Mimi Zajc: Večina naših blokad izvira iz odnosa s starši

Refleksoterapevtka Mimi Zajc je svoje poslanstvo odkrila, ko ji je bilo 50 let, refleksoterapija pa ji je naposled pomagala zaceliti globoke rane iz otroštva.

Če bi ji pred abrahamom omenili, da se vse v življenju zgodi z razlogom, da je naša energija povezana z naravo in da so nam težke izkušnje poslane zato, da razrešimo svoje blokade, vam ne bi verjela. A po 50. Mimi Zajc ni več videla same sebe in odločila se je narediti konec zatiskanju oči. V šoli za bioterapevte se je izobrazila po metodi karmične diagnostike in se zbližala z metodo refleksne masaže stopal. Danes z njo in pogovori pomaga vsem, ki bi se radi spoprijeli s težavami in bolečinami, fizičnimi ali čustvenimi, navsezadnje so med seboj močno prepletene. 

Zakaj prisegate na refleksoterapijo stopal? Kaj vam sporoča ta del telesa?

Refleksoterapija stopal je v prvi vrsti masaža, ob kateri se človek dobro počuti, v drugi pa orodje, s katerim v pogon spravimo notranje organe. Ko pregnetemo stopalo, se jih namreč dotaknemo prek točk na stopalu. Drugače ne gre, ne morete recimo pobožati svoje ledvice, jaz pa vam jo lahko, tako da vam zmasiram stopalo in dosežem pretok energije. Seveda to ne pomeni, da bo človek s pritiski na stopalo začutil tudi vsak organ, a če ga na določenem delu zaboli ali dobi neprijeten občutek, to meni sporoči, da ima v telesu blokade.

Lahko te blokade vodijo v zdravstvene težave?

Ko se stopalo odzove z neprijetnostjo ali bolečino, to najprej nakazuje, da je nekje v energetskem telesu človeka že nesorazmerje. Če se bo oseba poglobila vase in našla vzrok blokade, bo bolezen v prihodnosti lahko preprečila. Vzroki običajno ležijo v naši primarni družini, ne nujno samo v naših starših, lahko segajo tudi več, pet, šest ali sedem generacij nazaj. Ugotavljam, da ima večina Slovencev podobne blokade, pogosto ne povemo, kaj mislimo, ker nas je strah. Tako so nas namreč naučili, da se bojimo avtoritete. Ko je govoril oče, smo morali biti tiho. Otrok svojega mnenja ni smel povedati, ker je presmrkav in nima pojma.

Vidite, s takšno vzgojo odrasli zablokiramo otroka, da postane sumničav, nesamozavesten, manjvreden, neslišan. Starši, ki jih ima najrajši, mu prilepijo občutek, da ni dovolj dober, in kako bo drugače, ko so tudi stari starši našim staršem prenesli enako informacijo. Tak vzorec lahko gre iz roda v rod, je pa res, da se nekaterih ljudi določeni vzorci bolj oprimejo kot drugih, tudi če gre za otroke iz iste družine. Lahko imate pet bratov in sester, pa ne bo nikogar od njih ganilo, da so mu starši rekli neroda, vas pa bo taka oznaka zabolela globoko v srce. In to boste nosili s seboj v odraslost, dokler ne boste blokade razrešili.

Otrok si ne more pomagati, da ne bi bil jezen, ko začuti, da mu starši delajo krivico. Upravičeno je razočaran in prizadet, vendar mora potlačiti ta čustva, ker je tako naučen, in se počuti krivega. Razumete, kakšno nesorazmerje je med dušo in njeno resnico in ravnanjem, ki je sprejemljivo za družino in družbo? Tu se začne prvi stres, ki se tako zakodira v vse naše celice in jih zablokira, da ga kot odrasli ne prepoznamo več. 

Kako pa to človek pri sebi odkrije? Kje naj začne?

Naše telo ne laže in vsaka bolečina, ki se pojavi v telesu, nam nekaj sporoča, zato je osnovna naloga vsakega izmed nas, da spozna, kako se odziva njegovo telo predvsem na misli in čustva. Ko vas zbode v predelu žolča ali zaščemi nekje v trebuhu, se poskušajte spomniti, kdaj ste tak občutek že imeli. Ko boste raziskovali, boste sčasoma prišli do otroštva, saj se večina blokad, ki jih v življenju imamo, rodi takrat, nekje do šestega leta starosti.

Preberite še: Klaudya Baya: Ženske bi se morale same dotikati, da prebudimo čutno energijo 

Refleksoterapevtka Barbara Fajfar mi je v nedavnem intervjuju denimo povedala, da trda koža na petah lahko kaže na obremenjujoč odnos z materjo. Koliko je resnice v tem?

Vam bom zaupala kar lastno izkušnjo. Dolgo sem imela hude težave s trdo kožo na petah. Bilo je tako hudo, da sem imela vse razpokane in krvave, bolelo pa je tako zelo, da nisem mogla hoditi. Nekaj časa sem mislila, da je to zato, ker bosa hodim po njivi. Letos pa sem med meditacijo doživela spoznanje o svoji materi. Vso osnovno šolo mi je govorila, da nisem dovolj pametna, moja sestra in sosedova Mirica pa da sta. Če ne bi bila tako pridna, mi je dejala, ne bi bila odlična. To, da bi bila pametna, mi je zaradi njenega prigovarjanja pomenilo tako veliko, da sem se po njeni smrti, umrla je, ko sem bila stara 33 let, pri 40 vpisala na dodiplomski študij, ga končala, se nato vpisala še na pravno fakulteto, študij opustila in izobraževanje končala kot magistrica znanosti, ves ta čas pa hodila na njen grob in ji vsakič povedala: »Mami, si zdaj zadovoljna?« Bila sem stara 50 let, pa sem iz bolečine, ki me je spremljala iz otroštva, to še vedno počela. 

Letos pa sem med meditacijo končno dobila informacijo, kot jaz temu pravim, da me mama pravzaprav ni znala pohvaliti tako, da bi jo jaz slišala. Zanjo je bila vrednota delo, in ne pamet, torej nekaj, za kar se moraš truditi, in ne tisto, s čimer se rodiš. S tem, ko mi je govorila, da nisem pametna, a da sem pridna, mi je pravzaprav dajala komplimente, ki jih jaz nisem razumela. Ko sem to dojela, je trda koža na podplatih izginila. Še več sem delala na njivi, a težav s podplati nisem imela več. A jaz vem, da se mi bo trda koža ponovila. 

Zakaj, če ste že ozavestili, da mama ni mislila slabo?

Zato ker se zavedam, da sem ji takrat zamerila. To pa je tisto, kar so nas učili, da ne smemo. Staršem ne smemo zameriti ali biti jezni nanje, moramo jih spoštovati, očeta, ker je glava družine, in mater, ker je ena sama, zlata. A otrok si ne more pomagati, da ne bi bil jezen, ko začuti, da mu starši delajo krivico. Upravičeno je razočaran in prizadet, vendar mora potlačiti ta čustva, ker je tako naučen, in se počuti krivega. Jezen je, pa ne sme tega na glas povedati. Razumete, kakšno nesorazmerje je med dušo in njeno resnico in ravnanjem, ki je sprejemljivo za družino in družbo? Tu se začne prvi stres, ki se tako zakodira v vse naše celice in jih zablokira, da ga kot odrasli ne prepoznamo več. Če bi imeli toliko poguma, da bi se med seboj pogovarjali, spraševali starše, bi marsikatera družina lepše živela.

Da naredi človek spremembo pri sebi, mora ozavestiti, da za njegove težave niso krivi drugi, kot radi slišimo, »če bi bil/-a moj/-a mož/žena drugačen/-na, bi bil/-a jaz bolj srečen/-na«.  

Lahko takšne blokade kdaj popolnoma razrešimo?

Seveda, zato se kot duhovna bitja dvigamo v obliki spirale. Ko odluščimo notranjo bolečino in strah, počistimo prvi temelj in se pomaknemo više, a na določenem položaju se ista rana odpre na drugi ravni. Ljudje rečejo, spet se mi dogaja isto, a nikoli ni isto, če si to že enkrat predelal, se naslednjič lahko spustiš globlje, dokler ne prideš do srži bolečine in dokončno razčistiš sam s seboj. Dokler travme zares ne predelaš, se boš vračal vanjo. Ko podiramo blokade, odpadejo tudi pretekle zamere, saj spoznamo, da imajo tudi naši starši, partnerji, sodelavci, šefi svoje rane, in to odplakne jezo.

Vse se torej res zgodi z razlogom? Da nekaj spremenimo?

Če seveda hočemo. Vedno je vse odvisno od nas samih. Jaz vam ne morem prav nič pomagati, če vi tega nočete. Lahko vam samo mehansko zmasiram noge, kar je tudi super. A da naredi človek spremembo pri sebi, mora ozavestiti, da za njegove težave niso krivi drugi, kot radi slišimo, »če bi bil/-a moj/-a mož/žena drugačen/-na, bi bil/-a jaz bolj srečen/-na«. 

Zato pa refleksno masažo stopal kombiniram s pogovori, v katerih skupaj odkrivamo bolečine in strahove. Najteže je namreč pogledati vase. Si priznati, da tudi sami manipuliramo in smo takšni kot ljudje, ki jih obsojamo. Ko to dojamemo, se osvobodimo negativnih čustev. Pomembno pa je tudi, da povemo svojo resnico, čeprav ni enaka resnici drugih. Najti moramo način, da jo živimo tako, da z njo ne ranimo ljudi okoli sebe. Ko začneš svojo resnico vsiljevati drugim z jezo in zamero ter silo, se namreč razvijejo konflikti, zamere in odnosi, v katerih vsi trpijo.

Ko se nehamo spraševati, zakaj se nam nekaj dogaja, in se truditi, da bi vse razumeli, ter se prepustimo, začne življenje šele teči. Takrat nam na pot pridejo pozitivne izkušnje, dobri ljudje in začnejo se dogajati čudeži. 

Predstavljam si, da je do tega dolga pot. Eno je reči, spremeni se, drugo narediti. Nam lahko poveste, kako pretrgati tok negativne energije?

Res je težko. Če vsak dan delaš isto, ne moreš jutri doživeti spremembe. Za to, da boš naredil kaj drugače, pa potrebuješ pogum. Začeti se moraš zavedati, da nisi samo svoja roka, noga, svoje telo, ampak nekaj več. Ko se nehamo spraševati, zakaj se nam nekaj dogaja, in se truditi, da bi vse razumeli, ter se prepustimo, začne življenje šele teči. Takrat nam na pot pridejo pozitivne izkušnje, dobri ljudje in začnejo se dogajati čudeži.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE