Plesni film v Sloveniji ni nekaj novega, spomnimo se Poletja v školjki, a očitno je trajalo kar nekaj časa, da se je nekdo spet lotil te teme.

V Sloveniji sploh še ni bilo plesnega filma, Poletje v školjki 2 so snemali v Jugoslaviji. Slovenski plesni film bi bil lahko Poletje v školjki 3, ki so ga nameravali posneti, a o tem se je govorilo v času osamosvojitvene vojne in se ni nikoli zgodilo. Potem pa v Sloveniji ni bilo interesa, da bi kdo podprl ustvarjanje plesnega filma. Generacija ples je kratki film, napovednik, s katerim poskušamo povedati, da Slovenija potrebuje celovečerni plesni film in da si ga slovenski plesalci zaslužijo. Že trideset let garajo in osvajajo svetovna prvenstva.

Starejši so nehali plesati in so odšli v službe, mi pa pri 35. ali 40. še vztrajamo. Če bom lahko, bom to delal do konca življenja, če ne bo mogoče, bom šel pač v službo, lahko tudi pometam stopnice. Bodo vsaj v ritmu pometene.  

Pravite, da je kratki film napovednik celovečerca, kako daleč ste s tem?

Leta 2011 smo posneli plesni videospot s Senidah, Cazzafuro, Nipkejem, Zlatkom in Siddharto. Plesalci so bili glavne zvezde. Leta 2016 smo delali oddajo o profesionalnih plesalcih in takrat smo se odločili, da bomo posneli kratki film. To je bil zadnji korak, z vsemi tremi projekti grem zdaj lahko do sponzorjev, da bomo lahko slovenskim plesalcem posneli spomenik.

V kratkem filmu imajo glavne vloge plesalci, bo tako tudi v celovečercu ali lahko tam pričakujemo poklicne igralce?

Zdaj so bili plesalci igralci, odrezali so se dobro, na koncu koncev je del njihovega poklica, da morajo prepričati občinstvo in se vživeti v vloge. Glede znanih obrazov pa sem si zamislil, da bi bil Jurij Zrnec odličen baletni učitelj.

Kdaj boste začeli snemati in kdaj bodo lahko film videli gledalci?

Leta 2023 bomo začeli in takrat bo film tudi ugledal luč sveta. Ne glede na to, koliko denarja bomo zbrali, ga bomo naredili. Zdaj sem bil jaz producent, režiser, lučkar in še marsikaj, pri celovečercu pa želim biti le producent in tisti, ki povezuje ljudi, drugo pa naj delajo tisti, ki so v tem najboljši. Želim ustvariti nekaj, kar bodo naši otroci gledali s takšnim navdušenjem, kot mi še danes gledamo Poletje v školjki.


Torej ste bili tudi režiser?

Ja. Cel film smo posneli v štirih dneh, potem pa smo štiri leta montirali, še kaj posneli in zbirali denar za izboljšave. Vložil sem svojih 25.000 evrov, saj sem hotel pokazati, da se to da narediti, če je volja. Ne predstavljam si, kaj bi lahko naredili, če bi dobili toliko denarja kot določeni slovenski mladinski filmi, ki jih gledajo samo tisti, ki so jih naredili. Z vsem spoštovanjem do ustvarjalcev, a treba je ločevati film za mlade in umetnost AGRFT. Mi hočemo narediti izobraževalni plesni film, zaradi katerega se bo morda mlad človek odločil za ples in ne za kake neumnosti.

Na premieri kratkega filma je ena od plesalk povedala, da se ji zdi prav, da se pokaže, kakšno je v resnici njihovo življenje. Ko namreč pove, da je plesalka, ji ljudje največkrat odgovorijo, da ne razumejo, kaj pravzaprav počne. Kakšne izkušnje imate vi?

Seveda, ljudje sploh ne vedo, kaj pomeni biti plesalec. To je kultura in način življenja, zbudimo se z ritmom in z njim zaspimo. Naš zaslužek je negotov, to vidimo zdaj v času koronavirusa, večina plesalcev je ostala brez dela.

Si predstavljate življenje brez plesa? Vas je kdaj kaka poškodba ustavila?

Dvakrat ali trikrat v življenju sem se želel prenehati ukvarjati s plesom, a ljubezen je bila prevelika. Žal pa mi je, da v Sloveniji nekateri na ples gledajo kot na posel. Nič ni narobe, če hočeš zaslužiti, a če je osnova denar in ne ples, ni prav. Ko imaš svoj vrč poln, lahko daš kaj tudi komu drugemu.


Plesalka je tudi vaša partnerica Ana Klašnja, balerina. Kakšno je življenje dveh profesionalnih plesalcev?

Pri nekaterih rečeh me dobro razume, pri drugih pa ne. Ona dela v drugačnem okolju, pleše v varnem baletnem okolju, zanje skrbi država, vesel sem, da imamo takšno kulturno ustanovo, ki daje plesalcem varnost. Pri nas tega ni, če se poškoduješ ali greš na bolniško, si prepuščen sam sebi.

Plesalci se pogosto soočate s hudimi poškodbami in bolečinami, o katerih ljudje sploh nič ne vedo, ker si ne predstavljajo, da lahko ples pusti takšne posledice na telesu …

Pa ne samo to, naš način življenja je res poseben. V najstniških letih se najprej soočaš z očitki, da si gej. Vrstniki so tudi ljubosumni, ker znaš obvladovati svoje telo in čutiš več kot oni. Mi plesalci čutimo veliko več kot drugi, vidimo človeka, kako se premika, in vemo, kaj čuti. Včasih rečem blagor nevednim. A ples je pač način življenja. Zato je filmu tudi naslov Generacija ples, saj govori o naši generaciji. Starejši so nehali plesati in so odšli v službe, mi pa pri 35. ali 40. še vztrajamo. Če bom lahko, bom to delal do konca življenja, če ne bo mogoče, bom šel pač v službo, lahko tudi pometam stopnice. Bodo vsaj v ritmu pometene. (smeh)

Upam, da se bo našel v športu, ki ga bo veselil, če bo to ples, ga bom podpiral, ne bom pa ga treniral in poskušal prek njega uresničiti svojih sanj. Sem njegov oče, podpiral ga bom pri vsem, a se bom držal zdravih meja.   

Sodelujete tudi v šovu Zvezde plešejo, je zaradi takšnih oddaj več zanimanja za ples med mladimi?

Pop TV je edina televizija, ki je dala plesalcem prostor, da se izrazijo. Z nami odlično ravnajo, plesalci čutijo pripadnost do te televizije. Šovi gledalcem približajo lepoto plesa, dobijo pa tudi vpogled v to, koliko truda je treba vložiti.

Z Ano imata sinka Jašo, že kaže talent za ples?

Upam, da se bo našel v športu, ki ga bo veselil, če bo to ples, ga bom podpiral, ne bom pa ga treniral in poskušal prek njega uresničiti svoje sanje. Sem njegov oče, podpiral ga bom pri vsem, a se bom držal zdravih meja.