Ministrica Simona Kustec: Seveda me je strah

Ministrica za izobraževanje, znanost in šport prof. dr. Simona Kustec o sebi pove, da je preprosta ženska. Pri svojem delu je resna. In zahtevna. Ne nazadnje so takšne okoliščine.

V sončnem dnevu bi jo lahko srečali v katerem od mest, kjer se človek zlahka izgubi. Všeč ji je brez velikih misli hoditi naokoli, opazovati ljudi in dinamiko med njimi, sedeti ob kavi in snovati načrte. Ampak to je bilo pred epidemijo koronavirusne bolezni in položajem ministrice. Zdaj je vesela, če si lahko z otrokoma vzame nekaj mirnih uric, skoči do prijateljic, na sprehod po Ljubljani ali ob Savi. Pri uveljavljanju odločitev, kako naprej v procesu vzgoje in izobraževanja, premišljeno sledi oceni epidemiološke in pedagoške stroke ter občutku, da so ukrepi tako za pedagoge kot za predšolske otroke, šolarje, dijake in študente čim bolj življenjski. 

Kakšne spomine imate na šolanje in maturantski ples, ki je nekako simboličen zaključek srednješolskega izobraževanja? Bili ste v prvi generaciji, ki je vnovič opravljala maturo, kajne?

Uf, matura in maturantski ples – ogromna trema, stiska, občutek tesnobe v želodcu, paraliziranosti, a samo do trenutka, ko se je začelo. Potem je vse lepo steklo, vse je bilo dobro, ena sama koncentracija. Saj ni moglo biti drugače, ker smo se dolgo pripravljali na te velike dneve, v katerih smo želeli pokazati največ. Odraziti ne nazadnje, da sami sebe resno jemljemo. Ko danes gledam, so bili prav občutki pri maturi in tudi na maturantskem plesu tisti, ki se simbolno pojavljajo znova in znova, ob vsaki veliki življenjski prelomnici, naj bo to prvi izpit na fakulteti, prvi dan vsake nove službe, prvi stik z utripom življenja, ki je začelo rasti v meni. 

Ne razumem groženj. Ne razumem žaljivk, ki jih dobivam vsak dan, ne razumem posmehovanja in pokroviteljske drže, češ, kako super sem bila včasih, danes pa je od mene ostala samo še človeška karikatura. 

Nekdaj se je o gimnazijski maturi kot preizkusu zrelosti govorilo s strahospoštovanjem. Kaj pomeni danes?

O da, pred 25 leti in zdaj. In mislim, da je prav tako. Čeprav se časi, tudi vrednote v družbi spreminjajo, zavest o vrednosti lastnega znanja, s katerim si odpiramo vrata v odrasli del naše prihodnosti, ostaja. Matura nam sporoča, da lahkih poti do velikih ciljev v življenju ni, in je odločitev, kako bomo hodili, v prvi vrsti v naših rokah. No, v glavah. 

A vsiljuje se misel, da letošnji maturanti ne bodo imeli enakovrednih možnosti opravljanja mature kot druge generacije in so bili malone spregledani, ko so se vam oglašali s pobudami za prilagoditev.

Okoliščine nikoli niso za vse idealne. Ne nazadnje je dovolj, da posameznik osebno doživi kak pretres. Letošnje leto je prav posebno, a je takšno za vse. Maturantke in maturanti so dva meseca priprav na maturo s profesoricami in profesorji opravljali na daljavo namesto v razredu. Nič se ni ustavilo, le način utrjevanja znanja se je zaradi razmer, na katere nismo mogli vplivati, spremenil. Sama sem pri odločitvi sledila črki zakona in oceni maturitetne stroke, ki je bila vse od začetka trdna in enotna: naj sistem ostane enak, kot je bil, in to predvsem zaradi zagotavljanja enakovrednih priložnosti te generacije med seboj ter z vsemi preteklimi in prihodnjimi generacijami. Pozorna sem bila tudi na informacije kolegic in kolegov iz drugih držav članic EU, kjer bo z resnično redkimi izjemami matura prav tako izvedena. Pobude dijakinj in dijakov so bile spoštovane v vsebini posebnega sklepa, ki sem ga podpisala v začetku maja in jim v okviru ustnega dela izpitov ponuja dodatno pomoč, če bodo tako sami želeli. 



Vendar vas moram vprašati, kar nas vse močno zanima, je res, da je šlo za pritiske, češ da so maturitetne pole in pripravljalni učbeniki natisnjeni in bi bili nekateri ob zajeten zaslužek, če letos ne bi bilo mature.

Joj, kje pa! Lepo vas prosim, nikakor ne. Razlogi so bili zgolj in samo ti, ki sem jih poskušala opisati, da naredimo vse za to, da imajo mladi maturantke in maturanti enako kot vsi njihovi vrstniki možnost, da formalno končajo svoje šolanje in vstopijo v študijska leta.

Maturanti bodo volili na naslednjih volitvah. Kako menite, bo ta izkušnja vplivala na to, ko bodo glasovali zase – za to, kako želijo živeti in v kakšnem svetu?

Volitve so mnogo pomembnejše, kot se nam zdi na hitro ali na videz. Na njih pravzaprav oddajamo glas, ki govori o nas samih, o tem, kaj verjamemo, da morajo biti najpomembnejše vrednote družbe in države, v kateri želimo živeti. Kaj je prav in kaj narobe, komu lahko zaupamo, da bo v našem imenu to zagovarjal in po teh načelih deloval, ko bo s svojimi ekipami vodil državo. Več kot prepričana sem, da bodo mladi zelo dobro vedeli, komu in zakaj nameniti svoj glas, ki bo skupaj z vsemi drugimi glas naše skupne prihodnosti. 

Živeli smo v delavsko-uradniški družini, kjer nam je že v tedanjem socializmu v materialnem pogledu prej česa primanjkovalo kot nasprotno. Zelo hitro sem začela živeti samostojno, ker nisem želela biti breme staršem. Niso bile velike zgodbe, a so me oblikovale v žensko, kakršna sem hotela biti. 

Katera leta so bila za vas formativno odločilna?

Vrtca se spominjam bežno in predvsem s toplimi spomini na vzgojiteljice, v osnovni šoli sem srkala znanje in ga vzljubila, vedela sem, da ga hočem čim več, največ. No, potem je prišlo obdobje gimnazije, ki mi je dalo vseživljenjske temelje splošnega znanja in vrednotnega pogleda na svet, utrjevalo in širilo obzorja družboslovja in humanistike ter čudenja in občudovanja matematičnih, naravoslovnih ved, ki ostajajo prostor za osebno rast in razvoj. Končno pridejo študijska leta, v katerih sem po začetni krizi, češ, kaj je tega meni treba, zaplavala kot riba v vodi. Nisem želela končati z diplomo, ker sem vedela, da obstaja še več znanja, zato so sledili magisterij in doktorat ter številna obštudijska izobraževanja in delo po svetu. 

Kakšno življenjsko filozofijo so vam privzgojili starši?

Živeli smo v delavsko-uradniški družini, kjer nam je že v tedanjem socializmu v materialnem pogledu prej česa primanjkovalo kot nasprotno. Zelo hitro sem začela živeti samostojno, ker nisem želela biti breme staršem. Med počitnicami po sedmem razredu sem šla prvič delat. Pospravljala, čistila, tudi kuhala sem v Črnuškem domu na Mali planini. Izkušnja je bila neprecenljiva. V kasnejših letih sem pomagala na pošti v Šentvidu, kjer je delal oče, in med študijem na pošti v Domžalah. Niso bile velike zgodbe, a so me oblikovale v žensko, kakršna sem hotela biti. Mama in oče sta me podpirala in me še danes brezpogojno podpirata, mi zaupata in mi dajeta vedeti, da sta »naokoli«, naj živim in delam tisto, kar me dela srečno in hkrati v sebi in do drugih mirno osebo. Preprosto, verjameta vame. Za takšen odnos sem jima neskončno hvaležna, čisto nič drugega ali kar koli več od tega si ne bi želela. In prav to prenašam tudi na svoja otroka. 



Ste mati sedemnajstletne hčerke in štirinajstletnega sina. Kako ste med karanteno usklajevali delo in šolanje? Ste ju zjutraj zbudili in pregledali urnik učenja?

Ta hip se še vedno oba izobražujeta na daljavo. Jutra so običajno za vse tri že takoj precej aktivna, šolske obveznosti se jima pogosto začnejo po osmi uri in zato moramo seveda imeti mir in tišino. (Smeh.) Na nov dan se večinoma pripravimo večer prej, pregledamo, kaj mora kdo narediti in koliko, ali je kaj nejasnega. Ne delam njunih nalog za šolo, ker mislim, da to ne bi bilo dobro zanju. Za lastno znanje se moraš potruditi sam. Se pa pogovarjamo o »stiskah«, o tem, ali bosta imela dovolj časa za vse, pa denimo kaj je profesorica Alenka mislila, ko je napisala to in to, in kako si učitelj Dušan predstavlja to in to. Čisto običajne zadeve, ki jih sama razrešita, če še enkrat natančno prebereta navodila ali naslednji dan z učiteljico ali profesorico ponovno preverita sama. Zagate čez dan, ko me ne vidita, pa jima pomaga reševati njun dragi oče.

Vas je v čemer koli dobro delovanje sistema izobraževanja na daljavo presenetilo?

Da, je, zelo pozitivno, z odzivom vseh v izobraževanje vključenih skupin. S podporo, razumevanjem, sodelovanjem, pripravljenostjo pomagati otrokom, da lahko gre tudi učni del njihovega življenja v tem nenavadnem času naprej. Da odgovornost za lastno znanje in razvoj ostaja in obstaja kljub trenutkom, ko se življenje ne po naši krivdi ustavi. 

September nas v tem pogledu ne sme več presenetiti. Kar koli že bo, bomo pripravljeni. Najlepše bi bilo, da se vrnemo kot na vsak dosedanji prvi šolski dan. V nasprotnem bomo ponudili v danih razmerah najbolj realno izvedljive oblike vzgoje in izobraževanja. Šola kar najbolj ostaja prvi dom vzgojno-izobraževalnega procesa. 

Zavedam se, da šolajoči se otroci še zdaleč niso imeli enakih možnosti v sistemu izobraževanja na daljavo, a dovolite, da vam posredujem izkušnjo, kako se je hčerina učiteljica Živa osebno zavzela za razred otrok, ga usmerjala, podpirala, domiselno podajala snov. Mnogo staršev ima podobne pozitivne izkušnje. Mislim si, da je marsikdo med njimi zdaj, ko je malo stopil v njihove čevlje, tudi bolj začel ceniti delo učiteljev in profesorjev.

Res je, žal je samo to, da nas je do tega spoznanja morala pripeljati tako kruta in neobvladljiva naravna katastrofa, kot je epidemija. In močno si želim, da tega spoznanja ne bomo pozabili v trenutku, ko bo življenje spet steklo po bolj utečenih in predvidljivih tirnicah. Znanje naših otrok, ki je ključen kapital za njihovo prihodnost, izjemno pomembno oblikujejo njihovi učiteljice in učitelji, že vzgojiteljice in vzgojitelji. S spoštovanjem, zaupanjem, ugledom do njih kažemo tudi nase, na naš odnos do lastnih otrok. Vprašanje je le, ali se tega znamo zavedati in si priznati.

Vem, da ste javno že povedali, pa vendar – v gospodarski krizi po epidemiji ne boste dovolili, da bi prihodke v proračun pridobili z zmanjševanjem plač učiteljev in profesorjev in vzgojiteljev, kajne?

To bi bila zadnja stvar, za katero bi kadar koli dala svojo besedo. 

Po devetih tednih se je 18. maja v šolske klopi vrnilo 64.497 učencev prve triade in teden kasneje 17.806 devetošolcev. Kakšni so prvi odzivi?

Dobri, eni najboljših, kar sem ji zasledila po vsej Evropi. Prvi teden je v šole prišlo skoraj 97 odstotkov vseh učenk in učencev prve triade, kar je krepko več od običajnih tednov, ko je od 75- do 80-odstotna prisotnost. Vrtci so popolnili vse svoje zmožnosti, vrnila se je polovica vseh otrok. Kot mi tudi iz prve roke sporočajo zaposleni, otroci in starši, je bilo zlasti v prvih dnevih vračanje prežeto tudi z negotovostjo, skrbjo, ali bo vse steklo dobro, a so prva ponovna srečanja vse te skrbi nadomestila s smehom, veseljem, v vrtce in šole se je vrnilo življenje. Iskreno vam povem, ko govorim z vzgojitelji, učitelji in profesorji, skoraj vsi najprej rečejo, da so srečni, ker so se otroci vrnili, in da spet čutijo svoje pravo poslanstvo. 



Kaj pa povedo o znanju otrok?

Gotovo sta raven in kakovost znanja drugačna pri izobraževanju na daljavo kot v razredu. Ampak po drugi strani – dovolj bodo imeli časa in priložnosti, da znanje utrdijo, nadomestijo ali celo preverijo, kako ga je mogoče usvojiti z drugačnim pristopom. Treba je zaupati in strokovno oceniti, kako poiskati zdravo ravnotežje med konceptom izobraževanja danes in nekoč – priložnost za razvojni premik je kot na dlani. A ne tako, da bi v čemer koli nadomeščali koncept šole kot prostora.

Je realna možnost, da se pred koncem šolskega leta vrnejo v šole preostali učenci in dijaki, čeprav je bilo sprva predvideno, da bodo šolsko leto končali doma?

Da, če me vprašate kot Simono, brez kančka dvoma. Če me vprašate kot ministrico, da, le da dobimo zeleno luč, da bo varno z vidika varovanja zdravja pred morebitnimi okužbami ter izvedljivo z vidika vzgojno-izobraževalnega dela, njihovih procesov ter organizacije. Zanesljivo se tega lotevamo postopno, korak za korakom in s kar največ razumevanja, zaupanja in strpnosti, da v vseh danih okoliščinah poteka po najbolj izvedljivi poti. Razredi se bodo ponovno združili, prvi triadi pa se bodo pridružili še četrti in peti razredi (2. junija, ko bralke in bralci berete intervju, so tudi v vrtcih skupine kot pred 13. marcem). Če se pokaže, da zadeve dobro delujejo, bomo lahko oblikovali predlog, da se s 3. junijem v šole vrnejo učenke in učenci šestih, sedmih in osmih razredov. 

V življenju sem prestala že kar nekaj zelo težkih preizkušenj, z vsemi sem se najprej morala pomiriti, nato sem šla lahko naprej. Po dobrem mesecu ministrovanja me je izdal križ. Zdržala sem do konca tedna in nato morala poiskati pomoč na urgenci. Povedali so mi, da je to malo od starosti, veliko pa od pretiranega delovnega urnika, nerednega življenjskega ritma, od pritiskov in skrbi. 

Kakšni so scenariji za novo šolsko leto? Direktorica Evropskega centra za preprečevanje bolezni Andrea Ammon meni, da ni vprašanje, ali bo nov izbruh koronavirusne bolezni, ampak »kdaj in kako velik bo«.

September nas v tem pogledu ne sme več presenetiti. Kar koli že bo, bomo pripravljeni. Najlepše bi bilo, da se vrnemo kot na vsak dosedanji prvi šolski dan. V nasprotnem bomo ponudili v danih razmerah najbolj realno izvedljive oblike vzgoje in izobraževanja. Pri tem nam bodo poleg strokovnih podlag in ocen zelo pomagale tudi prve aktualne izkušnje postopnega vračanja v šole pa tudi izobraževanja na daljavo. Prav ta hip se izvaja kar nekaj prepotrebnih raziskav, pripravljamo različne vrste simulacij in kombiniranih modelov. Šola kar najbolj ostaja prvi dom vzgojno-izobraževalnega procesa.

Na resor, ki ga vodite, ste se vrnili v težkih okoliščinah. Povrhu o novem koronavirusu ne vemo veliko, kadar koli se lahko spremeni v smrtonosnega. Velika odgovornost je na vaših ramenih. Kako jo prenašate?

Imam se za močno osebo. V življenju sem prestala že kar nekaj zelo težkih preizkušenj, z vsemi sem se najprej morala pomiriti, nato sem šla lahko naprej. Po dobrem mesecu ministrovanja me je izdal križ. Zdržala sem do konca tedna in nato morala poiskati pomoč na urgenci. Povedali so mi, da je to malo od starosti, veliko pa od pretiranega delovnega urnika, nerednega življenjskega ritma, od pritiskov in skrbi. Nimam kaj reči v svojo obrambo. (Se nasmehne.) 

Katera je največja razlika med vašo nekdanjo politično funkcijo vodje poslanske skupine in zdajšnjo? Ste v prejšnji službi lahko delovali bolj avtonomno? Ste imeli kdaj občutek v tem času, da ste sami s kakšno težavo?

Oh, obe vlogi sta lepi, zanimivi pa tudi zelo drugačni. Parlament je kot duša človeka, je prostor glasu, besede, mnenja, misli o tem, kaj je prav in kaj ne, in na to je vezana odločitev, ki se sprejme. Vlada oziroma posamezna ministrstva pa so srce, izvajalci idej in odločitev. Njihova prva naloga je vsakodnevno delovati. Če duša ni več aktivna, srce dela, a »v prazno«. Če srce neha utripati, je življenja konec. Vidite, zato zdrava demokracija potrebuje tako dobro delujoč parlament kot tudi vlado. V obeh vlogah sem in delujem po načelu skrbi za tisto, kar država zmore najboljšega ponuditi ljudem – to je bila in je moja prva in zadnja avtonomija, v kateri ne bom nikoli popustila. In da, na obeh funkcijah se človek v trenutku sprejemanja odločitev, že samo usmeritev, praviloma počuti zelo samega, a to je del te »službe«. 



Kdo pa je vaša ekipa, komu najbolj zaupate?

Mojo ekipo sestavljajo vse generacije zaposlenih, enakovredno obeh spolov, raznovrstnega strokovnega znanja, z dolgoletnimi in novimi delovnimi izkušnjami s polja delovanja ministrstva. To je kombinacija izkušenj, znanja, modrosti na eni strani ter novih idej, razmišljanja »zunaj okvirov«, neobremenjenosti s starimi vzorci na drugi strani. Rada delam s svojo ekipo, vsakega posebej in vse skupaj izjemno cenim, spoštujem, se od njih vsak dan veliko učim. Predvsem pa v vse, ki sem jih izbrala sama, brezpogojno zaupam. Zaradi vseh njih in številnih zaposlenih na ministrstvu lahko delamo zgodbe družbe znanja za prihodnost. 

Središča slovenskih mest, najbolj množično v Ljubljani, stresajo protivladni protesti. Ste kot ministrica v vladi Janeza Janše prejeli kakšno grožnjo? Vas je česa strah?

Seveda me je strah. Strah sovražno naravnanih. Razumem veliko, različnost je tista, ki nas bogati, nam širi obzorja in odpira pot v napredek. Tu je moj glas vedno zraven. Lahko tudi med kolesarji. Ne razumem pa groženj. Ne razumem žaljivk, ki jih dobivam vsak dan, ne razumem posmehovanja in pokroviteljske drže, češ, kako sem bila včasih super, danes pa je od mene ostala samo še človeška karikatura. Simona je ostala Simona, ki ji ni vseeno za prihodnost. Če je v tej prihodnosti vse sovražno in prepleteno z grožnjami, me ni zraven. 

Še skok nazaj: enkrat sem vas videla v Parmi, blizu parlamenta, z Milanom Brglezom. Delovala sta sproščeno kot kolega. Sta ohranila stike in ali imate sploh še kaj časa za kakšno pico?

Z ljudmi, s katerim navežem odnos, tega po svoji odločitvi nikoli ne končam, spoštujem pa, če se oni odločijo drugače. Z Milanom se že kar nekaj časa nisva videla, a sva vedno vesela drug drugega, saj sva končno kar nekaj zelo zahtevne poti prehodila skupaj in naj ostajajo le lepi spomini. Takšni kot z vsemi drugimi, čeprav zelo redkimi, s katerimi v tem času kaj pojemo skupaj – v kabinetu na ministrstvu, zadnjič na kosilu pri Lešniku v Mariboru. Minuli vikend smo mislili, da nas bo sin, s katerim smo si skupaj s hčerko med delom v parlamentu nekajkrat ukradli čas zase in šli v Parmo na pico, povabil na rojstnodnevno kosilo kam ven, pa je odločil, da je varneje in mirneje kar doma. Takole imamo mi pri nas.

Že razmišljate o oddihu? Boste izkoristili bon, dvestotaka? Je kotiček Slovenije, ki je za vas najlepši?

Da, da, ravno ta hip doma vodimo zahtevna pogajanja, kaj bomo z boni. Idej in želja je precej, odločitev še ni na vidiku. (Se nasmehne.) Sicer pa gremo radi za nekaj dni do druge babice, pradedka, dedija in prababice v Prekmurje, pa poleti za kakšen dan v skupni dom mojih staršev pod Kamniške planine. Tu nam je najlepše, ker smo med dragimi ljudmi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE