Mirana Likar Bajželj: Vsako nedeljo me je bilo divje strah

Mirana Likar Bajželj se je uveljavila s kratko prozo, za katero je prejela kar nekaj nagrad. Babuškin kovček je njen romaneskni prvenec, v njem predstavi zgodbe štirih žensk različnih generacij. Ena od njih ima mejno osebnostno motnjo (borderline/MOM) in s svojo neprilagojenostjo, obtoževanjem in valjenjem krivde na druge nenehno ruši odnose. Kovček predstavlja družinsko prtljago nerazrešenih konfliktov in frustracij, ki ji junakinje ne morejo ubežati. Bralci ji pišejo, da so se v njeni zgodbi prepoznali, in njihovi odzivi ji pomenijo več kot literarne nagrade.

Knjiga Babuškin kovček je precej avtobiografska. Lahko poveste kaj o svojem otroštvu?

Odraščala sem v Kostanjevici na Krki. Prva leta sem preživela s starimi starši, teto in stricem, s staro teto in sestričnami in to je bil tako dober temelj, da se ni mogel porušiti. Tako sem vedela, da pri nas doma, v primarni družini, nekaj ni v redu, nisem točno vedela, kaj, slutila sem le, da nisem jaz tista, s katero bi bilo nekaj narobe. Lahko se zahvalim svojemu značaju, morda tudi bistrosti, da sem se že kot otrok tega zavedala. Težke stvari sem prestala skoraj brez posledic in zavedam se, da vsi ljudje nimajo takšne sreče. Tako danes ne bi rekla, da sem imela ne­srečno otroštvo, ravno nasprotno, saj sem takšna, kot sem, zaradi vsega, kar sem doživela. Kar te ne ubije, te okrepi in zato ne bi ničesar zamenjala. Zaradi takšnega načina odraščanja danes lahko pišem in imam o čem pisati.

Zelo priljubljeno je kriviti mame. Ali kogarkoli. A one tudi ravnajo samo tako, kot lahko. Če otro­ka dobijo po sili ali prezgodaj, če ga ne morejo sprejeti, jim zagotovo ni lahko. 

Na začetku knjige ste napisali: »Vsako nedeljo sem se vračala od babice in dedka k mami. Vse otroštvo. Vsako nedeljo me je bilo divje strah. Gledala sem luči v hišah ob cesti in mislila, da v vseh hišah živijo srečnejši od mene. Mislila sem tudi na dedkovo in babičino hišo in luč v njej.«

Res sem preživela vsak konec tedna pri babici in dedku. V nedeljo zvečer sem se vračala in res me je bilo divje strah, kaj spet bo, kaj se bo zgodilo. Tako me je bilo strah, da sem se tudi kot odrasla težko vozila z avtobusom. Enkrat, ko sem bila noseča, bi morala na mestni avtobus. Zagrabila me je panika in klicala sem moža, naj me pride iskat. Najbrž so takšen odziv še okrepili nosečniški hormoni, a dejstvo je bilo, da mi je bilo ob misli na vožnjo z avtobusom prav slabo. Zdaj je to za mano, mirno se vozim z njim, ni mi več neprijetno.

V knjigi ste omenili mejno osebnostno motnjo (MOM). Ob tem mi pride na misel neka druga knjiga, priročnik Ne stopajte več po prstih, ki je bil napisan za svojce oseb z MOM.

Ja, poznam to knjigo. Tudi sama sem podzavestno hodila po prstih, ker nisem vedela, kdaj bom doma izpostavljena na­slednjemu izbruhu jeze, obtoževanju ali čemu drugemu. V knjigi nikogar nisem želela obsojati. Hotela sem povedati, da smo vsi plod določenih razmer in v določenih trenutkih se odzivamo tako, kot čustveno zmoremo, da lahko preživimo. Teorije pravijo, da MOM nastane zato, ker mati ne more sprejeti otroka, se z njim ne poveže, nekatere druge pa, da je ta motnja fiziološkega izvora in da je povezava med centrom za čustva in drugimi centri pre­kratka, zato je čustveni odziv pri osebah z MOM tako zelo hiter. Zelo priljubljeno je kriviti mame. Ali kogarkoli. A one tudi ravnajo samo tako, kot lahko. Če otro­ka dobijo po sili ali prezgodaj, če ga ne morejo sprejeti, jim zagotovo ni lahko. V knjigi sem poskušala poudariti, da nihče ni kriv. Ljudje smo plod nekih okoliščin, te okoliščine so del nas in to se mi zdi bistveno razumeti.

Oseba z mejno osebnostno motnjo v vaši knjigi se imenuje Magdalena. Enkrat je rekla: »Če bi šle mamine noge v kuhinjo posebej zame, bi pojedla še strup.« V tem stavku je izraženo vse njeno hrepenenje po materini ljubezni in sprejemanju.

Ja, v tem stavku se izrazi njen občutek, da je mama nikoli ni sprejela. Neprestano je tekmovala za njeno naklonjenost in počela vse vrste neumnosti, da bi jo opazila. Ampak tako ji mamine naklon­jenosti seveda ni uspelo pridobiti in prepad med njima se je še poglabljal.

Bi lahko opisali nekaj lastnosti osebe z mejno osebnostno motnjo oz. osebnostno motnjo borderline?

Priredijo svojo resnico, vsega so krivi drugi, zlažejo se tako, da sploh ne veš, kaj je res in kaj ne. Lahko so zelo inteligentni, kompulzivno nakupujejo stvari, ne znajo ravnati z denarjem, ne znajo shajati z ljudmi. Ne vedo, kaj je njihovo in kaj tuje, vedejo se tvegano. Nekaj vzamejo in potem rečejo, da niso ukradli. Norme poštenosti pri njih ne veljajo, ne zmorejo se vključiti v družbo. Zelo so problematični. Tudi pri svojih otrocih ne izpolnjujejo starševskih dolžnosti, ker niso sposobni stabilnih čustvenih odnosov, njihovo razpoloženje niha, svet je le črn ali bel. Od otrok zahtevajo preveč.

Ti otroci pogosto poskušajo skrbeti za svoje starše.

Če bi le lahko. A to ni tako prepro­sto. Ti otroci morajo predvsem skrbeti zase. Poleg tega se od njih pričakuje, da morajo imeti starše radi že zato, ker so pač njihovi starši. Ker za ljubezen ni podlage, so otroški občutki krivde neznosni. Z ljudmi z MOM je dialog nemogoč, saj imajo le svojo resnico in v tem so zelo prepričljivi. Nekaj jim manjka, počutijo se prazne, ugrize jeze pošiljajo naokrog. Z vsako besedo vpijejo po ljubezni, ampak tudi če jih imaš rad, to ne pomaga, ker te bodo neizbežno ranili. Najbolje je prekiniti stik. Oni so v redu, vsi drugi pa ne. V omenjenem priročniku sem prebrala, da naj ob ločitvi od osebe z MOM pričakujemo, da nas bo okolica gledala postrani. Sosedom in vsem drugim bodo namreč povedali, kako grozne stvari smo jim počeli. In to bodo povedali tako prepričljivo, da ne bomo imeli nobenega zaveznika.

Vsaka zgodba se mora bralca dotakniti. Če se ne dotakne srca, je zgodba zanič. To velja za vse vrste umetnosti. Pri nas se mnogi pisatelji zaradi navideznega dobrega okusa branijo navideznih sentimentalnosti. Nekateri jim rečejo lepe prazne besede. Raje imajo ekskluzivne projekte za izbrance. 

Kako ste začeli pisati? Študirali ste slovenščino in bibliotekarstvo.

V času študija še nisem razmišljala o pisanju. Nekaj časa sem le brala. Res veliko. Sem pa nekje vmes za Dnevnikov literarni natečaj napisala neko zgodbo, ki sem jo veliko pozneje vključila v svojo prvo knjigo. Mislila sem, da je slabo napisana, in sploh nisem sledila temu, ali je bila izbrana ali ne, ker me je bilo potihem sram. Hote sem pozabila na vse skupaj. Potem pa sem na svoje veliko začudenje prejela pošto, naj sporočim svoj žiro račun, ker je bila zgodba izbrana in objavljena. Morala sem si priskrbeti star izvod Dnevnika. Potem sem se naprej posvečala otrokoma, na pisanje nisem mislila, pa tudi služba je bila zahtevna. Ko sta šla otroka na gim­nazijo, sem vedela, da jima ne smem več viseti za vratom. Čas je bil, da začnem početi nekaj čisto svojega. Mogoče pisati … Ravno takrat je Ona objavila literarni natečaj za kratko zgodbo, naslov je bil Visoke petke. Bila sem izbrana v ožji krog, moja zgodba pa objavljena. Zame je bila to velika spodbuda. Neko drugo zgodbo sem poslala na portal Spletno pero. Tudi ta je bila izbrana v močni konkurenci. Po radiu sem slišala, da je za delavnico kreativnega pisanja, ki jo je vodil Andrej Blatnik, organiziralo pa društvo Literatura, treba poslati dve zgodbi in po naključju sem ju imela napisani. Bila sem sprejeta. Literarni natečaji in delavnica so bili v mojem primeru izjemnega pomena, tam sem dobila prvo resno spodbudo, namig, kaj vse bi še lahko bilo …

Enkrat ste na literarnem natečaju One tudi zmagali.

Res je. Kmalu po prvi delavnici, čeprav zgodba ni nastala tam. To je bila moja prva zmaga in še danes mi pomeni več kot druge, ki so najbrž v literarnem po­gledu pomembnejše. A prve ne pozabiš nikoli. Prav je, da ima Ona še vedno natečaj za kratko zgodbo. Nikoli ne veš, koga bo pritegnil in koga poslal na čisto novo pot, četudi se mu bo zdelo, da je najboljši del življenja že za njim. Potem je sledil še razpis festivala mlade literature Urška pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in njihova nagrada je bila, da zmagovalcu v naslednjem letu izdajo knjižni prvenec. Očitno je Andrej Blatnik nekaj zaslutil, ker mi je kakšnih deset dni pred razglasitvijo rezultatov rekel: »Ne pozabi, da si meni obljubila, da boš svoj prvenec izdala z mano, pri Cankarjevi založbi.« To so bile pa že resne stvari.

Ko sem proti svojim pričakovanjem na razglasitvi nagrade izvedela, da sem zmagala, sem pri slavnostni večerji sedela kot kup nesreče. Nisem vedela, kako naj jim povem, da ne morem pri njih izdati knjige, ker sem jo obljubila Andreju. Na podelitvi si še nisem upala ničesar reči. Pozneje sem šla na sklad in povedala, kakšna je situacija. To je bila ena mojih najbolj neprijetnih in težkih izkušenj, še toliko bolj, ker sem bila šele na začetku pisateljske poti. Gospa je rekla: »Ali mi­slite, da bom zdaj novega iskala?« Odgovorila sem ji: »Za vas je to kdove katera knjiga, ki jo boste izdali, moja je pa prva in raje bi videla, če bi izšla pri Cankarjevi založbi.«

Kaj vam pomenijo literarne nagrade? Prejeli ste jih že veliko. Tudi lani ste zmagali na natečaju za najboljšo kratko zgodbo, ki ga je razpisala revija Sodobnost.

Vsake nagrade sem zelo vesela. Samo enkrat sem bila razočarana, ker nisem bila izbrana, in po tistem ozdravljena za vedno. Takrat se mi je iz čisto osebnih razlogov zdelo krivično. Potem pa sem dobila debelo kožo in »poraz« me več ne potre. Imam neko svojo vizijo in mi je zaradi nje zdaj že vseeno, ali dobivam nagrade ali ne. Če kakšna pride, se veselim, neizmerno, če me spregledajo, pa nisem niti malo žalostna. Naše želje so naš bič. Bolj se me dotakne, ko pogledam na Cobissu knjižnično izposojo in vidim, da je bil Babuškin kovček v letu in pol izposojen že tisočpetstokrat. Za naše razmere je to zelo veliko, še toliko bolj, ker roman, razen intervjuja v Bukli, ni imel nobene reklame. Zelo veliko mi pomenijo tudi odzivi bralcev. Pisatelju se ne more zgoditi nič boljšega kot to, da mu piše bralec in pove, kaj je branje sprožilo v njem.

Kaj vam najpogosteje napišejo?

Pravijo, da so se v knjigi prepoznali. Znana slovenska pisateljica mi je napisala: »Knjige nisem mogla odložiti, čeprav mi je bilo ob branju včasih strašno težko, saj ste neusmiljeni do bralca. Prepoznala sem kup vzorcev iz svoje primarne družine. Samo ne nehajte pisati.« Njen odziv mi je bil izjemno dragocen, bolj kot prejet­je literarne nagrade. V devetdesetih letih sem brala njene knjige in si sploh nisem mogla predstavljati, da bo nekoč ona brala moje. Pisanje mi je prineslo nov krog ljudi in veliko novih prijateljev. To šteje.

Nočem več dni, ko ne grem v kino, ko ne grem plavat, ko se umikam pred prijatelji le zato, da bi končala, kar sem obljubila, da bom. Doslej sem povsod nosila s seboj računalnik, pa če sem potem pisala ali ne. Tega je, upam, konec, pa če nikoli več ne napišem ničesar. 

Od ministrstva za kulturo ste dobili tudi dve enomesečni rezidenčni štipendiji, eno za bivanje na Dunaju in drugo v New Yorku. Kakšni sta bili ti izkušnji?

Težko povem, kaj vse mi je to pomenilo in kako mi je pomagalo pri pisanju. V obeh mestih sem veliko pisala. Za pisatelja je menjava okolja zelo dragocena. Mene navdihujejo zlasti mesta. V njih lahko sedim ure dolgo, opazujem ljudi in si izmišljujem zgodbe. V velemestih se ves čas nekaj dogaja: v hišo vdre policija, žena pretepe moža, Italijani imajo procesijo, galerije fantastične slike, življenje je samo tvoje in poteka le zate. Tudi sicer mi nikoli ne zmanjka navdiha, morda zato, ker sem začela pozno. Nekoč mi je pisateljski kolega rekel: »Blagor tebi za tvoj navdih. Zjutraj ne vem, zakaj bi sploh vstal, ker nimam nobene ideje za pisanje.« Jaz pa sploh ne vem, zakaj bi šla spat. To je izredna sreča, a sama za to nimam nobenih zaslug. Tak se preprosto rodiš. V New Yorku sem vstajala ob štirih zjutraj, da sem lahko veliko pisala. Tudi doma pogosto vstajam ob tej uri, da lahko pred službo pišem. Pri vseh petih knjigah, ki sem jih izdala v zadnjih devetih letih, me je bolj ali manj priganjal neki rok. Zdaj bi rada nehala pisati pod pritiskom, zato sem sklenila ohlapen dogovor za novo knjigo. Nočem več dni, ko ne grem v kino, ko ne grem plavat, ko se umikam pred prijatelji le zato, da bi končala, kar sem obljubila, da bom. Doslej sem povsod nosila s seboj računalnik, pa če sem potem pisala ali ne. Tega je, upam, konec, pa če nikoli več ne napišem ničesar.

Do zdaj ste izdali tri knjige kratkih zgodb. Ostaja kratka zgodba kot pripovedna zvrst pomembna za vas?

Vsekakor. Njeno ustvarjanje me navdaja z radostjo, saj lahko na hitro doživim prijeten občutek, ko nekaj dobro napišem in vidim končni rezultat. Kadar mi kakšna zgodba dobro uspe, zvečer od razburjenja ne morem zaspati. Pri romanu se to zgodi precej pozneje. A za vsako zgodbo, tudi če je kratka, moram veliko študirati, kar me veseli. Če na primer pišem o spolni zlorabi, moram vedeti čim več o tej temi, da zgodba stoji. V to sem se na Dunaju zaradi neke slike tako vživela, da mi je bilo slabo, ko sem podoživljala občutke žrtev. Prideš v stik z lastnimi zakopanimi občutki, ki so jih sprožili sicer drugačni dogodki, a vendar preprosto veš, kako je. Pozneje mi je tudi prijateljica rekla: »Vsem nam je bilo grozno, ko smo to brali.« Pogosto slišim, da je v mojih zgodbah dramaturški lok. Suspenz. Občutek zanj sem dobila že v otroštvu, v domačem okolju so bili pripovedovalci tako rekoč vsi. Tudi otroci smo si pogosto izmišljali razne zgodbe. In še nekaj je bilo. Prej sem omenila kompulzivno nakupovanje. Če se je v moji družini kaj kupovalo kompulzivno, so bile to knjige. Odlične zbirke so izhajale. Zenit. Sto romanov. Klasiko sem tako lahko brala pri rosnih letih, ker mi je bilo sami doma dolgčas.

Vzrok za neuspešnost otrok starši pogosto iščejo na napačnem kraju. Učitelja sprašujejo, zakaj naj bi to in to znal. »Kaj bo pa to rabu?« Druga krilatica je: »Mojega otroka ne marate.« Predvsem ga ti starši ne marajo, saj so ga vzgojili tako, da ga neobvladanega in nasilnega nihče ne more imeti rad. 

Pravite, da mora v vsaki zgodbi počiti srce. Če ne poči srce, poči zgodba.

Vsaka zgodba se mora bralca dotakniti. Če se ne dotakne srca, je zgodba zanič. To velja za vse vrste umetnosti. Pri nas se mnogi pisatelji zaradi navideznega dobrega okusa branijo navideznih sentimentalnosti. Nekateri jim rečejo lepe prazne besede. Raje imajo ekskluzivne projekte za izbrance.

Vaša zadnja knjiga se imenuje Bibavica. O čem govori?

Govori o grofici, ki je postala kiparka. Bila je zelo lepa. Rada je imela Istro in istrski kamen. Kot umetnica je bila spregledana in s tem se je sprijaznila. Ustvarjala sta skupaj z možem in pod dela je najbrž niso ustrezno podpisovali. Čeprav je živela v času socializma, je nikoli niso klicali tovarišica, vedno samo gospa. Ko sem imela predstavitev knjige v knjižnici Šiška, je neka gospa povedala, da jo je prepoznala. Marsičesa o njej do takrat nisem vedela in sem le ugibala. Povedala je, da je bilo točno tako, kot sem uganila in zapisala.

Ali pa skanalizirala.

Natanko tako. Najbrž obstaja neki bazen informacij, ki pridejo v pravem času do nas. To, kar mi je povedala gospa, me je presunilo. Ali pa postane, če pisateljske priprave pošteno opraviš, vse zelo očitno.

Ali radi opravljate delo učiteljice?

Če bi lahko živela samo od pisanja, zagotovo ne bi več učila. Bilo je dovolj, pa vse bolj zapleteno je. Poučevanje je prijetno, zlasti kadar imaš pred seboj učljive otroke, ki jih zanima veliko stvari. A ljudje, ki o šoli ničesar ne vedo, jo pa sodijo po dolgem in počez, postajajo nesramni. Nekateri posamezniki so samovšečni in neodgovorni, starši bolj kot učenci, čeprav v šoli vidiš, da jabolko redko pade daleč od drevesa. Pri današnjih pravicah in administriranju lahko en starš zastrupi ozračje cele šole. Imamo približno trinajst odstotkov otrok s posebnimi potrebami, druge nam podobne evropske države pa približno tri. Neka svetovalka mi je rekla, ko sem jo na to opozorila, da smo krivi učitelji! Nisem še slišala, da kakšnemu staršu, ki se je odločil, da bo za svojega otroka izposloval odločbo o posebnih potrebah, to ne bi uspelo. S tem, da tu nekaj ni v redu, se nihče ne ukvarja. Kar poglejmo primer z Dušanom Mercem, ki se je moral zagovarjati na sodišču, ker je zaščitil učenki, ki sta bili spolno napadeni na osnovnošolskem izletu. Merca spremljam že dolgo in mu zaupam. Zdi se mi eden redkih pokončnih ljudi v šolskem sistemu, ki se je vedno upiral vsem neumnostim. Za učiteljem v resnici ne stoji nihče. V Sloveniji so mogoče anonimne prijave in inšpekcija je dolžna obravnavati vsako. Rada bi prebrala statistiko, kolikokrat odkrijejo »učiteljske« napake. Vzrok za neuspešnost otrok starši pogosto iščejo na napačnem kraju. Učitelja sprašujejo, zakaj naj bi to in to znal. »Kaj bo pa to rabu?« Druga krilatica je: »Mojega otroka ne marate.« Predvsem ga ti starši ne marajo, saj so ga vzgojili tako, da ga neobvladanega in nasilnega nihče ne more imeti rad.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE