Melita Osojnik

Moj primer je morda le vrh ledene gore

Prosim, prosim, delite! Iščem svojega otroka. To je z velikimi črkami na svojem profilu na facebooku minuli teden napisala priznana ustvarjalka za otroke, pevka, pisateljica in gledališčnica Melita Osojnik. Javnost prosi za pomoč pri iskanju resnice, ali je njen otrok – sin ali hči – dan po porodu leta 1980 v Kranju zares umrl ali so ji ga vzeli in morda še živi. Osojnikova je svojo zgodbo delila z nami minuli četrtek v telefonskem pogovoru.

Vaš otrok bi bil danes star 38 let oziroma toliko je star, če še živi.

Res je. Rodila sem ga 24. maja 1980.

V zapisniku piše, da je bil cianotičen, torej moder, je težko dihal, imel pene na ustih. Mene pa je medicinska sestra vprašala, ali želim videti svojega otroka, preden ga odpeljejo v Ljubljano, in seveda sem pritrdila. Videla sem zdravega, rožnatega dojenčka. 

Zakaj ste se v dejavno raziskovanje svojega primera podali šele zdaj?

Nikoli doslej nisem podvomila oziroma posumila, da morda ni bilo tako, kot mi je bilo rečeno. Takrat sem bila stara dvaindvajset let. Bila sem strašansko strta, prizadeta. Zdaj imam tri otroke v starosti, ko bodo tudi sami prej ali slej imeli svoje družine. Pogovarjali smo se, zakaj je ta moj otrok sploh umrl. Tega mi zares nikoli niso natančno povedali. Prav zato, ker sem se začela spraševati, ali bi se lahko tudi pri mojih bodočih vnukih pojavile podobne okoliščine, sem se odločila, da pridem zadevi do dna. Nekaj me je gnalo v to, da sem po toliko letih šla po obdukcijski zapisnik na Inštitut za patologijo. To je bilo septembra lani.



Kaj ste prebrali v obdukcijskem zapisniku?

Pisalo je, da je šlo za truplo moškega spola, težko 4190 gramov. Jaz sem rodila otroka, ki je bil težek 3350 gramov. Našla so se tudi tkiva, odvzeta pri obdukciji. Nadstropje više na Inštitutu za sodno medicino so preverili DNK. Rezultat je pokazal, da ta otrok je moj, vendar se je med testiranjem nabralo toliko nenavadnih zadev – raje ne bi šla v podrobnosti – da o resničnosti izvida dvomim. Namreč, tudi meni so dali vzorec tkiva in poslala sem ga na testiranje v Ameriko. Dobila sem odgovor, da je vzorec, ki sem jim ga poslala, neuporaben.

Poslušajte, jaz že skoraj štirideset let živim s tem, da mi je otrok umrl!  

Zakaj?

Tega ne vem. Dodaten dvom o izvidu DNK me je obhajal tudi zato, ker so bili na Inštitutu za sodno medicino izjemno zainteresirani, da bi test naredili pri njih, in mi dali polovično ceno; namesto 800 evrov sem plačala pol manj. Raziskovala sem tudi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Dokumentacija je uničena. Podatke o rojstvih sem iskala na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja, kamor naj bi šle takšne informacije. Tam pravijo, da je vse do 80. leta, vključno s tem letom, uničeno.

Kdo je uničil te podatke?

Oni sami. Od leta 1981 je vse na mikrofilmih, podatkov pred tem pa ni več.



Ali ste vi takrat videli trupelce?

Moj tedanji mož in oče najinega otroka je videl nekega umirajočega novorojenčka. En otrok takrat je umrl, to je dejstvo, ampak vprašanje je, ali je bil to najin novorojenček.

To je bil vajin prvorojenec?

Tako je.

Potem sta imela še tri otroke?

Ne, ti so se rodili v drugem zakonu.

Meni je novico, da je z otrokom nekaj narobe, povedala mlada medicinska sestra, ki nima kompetence za to. To bi morala narediti zdravnica oziroma pediatrinja ali pediater. 

Ali je tragični dogodek bistveno vplival tudi na to, da sta se s prvim možem razšla?

Ne bi rekla, da sva se le zato. Vsekakor pa se nama je zgodila zelo težka preizkušnja, ki boleče zareže v odnos. Tu si ne želim prilivati olja na ogenj. Z bivšim možem sva dobra prijatelja. Razšla sva se dve leti po izgubi otroka.

V katerih smereh ste se še lotili raziskovanja?

Pisala sem na Statistični urad Republike Slovenije, saj bi oni morali imeti natančno zabeležena vsa rojstva in smrti. Prosila sem jih za informacijo o teži otrok, rojenih v porodnišnici Kranj od 15. do 24. maja 1980. Pa so mi po mejlu poslali odgovor, da teh podatkov nimajo.



Kaj vam pravijo vaši občutki – kje bi ta otrok lahko bil, če je še živ?

Nimam pojma, takšnega občutka nimam, saj nikoli prej nisem razmišljala o tem. Zanimivo pa je, da je prav v tistem času v kranjski porodnišnici neka druga ženska iz ene od bivših republik skupne države rodila otroka, ki je bil spočet v prešuštvu. V Kranj je prišla le rodit, otroka pa je tukaj pustila, da gre v posvojitev. Morda je zbolel, pa so potrebovali novega in so ju zamenjali, saj sicer nekdo ne bi zaslužil; to so seveda zgolj moja ugibanja, špekulacije. Na centru za socialno delo v Kranju sem govorila s tam zaposleno gospo, a mi zaradi zakonskih omejitev ni smela povedati vsega, saj uradno nisem biološka mati posvojenega otroka. Ta je bil po uradnih podatkih rojen le dan pred mojim, torej 23. maja 1980.

Dodatnih podatkov pa, če vas prav razumem, ne morete pridobiti?

Seveda, teh pravic nimam.

Spominjam se, da sem na poporodnem pregledu vprašala: »Pa kaj je bilo z mojim otrokom narobe?« Ginekolog je odgovoril: »Nič. Gospa, kar hitro spet zanosite, saj ste še mladi, veliko jih boste še lahko imeli!« 

Zadevo raziskujete, kot ste dejali, vse od konca lanskega poletja. Vaša včerajšnja objava na FB, v kateri prosite ljudi za pomoč pri iskanju, je sprožila ogromen odziv.

Res je, odziv je nad vsemi mojimi pričakovanji. Moj zapis je delilo že skoraj 18.000 ljudi. Socialna delavka v Kranju mi je svetovala, naj vendar zadevo prijavim na policijo, in sem jo. Tam vse skupaj prekladajo že tri mesece, prišlo je tudi že do tožilke. Včerajšnji pogovor s kriminalistom pa je bil neposreden povod za mojo objavo na facebooku. Policijo sem prosila, naj pregledajo matične knjige ter preverijo oziroma primerjajo rojstva deset dni pred mojim porodom, da vidimo, kdo bi lahko bil umrli otrok z zabeleženo težo. Včeraj pa mi je kriminalist po telefonu dejal, da je bil v porodnišnici in raziskal rojstva otrok, rojenih 24., 25. in 26. maja 1980. Torej tri dni po tistem, ko je otrok že umrl! Sem mu rekla, ali se iz mene norčuje ali pa mu nekaj ni jasno. Odvrnil je, da bi bilo zelo nekorektno, če bi diskreditirali DNK-izvid.



To je pa precej nenavaden odziv, milo rečeno.

Zdi se, kot da si vsi prizadevajo za potrjevanje izvida DNK, da je bil torej umrli otrok moj, nikakor pa ne želijo raziskati še druge plati, da bi zares ovrgli dvome. Poslušajte, jaz že skoraj štirideset let živim s tem, da mi je otrok umrl! Nikakor ne gre za to, da hočem nekega otroka, ki ni moj! Imam tri čudovite otroke, boljših ne bi mogla imeti. Pa vendar, če obstaja najmanjša možnost, da živi, ga želim najti! Samo za to gre.

Druge mamice v sobi so dobile otroka za podoj, jaz pa ne. Nikoli ga nisem podojila. Zakaj? 

Kakor kaže po vašem pripovedovanju, se uradne institucije doslej niso prav izkazale. Upate, da se bo vaš otrok, če še živi, prepoznal sam. Kako?

Imam redko krvno skupino, ki jo ima le približno sedem odstotkov slovenske populacije, tj. A Rh negativno. Verjetno veste, da bi morala v 72 urah po porodu dobiti injekcijo protiteles za naslednjega otroka, da ne bi bilo z njim kaj narobe, če bi imel moj prvorojeni otrok krvno skupino Rh pozitivno. Injekcije nisem dobila. Po prihodu domov sem se ustrašila, ali niso nemara naredili še te napake, in sem se v porodnišnici pozanimala, katero krvno skupino je imel moj otrok. Rekli so mi, da je bil Rh negativen tako kot jaz, zato injekcije nisem dobila; vendar bi lahko imel tudi krvno skupino 0 po svojem očetu. Potem ko sem zdaj spraševala, sem dobila uradni odgovor, da krvna skupina otroku ni bila določena. Med mojim prvim obiskom porodnišnice Kranj, kamor sem prinesla obdukcijski zapisnik, mi je gospa na vodilnem položaju dejala: »In kaj boste zdaj?« Na moj odgovor, da bomo malo raziskali in naredili kakšen DNK, pa je odvrnila: »Ne, to pa ne!« Ni želela, da zadevo predam policiji, zato je dodala, da bo vse zagotovo podrobno raziskala. Odgovorila mi ni en mesec, ko sem jo na to opomnila, pa mi je odgovorila, da je vse pregledala in v vpisni porodni knjigi ni našla otroka, ki bi lahko bil moj. Očitno vsi nekaj skrivajo.



Človek se sprašuje, ali to drži, ali je bilo morda celo več takšnih primerov.

Zares. Nobene identitete ne razkriješ, če poveš, koliko je bil težak novorojeni deček ali deklica, ter ne poveš imena, pa vendar tega nočejo storiti. Morda je moj primer le vrh ledene gore, ki je šele zdaj pokukal iz morja. V soboto zjutraj, 24. maja 1980, smo bile štiri ženske poslane na porod. Nobena ni imela svojih popadkov. Rodili so se štirje otroci. Meni je novico, da je z otrokom nekaj narobe, povedala mlada medicinska sestra, ki nima kompetence za to. To bi morala narediti zdravnica oziroma pediatrinja ali pediater. Kot kažejo dokumenti, ki jih imam pri sebi, je otroka na pediatrično kliniko v Ljubljani napotil ginekolog z imenom in priimkom. Pediatra očitno sploh niso klicali. Od tega, da so mene obvestili glede življenjsko ogroženega otroka, pa do prihoda rešilca iz Ljubljane je trajalo tri ure. V zapisniku piše, da je bil cianotičen, torej moder, je težko dihal, imel pene na ustih. Mene pa je prej omenjena medicinska sestra vprašala, ali želim videti svojega otroka, preden ga odpeljejo v Ljubljano, in seveda sem pritrdila. Videla sem zdravega, rožnatega dojenčka. Tukaj je toliko podrobnosti, ki se ne ujemajo z uradno zgodbo, da človek tega pač ne more kar pustiti.

Novorojenčka sem videla že zavitega. Rekli so mi, da je fantek, a se ne spominjam jasno, da bi videla njegov spol. 

Morda se toliko let niste želeli ukvarjati s tem, ker vas je preveč bolelo?

Mogoče. Spominjam se, da sem na poporodnem pregledu vprašala: »Pa kaj je bilo z mojim otrokom narobe?« Ginekolog je odgovoril: »Nič. Gospa, kar hitro spet zanosite, saj ste še mladi, veliko jih boste še lahko imeli!« Nisem se pustila odgnati: »Ali se lahko ta nič ponovi pri naslednjem otroku?« Odvrnil je: »Ne, ne, bodite brez skrbi!« In ko zdaj razmišljam, mi postaja jasno, da obstaja velika verjetnost, da z mojim otrokom zares ni bilo nič narobe. To je grozljivo spoznanje. Stvari si ne izmišljujem in nikakor ni prijetno brskati po starih ranah.

So bili med porodom kakšni zapleti, carski rez?

Ne, ne. Porod je trajal štiri ure, rodila sem po naravni poti. Takrat še ni bil običaj, da bi bil oče otroka navzoč med rojevanjem. Novorojenčka sem videla že zavitega. Rekli so mi, da je fantek, a se ne spominjam jasno, da bi videla njegov spol. Prav zato ne bi rada izključila tudi deklice. S prikritjem pravega spola se tudi laže prekrijejo sledi oziroma se poskrbi za novo identiteto. Takoj zatem so otroka odnesli, ga oblekli in mi ga prinesli nazaj le za toliko časa, da so me zašili. Takrat še ni bilo prakse, da novorojenčka takoj položijo na materine prsi. Druge mamice v sobi so dobile otroka za podoj, jaz pa ne. Nikoli ga nisem podojila. Zakaj? Morate vedeti, da je bil v porodnišnici sedem ur, preden so ga odpeljali.



Do kam boste šli s svojo raziskavo?

Do resnice. Do koder bo mogoče iti.

Ovir na poti po vaših besedah ni malo.

Doslej zares. V veliko oporo so mi vsi bližnji. Po drugi strani imam daljno sorodnico po strani prvega moža, ki je prav takrat delala v porodnišnici, in poklicala sem jo, ali se spominja, katera je bila tista mlada sestra, ki mi je morala sporočiti slabo vest. Iz ust sorodnice sem dobivala le odgovore: »O tem jaz nič ne vem!« Le to je ponavljala.

Znana je afera iz Srbije, kjer so si na las podobne zgodbe sledile v 70. in 80. letih, ko naj bi v štiridesetih letih ukradli na tisoče zdravih dojenčkov, za katere so staršem dejali, da so umrli. 

Ali ste po objavi na faceboooku dobili kakšne uporabne namige ali nasvete?

Česa zares uporabnega za zdaj ne; komentarjev je že skoraj 1600. Nekateri so napisali, da se je podobno dogajalo tudi njim ali njihovim bližnjim. Znana je afera iz Srbije, kjer so si na las podobne zgodbe sledile v 70. in 80. letih, ko naj bi v štiridesetih letih ukradli na tisoče zdravih dojenčkov, za katere so staršem dejali, da so umrli. Težava je v tem, da v petindvajsetih letih kaznivo dejanje zastara, zato se ga ne preiskuje.

Gospa Melita, držimo pesti, da pridete zadevi do dna.

Hvala. Ne nameravam odnehati.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE