Mike Lewis

Ni mi preostalo drugega, kot da tudi sam skočim

Naslov njegove knjižne uspešnice smo pri nas sicer prevedli kot Odločilni trenutek! A naslov originala se glasi When to Jump, torej dobesedno Kdaj skočiti. Sloviti The Times ga je v skladu s tem opisal kot »guruja, ki stoji za celo generacijo preskakovalcev med karierami«. Pri tem je Mike Lewis to generacijo vodil z lastnim zgledom. Zelo mlademu mu je v naročje padla sanjska služba trgovca s tveganim kapitalom, vendar je njegovo srce hrepenelo po nečem drugem. Že od najstniških let je sanjal o tem, da bi nekoč postal poklicni igralec skvoša in s polnimi pljuči užil svobodo, ki jo tak življenjski slog prinaša. Njegov »skok« pa se je začel s tihim, a zelo zelo vztrajnim glasom v prsih.

Povejte kaj več o tem glasu. Kaj človeka prepriča, da pusti sanjsko službo v svetu visokih financ, zato da lahko vse leto nosi en sam par kavbojk in spi na kavčih tujcev?

Lahko mi verjamete, da je bil glas zelo prepričljiv. Predvsem pa ni in ni hotel odnehati. Njegovo glavno sporočilo je bilo: »Tvoje življenje je lahko več kot to.« Res je, v naročje mi je padla sanjska služba. A ko sem se skušal ustaliti, kjer sem pristal, sem se zalotil, da čedalje več časa strmim v steno svoje pisarne. Namreč v zmečkan in oguljen zemljevid sveta, ki mi ga je podarila prijateljica. Dobila ga je pri organizaciji Zdravniki brez meja. Ko sem se zazrl vanj, sem se zazrl trideset let v prihodnost in se čedalje bolj zavedal, kako silovito nekaj v meni hrepeni po nečem drugem. Glas ni odnehal, dokler nisem spoznal najpomembnejše reči od vseh. Kolikor se je že bilo strašljivo odreči varnosti in obdobju, je bilo vseeno manj strašljivo, kot če bi zatrl hrepeneči del sebe. Zavedel sem se, da se bodo letni časi menjali, leta se bodo stapljala z leti, jaz pa se bom postaral, medtem ko bo zemljevid strmel nazaj vame. Medtem ko bom še vedno upal, da bo nekdo potrkal na vrata pisarne in mi dal dovoljenje, da odidem.

Sprožilec mojega skoka je bil, da je nenadoma umrl prijatelj, ki me je pri uresničevanju mojih sanj ves čas zelo podpiral. Takrat sem se zavedel, da imajo lahko naše sanje zelo omejen rok trajanja. 

Edini, ki je to lahko zares storil, pa ste bili vi sami.

Natanko tako.

Danes ste si torej hvaležni, da ste si dovolili prisluhniti glasu?

Izkazalo se je, da je imel povsem prav. Moje življenje potujočega igralca skvoša se je izkazalo za vse, kar sem si predstavljal, da bi sploh lahko bilo. V letu in pol sem prepotoval skoraj 350.000 kilometrov, obiskal sem petdeset držav. V resnici je bilo čudovito spati na vseh tistih kavčih – pravi privilegij! Izživel sem svoje sanje. Tega mi ne more nihče vzeti. Obenem pa sem spoznal nešteto ljudi, ki so čutili enako strast. Ne do skvoša, temveč do česa drugega. In druženje z njimi me je obogatilo na nešteto načinov.



Zanimivo, začeli ste tako, da ste poguglali »kako loviti svoje sanje«.

Nekje je treba začeti. A na internetu nisem našel prav veliko uporabnega – zgolj kup plišastih inspiracijskih citatov in na drugi strani cinično sluzastih navodil, kako na hitro obogateti. Ne, internet me je po tej plati pustil na cedilu. Tudi na družabnih medijih so prevladovale skoraj samo podobe, kakšno je uspešno in uresničeno življenje – ne pa, kako si ga izbojevati.

Vas pa je seveda najbolj zanimal prav ta kako.

Na srečo sem v svojem univerzitetnem glasilu kmalu naletel na portret uspešne ženske z Wall Streeta, ki je zapustila staro življenje in postala olimpijska kolesarka. Še isti večer sem jo poklical. Bila je neverjetno darežljiva s svojim časom in nalezljivo energijo. Za to ji bom vedno hvaležen. Povedala mi je same nujne in zelo praktične reči: kako je privarčevala denar, kako je povedala šefu, kako je o svoji potencialno nevarni odločitvi kar najbolj obzirno obvestila starše. Pa da se je miselno nenehno pripravljala na možnost, da se morda ne bo izšlo.

Pisal sem tudi o zbiralcu smeti, ki je postal izdelovalec luksuznega pohištva, pa o navadnem bančnem uslužbencu, ki je postal lastnik pivovarne. Tu so tudi tajnica, ki je postala fotografinja, in točaj, ki je postal učitelj joge, pa še marsikdo. Ti ljudje so bili pred skokom vse prej kot premožni. Finančno zaledje je le en, sploh ne nujno bistven del enačbe. 

Torej vse tisto, kar ste potem v knjigi metodično razdelali pod sklopom »10.000 neseksi korakov«.

Tako je. Po telefonskem pogovoru s to gospo sem isti večer skiciral naslovnico knjige, ki sem jo potem napisal šele čez leta. Najprej pa sem se odločil zbrati čim več resničnih zgodb o uspešnih skokih v novo življenje. Vsaka zgodba o odločilnem koraku me je gnala, da sem poiskal naslednjo. V temi svoje pisarne sem še dolgo po koncu delovnega časa iskal ljudi, ki se jim je uspelo iztrgati iz cone udobja in se zapoditi za sanjami.

V knjigi ste teh zgodb na koncu zbrali kar 44. Prav vsaka je vredna branja. Nekatere so res neverjetne. Lastnik šole za karate, ki je postal hollywoodski scenarist. Oglaševalka, ki je postala zagovornica žrtev spolnega napada. Vodja odnosov z javnostjo, ki je postala škofinja v ameriški episkopalni cerkvi. Strokovnjakinja za investicije, ki je postala krmarka paraolimpijske veslaške ekipe ZDA. Novinar, ki je postal marinec. Odvetnica, ki je postala gasilka. Seznamu fascinantnih štorij kar ni konca.

Bolj ko sem vrtal v ljudi, bolj sem se zavedal, kako vsenavzoče je to hrepenenje. Ko sem zgodbe začel iskati, sem jih lahko našel tako rekoč povsod. Pri sodelavcih in prijateljih, pri ljudeh, ki so zraven mene sedeli na avtobusu ali v kakem baru, celo pri receptorju v moji poslovni stavbi. Ko so začutili, da me reč res zanima, so mi vsi kaj hitro zaupali, kako zelo hrepenijo po nečem več. A tako mnogi žal za vedno obtičimo v hrepenenju, zato sem se osredotočil na zgodbe o uspehu. Tega takrat še nisem vedel, vendar sem v njih iskal skupni vzorec.



In ga na koncu tudi našli, in sicer vzorec, ki ga krasita prava mera discipline in zanesljivega načrtovanja.

Na podlagi vseh teh ugotovitev sem lahko počasi zarisal optimalno krivuljo odločilnega koraka. In potem mi ni preostalo drugega, kot da tudi sam skočim. Sprožilec mojega skoka je bil, da je nenadoma umrl prijatelj, ki me je pri uresničevanju mojih sanj ves čas zelo podpiral. Takrat sem se zavedel, da imajo lahko naše sanje zelo omejen rok trajanja. 

Med branjem knjige se mi je utrnil pomislek. Med vašimi primeri prevladujejo uspešni finančniki, oglaševalci, trgovci, odvetniki in drugi premožni ljudje. Zdi se, da je za preskok v lepše gaje zelo pomembno, da si najprej ustvarimo močno finančno zaledje.

Pa ni tako. Pisal sem tudi o zbiralcu smeti, ki je postal izdelovalec luksuznega pohištva, pa o navadnem bančnem uslužbencu, ki je postal lastnik pivovarne. Tu so tudi tajnica, ki je postala fotografinja, in točaj, ki je postal učitelj joge, pa še marsikdo. Ti ljudje so bili pred skokom vse prej kot premožni. Finančno zaledje je le en, sploh ne nujno bistven del enačbe.

Če človek res trdo dela, se sme gotovo vsaj delno zanašati tudi na srečo. Če si marljivo opravil vse priprave, potem se ti Fortuna prej ali slej bo nasmehnila. Saj si vendar storil vse, da bi maksimiziral število srečnih naključij, na katera lahko naletiš! 

Katera med nanizanimi zgodbami je vaš osebni favorit?

(smeh) Hmm, to bi bilo, kot bi moral izbrati najljubšega otroka. Ampak če že vztrajate … Na misel mi prva pride Anoopreet Rehncy – bančnica, ki je ustanovila lastno znamko oblačil s poudarkom na enakosti in iskrenosti. Na to znamko recimo danes prisega Beyonce. Anoopreet izpostavljam, ker je premagala izjemno močne pritiske svojih staršev, ki so vse, kar so imeli, vložili v njeno bančniško kariero.

V knjigi nadobudnim skakalcem na srce več kot enkrat položite: »Vaši starši bodo morda jokali.«

Tu ni kaj. Če bodo jokali, bodo pač jokali. Vse, kar lahko storimo, je, da jih o svoji odločitvi obvestimo čim bolj obzirno.

Velik del vaše krivulje se povsem odkrito zanaša na srečo. Celoten tretji korak od štirih osnovnih počiva prav na njej, saj se glasi: »Naj se vam nasmehne sreča.« Ni to vseeno malce preveč optimistično?

Mislim, da ne. Če človek res trdo dela, se sme gotovo vsaj delno zanašati tudi na srečo. Če si marljivo opravil vse priprave, potem se ti Fortuna prej ali slej bo nasmehnila. Saj si vendar storil vse, da bi maksimiziral število srečnih naključij, na katera lahko naletiš!



Aha …

Naj ponazorim. Če želite recimo postati pek, seveda ne morete pričakovati, da boste nekega dne na ulici preprosto srečali nekoga, ki vam bo pomagal ustanoviti lastno pekarno. A če ste se prej izmojstrili za pekarskega vajenca, če ste poiskali ljudi s podobnimi ambicijami, če ste se včlanili v ustrezne forume, če ste si ogledali vse dostopne videoposnetke na youtubu … No, potem bo možnost, da spoznate pravo osebo, poskočila tudi za stokrat.

Kot je dejal ustanovni oče Amerike Thomas Jefferson: »Sam še kako verjamem v srečo. Bolj trdo ko delam, več je imam.«

Imenitno! Imenitno, da mi zdajle z drugega konca sveta citirate Thomasa Jeffersona!

Ljudem, ki podpirajo vso družino ali morda ječijo pod krediti, nikakor ne bi svetoval, naj kar skočijo in naj vrag pocitra posledice. Kje pa! A enako neumno se mi zdi preprosto zatreti močni notranji glas, ki nas obvešča, da hrepenimo po nečem več. 

Pri snubljenju sreče se zdi torej ključnih prav vaših 10.000 neseksi korakov.

Tako, in razvrstili bi jih lahko v tri osnovne sklope. Prvi je finančno planiranje s poudarkom na prihrankih. Potem je tu vzpostavljanje varnostne mreže. Velik del uspešnega skoka temelji na tem, da postanete res res vrhunski v svoji stari službi, pa če pušča vašo dušo še tako hladno. Zakaj? Da se lahko, če vam prvič spodleti, kadar koli vrnete. Tretji sklop pa narekuje, da še pred skokom naglo razvijate tudi veščine, ki vam bodo koristile na novi poti.



Kot bivši finančnik se gotovo zavedate, da je pred nami najmanj izjemno huda recesija, če ne kar največji finančni zlom v zgodovini človeštva. Se vam v takem zgodovinskem obdobju ne zdi vsaj malce nevarno ljudi nagovarjati, naj stečejo za svojimi sanjami? In se odrečejo še tiste malo varnosti in stabilnosti, ki so si ju izbojevali?

To vprašanje je sicer povsem primerno, a saj ravno zato pri vsem skupaj tako poudarjam element strateškega načrtovanja. Ljudem, ki podpirajo vso družino ali morda ječijo pod krediti, nikakor ne bi svetoval, naj kar skočijo in naj vrag pocitra posledice. Kje pa! A enako neumno se mi zdi preprosto zatreti močni notranji glas, ki nas obvešča, da hrepenimo po nečem več. Širša ekonomska situacija je lahko tudi eden bolj zahrbtnih izgovorov za pasivno vegetiranje. Če si nekaj zelo želimo, lahko začnemo vsaj počasi delovati v tej smeri. Nič hudega, če bomo skočili šele čez dve leti – ali morda celo šele čez pet let! Večina portretirancev v knjigi je potrebovala kar dolgo, da je lahko res uspešno skočila. Nobenega razloga ni, da se ne bi začeli pripravljati že danes.

O Sloveniji sem slišal, da je dežela nenavadno lepih žensk. Tudi s Slovenci bi rad delil najpomembnejšo reč, ki sem se je na svoji dosedanji poti naučil. In sicer: če si nekaj res želiš, to lahko tudi dosežeš. 

Vam je bilo vmes kdaj žal, da ste skočili?

Ne, nikoli. Že samo to, da sem premagal strah pred neznanim, me je nesluteno obogatilo.

Če sem prav razumel vaš uvod, ni odločitve obžaloval nihče od predstavljenih skakalcev.

Nihče. Če k projektu pristopiš racionalno, potem ta pot nima trajnih minusov. Niti eden od portretirancev ni obžaloval svoje odločitve, pa čeprav vse njihove zgodbe niso imele pravljičnih koncev.

Moj najljubši del knjige je dostavil Rashard Menderhall, uspešni igralec ameriškega nogometa, ki je postal pisatelj. Povedal je: »Jaz sem pisatelj in moje poslanstvo je pisanje. Ni načina, da bi mi pri tem spodletelo. Če mi vzame deset let, da napišem eno samo knjigo, in jo na koncu kupijo le trije ljudje, bom s tem zadovoljen, kajti poklican sem bil, da opravljam to dejavnost. To si želim početi in to je tisto, kar si želim biti.«

Tudi meni je ta citat še posebno ljub.



In tudi vam je bilo dovolj, da ste se zavihteli »zgolj« na 112. mesto svetovne lestvice poklicnih igralcev skvoša. Za izpolnitev sanj vam je to povsem zadostovalo, kajne?

Tako. Kot rečeno: doživel sem vse, kar sem lahko prej le upal, da bom. Za povrh pa me je vse skupaj pripeljalo še do mojega naslednjega poslanstva. Namreč do pisanja knjige in negovanja spletne skupnosti www.whentojump.com. Dosegli smo milijone ljudi. Naše seminarje obiskujejo z vsega sveta. Poleti bom spet v Evropi in z največjim veseljem bi obiskal tudi vašo deželo. O Sloveniji sem slišal, da je dežela nenavadno lepih žensk. Tudi s Slovenci bi rad delil najpomembnejšo reč, ki sem se je na svoji dosedanji poti naučil. In sicer: če si nekaj res želiš, to lahko tudi dosežeš.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE