli za svetovno znano revijo za moške. Ali je mama Miša za to prej vedela ali ste jo presenetili?

Ula: Mami je še vso mojo »goloto« v medijih doslej sprejela in ta, ki jo omenjate, se mi zdi še najbolj nedolžna.

Videla sem fotografijo ali dve in so videti estetske.

Miša: Ni me vprašala. Nisem vedela.

Vi ste enako ponudbo pred leti zavrnili.

Miša: Drži, sama sem podobni ponudbi rekla absolutno ne.

Ula: Ampak ti si bila takrat v popolnoma drugačnem življenjskem obdobju, popolnoma izoblikovana osebnost.

Miša: Bila sem že gospa.

Ula: Pa mami.

Miša: Treba je imeti zdrav odnos do svojega telesa. Popolne retuše res ne maram. Avtorji te revije pa verjetno ne želijo pokazati telesa gospe v zrelih letih. Saj sem se takrat pošalila, okej, pa dajmo, če si bom lahko s honorarjem kupila vsaj pol stanovanja. (Nasmeh.)

Honorar ni prav visok?

Ula: Ne, a to človek naredi zase. (Se obrne k mami.) Kar zadeva tebe in erotične fotografije, te nikoli ne bom pozabila na naslovnici revije 7D v zgodnjih 90. letih. Na njej si bila popolnoma oblečena, a si imela na sebi svetlikajočo se oprijeto rdečo obleko v stilu Jessice Rabbit, torej z ogromnim razporkom z razgaljeno nogo in velikim dekoltejem. Za tisti čas je bilo to zelooo seksi. Slaviti še več erotičnega naboja, kot si ga izžarevala na tisti fotografiji, ja bog pomagaj! (Smeh.)

Miša: Erotiko imajo ljudje tudi v sebi, treba jo je znati nositi. Marsikatera ženska se lahko obleče izzivalno in se tako tudi vede, pa ne bo dosegla enakega učinka kot denimo Helena Blagne. Še vedno izžareva erotičnost, pa tudi če je zapeta do vratu v puliju z dolgimi rokavi.

Ula: Tega se zaveda in to je bistveno. Pa saj tudi pri moških ne vznemiri nujno to, da so zgoraj brez. Včasih nas prebudi že, da je sveže oprhan z umitimi lasmi in v beli poškrobljeni srajci. Uf! Ne pa v kopalkah Speedo in japonkah.

Miša: U, ja, za te pa vem, da jih obožuješ. (Pomežik in nasmeh.) Še sploh v kakšnem delovnem okolju, ko si moški po možnosti tudi nohtov na nogah ne uredijo.

Miša: Ljudje smo ranjeni, vsak po svoje. Nekateri smo to predelali tako pri sebi kot v stikih z družbo, drugi pa tega ne zmorejo. Tukaj se potem pojavi problem, ker zaradi lastnega strahu in svojih slabosti napadajo. 

Kaj naredita, kadar si gresta na živce?

Ula: Mir si dava.

Miša: Za Ulo ne vem, ampak jaz vedno povem svoje mnenje, ko mi kaj ni všeč.

Ula: Včasih imaš pač slab dan in mati je tisti človek, ki te zagotovo najbolje pozna in bere, nato se pa pofedrava. (Smeh.)

Pofedrava, to pa je nova zanimiva beseda!

Ula: Tudi jaz sem jo prvič uporabila. (Nasmeh.)

Kaj vaju najbolj iskreno razveseli, nasmeji? Moraš biti za humor inteligenten?

Miša: Nujno. Sama se znam izjemno dobro delati norca iz sebe. Sicer nisem arbiter za inteligenco, a razumevanje humorja zahteva tudi splošno razumevanje življenja.

Ula: Tudi jaz se znam vedno bolj šaliti na svoj račun. Ne bom pa tudi pozabila, kako zabavno je bilo, ko sva že pred leti v poletni vročini komentirali mimohode ljudi in kovali nove glagole, koliko smeha je bilo!

Čakajte, Miša, vseeno bomo ponovili znani podatek, da ste že kot mlado dekle prejeli Prešernovo nagrado.

Ula: Mami je piflarka, o Marija sveta! Vprašajte jo, koliko časa se pripravlja na pogovore. Njena pisarna je še vedno videti tako, kot bi študirala pravo z vsemi mogočimi barvastimi samolepilnimi listki in podčrtovalniki. To je grozno, saj tudi sama z leti ne morem več drugače. Včasih me kaos ni motil, zdaj pa vidim, da v neurejenem okolju ne morem več delati. Vem, da je imela prav, ko mi je govorila, da je treba iz prostora, v katerem želiš biti ustvarjalen, najprej odstraniti vse odvečno.

Kaj najbolj cenita pri ljudeh?

Miša: Pristnost. Ta se pokaže že po dveh stavkih.

Kako?

Ula: Človeka prebereš. Pri intuiciji, če jo poslušaš, ti že telo samo organsko pove, kakšna je komunikacija, ali bo nekaj šlo ali ne. Pa če gre za profesionalni, prijateljski ali partnerski odnos.

Miša: Pri ljudeh je zelo pomembno, da niso teflonski, da torej ne odbijajo mnenj oziroma so prožni v komunikaciji ter pogovoru in znajo pokazati tudi ranljivost. Ljudje smo ranjeni, vsak po svoje. Nekateri smo to predelali tako pri sebi kot v stikih z družbo, drugi pa ne zmorejo. Tukaj se potem pojavi problem, ker zaradi lastnega strahu in svojih slabosti napadajo. S takšnimi je težko biti v kakršnih koli odnosih.

Blokirajo te v rasti in nekako zafrustrirajo.

Miša: Absolutno.

Ula: Včasih je rešitev že v tem, da človeka preprosto pustiš pri miru kakšnih petnajst minut, da gre sam en krog naokoli in se njegova energija spremeni, umiri ter se posledično spet znajdeš na skupnem imenovalcu oziroma v njegovih očeh nisi več sovražnik.

Miša: Bravo, res je.

Ali je greh, če si prijateljica svoje mame oziroma hčerke?

Ula: Ne.

Miša: Mama je, tako kot oče, na prvem mestu starš. To, da se dobro razumeš, ujameš, je še dodaten plus. Kaj pa je sploh prijateljevanje? Krasno je, da imaš vsaj enega prijatelja, ki ga lahko pokličeš, kadar hočeš. Odnos hči-mama hkrati še vedno ostaja.

Ula: Midve imava to srečo, da sva si značajsko blizu in so nama všeč podobne stvari, muzika ipd. Jaz vem, da imam v mami človeka, ki me ne bo zafrknil. V najinem odnosu ni bulšita. Ona se ne pretvarja, da je moja prijateljica. Kdo drug bi mi lahko bolj želel vse najboljše?

Tudi če ti mama kdaj svetuje napačno potezo, tega ni naredila zato, ker bi ti želela škodovati, kajne?

Ula: Saj mi sploh ne svetuje.

Miša: Nasveti so za brisanje zadnjice. Z njimi nimaš kaj početi, saj je tvoje življenje le tvoje.

Pa ste ji kdaj rekli, da vam denimo kakšen njen fant ni bil všeč?

Ula: O, ja, ampak se z njim zdaj najbolje razume. (Smeh.)

Miša: To že, vendar mi ni bilo prav, da sta bila skupaj. To sem takoj povedala.

Ula: Vem, da imam v mami človeka, ki me ne bo zafrknil. V najinem odnosu ni bullshita. Ona se ne pretvarja, da je moja prijateljica. 

Ula, ste tudi vi kdaj komentirali, češ, mami, ta tip mi pa ni okej?

Ula: Ja, ampak razlog je bil drugje. Ona je bila pri mojih sedmih letih le moja mami in od nikogar drugega. Bila sem torej v zaščitniškem obdobju. Mislim pa, da znava danes obe vedno bolj pametno izbirati partnerje.

Miša: Spominjam se, da mi je enkrat rekla: »Mami, tale mi je pa zoprn. A bo tukaj tudi na večerji?« (Smeh.)

Ni vseeno, koga spustiš v svoje življenje. Kako nameravata preživeti poletje?

Miša: Grem nekam v morsko vodo in med skale! (Nasmeh.) Pa na kolo bom šla. Pa knjige brat. Potem bodo na vrsti že priprave za snemanje oddaj.

Ula: Malo bom držala za roko igro – snemali bomo serijo Lajf je tekma in film Predraga Rajčiča Perice, v katerem nastopam s Tino Vrbnjak, Katarino Čas in Nino Ivanišin – pa vodila prireditve in pisala kolumne. Upam, da bo tudi meni namenjeno kakšno posebno vodno doživetje; če ne prej, ko bom prenavljala kopalnico. (Smeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE