Marta Bartolj in Peter Škerl: Ne moremo čakati na politike

Z večkrat nagrajenima ilustratorjema Marto Bartolj in Petrom Škerlom o tem, kam gre človeštvo, kako se zoperstaviti pohlepu in kaj resnično šteje v življenju.

Peter Škerl je predlani že tretjič prejel ilustratorsko nagrado Kristine Brenkove za najboljšo slovensko slikanico, takrat za Cankarjevo črtico Skodelica kave, Marta Bartolj pa priznanje Kristine Brenkove za knjigo Kje si? Petra bolj nagovarja ilustracija za odrasle, saj z njo lahko opozarja na neumnosti, ki se dogajajo po svetu. Marta pa je ohranila živost otroške duše, s katero sporoča mlajšim generacijam, naj bodo občutljive za stiske in krivice ter s preprostimi dejanji drugim za zgled.

Marta: Ko je kazalo, da se ne bo dobro izšlo z maminim zdravjem, se mi je podrl svet. Takrat sem se globoko zazrla vase in se vprašala, kaj se mi zdi res pomembno. Rekla sem si: »Tvegala bom, življenje je kratko, morda me jutri ne bo več.« 

Peter, že v osnovni šoli ste pokazali nadarjenost za risanje, v srednji pa naredili celo animirani film. Lahko poveste kaj več o svojih začetkih?

Moja poklicna pot je bila dolga in precej turbulentna. Zanimalo me je veliko stvari: gledališče, film, risani film, strip, ilustracija je bila na koncu seznama. Rasli so drug z drugim. Najbolj sta me klicala gledališče in film. Oče se je amatersko ukvarjal z gledališčem, tako da sem že kot deček videl veliko predstav. In takrat so se mi zdele zelo dolge. (smeh) Magija gledališča me je zares zasvojila v srednji šoli. Dvanajst let sem bil v amaterskem gledališču in to me je zaznamovalo. Ko sem se odločal za študij, sem omahoval med igralstvom in slikarstvom.

Zmagalo je slikarstvo.

Pravzaprav sem hotel iti na sprejemne izpite na restavratorstvo, ker me je vedno zanimalo, kaj je za plastjo fresk. Zato sem naredil mapo za restavratorstvo, ki jo je bilo treba oddati na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, in šel na sprejemni izpit. Na stopnicah sem srečal kolegico, ki je že nekaj časa študirala tam. Vprašala me je, kam grem, in ko je slišala o mojih namenih, je rekla: »Čakaj malo! Pojdiva na kavo, se bova pomenila. Narisal si že toliko ilustracij, stripov, animacijo, da bi bilo dobro, če bi šel na vizualne komunikacije.« Tista mapa je romala domov in potem sem eno leto pripravljal novo, za slikarstvo.

Preberite še: Kristina Menih: Nekoč so znali odrasli otroka pustiti pri miru 

To je bil očitno pomemben pogovor. Zanimivo, da je na vas naredil tolikšen vtis, da ste bili pripravljeni počakati na novo šolsko leto.

Kolegico sem zelo spoštoval in cenil njeno mnenje, saj sva skupaj delala pri več projektih. Vsekakor je bila to pomembna odločitev, saj v svojem delu uživam. Še vedno pa me zanima veliko drugih stvari, tudi misli na igranje v gledališču še nisem povsem opustil.

Peter: Pred kratkim sem videl slikanico na to temo in se zgrozil: videti je bila kot propagandni plakat leta 1938 v Nemčiji. Deklica in deček sta bila svetlolasa in modrih oči, v ozadju pa so bili begunci brez obrazov. Grozljivo se mi zdi, da to sploh kdo objavi in da takšne vsebine krožijo po Sloveniji. 

Marta, pravite, da radi nosite ilustratorske čevlje, saj so vam najbolj prav. Kako ste se vi začeli ukvarjati z ilustriranjem?

Moja pot ni bila tako jasna kot Petrova. Od nekdaj sem sicer rada risala, a mislim, da kot otrok nisem bila izrazito bolj likovno nadarjena od vrstnikov. Je pa v meni živela velika ljubezen do vizualnega izražanja, risanja, barv in črte. Sprva sem želela biti modna oblikovalka, a zaradi pomanjkanja samozavesti sem se po osnovni šoli vpisala na triletno šiviljsko šolo. Kmalu sem ugotovila, da nisem dovolj potrpežljiva za šivanje, nisem pa vedela, kaj drugega bi rada počela v življenju. 

Po srednji šoli sem se vpisala na ekonomijo, saj sem želela imeti zagotovljeno službo in se tako čim prej osamosvojiti. Med predavanji sem vedno risala in nekoč me je pri tem zalotil eden izmed profesorjev. Rekel mi je: »Vi si boste služili kruh z risanjem.« Jaz pa sem mislila, da bom zaprta v pisarni kot ekonomistka in bom risala samo zase. Po končanem študiju sem opravljala pripravništvo v marketingu nekega podjetja. Tam sem dobila potrditev, da me to delo ne veseli, nisem se mogla ustvarjalno izražati, nisem se počutila živa, manjkalo je nekaj bistvenega. Ko so mi ponudili možnost zaposlitve, sem jo zavrnila, ker se nisem čutila poklicana za to delo. 

Želela sem biti iskrena do sebe in drugih. Odločila sem se, da ne bom več iskala dela kot ekonomistka, ampak se bom osredotočila na kaj, kjer bom lahko risala ali oblikovala. Zelo kmalu po sprejetju te odločitve sem že delala pri otroški razvedrilni reviji. Tam sem dobila vpogled v to, kako nastajajo takšne publikacije.

Vpisali ste se tudi na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje.

Najprej sem se vpisala na šolo za risanje in slikanje. Tam sem dobila potrebno podlago. Ko pa se je na akademiji odprla smer ilustracije, sem se vpisala na bolonjski magisterij. To je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju. Vselej, v srednji šoli in naprej, sem srečevala ljudi, ki so me spodbujali, naj rišem, naj razvijem potencial, saj je bilo kot na dlani, da je to pot zame.

Ilustriranje je osamljen poklic. Peter, ali to ustreza vašemu značaju?

Navadil sem se na to. Vsakomur priporočam, da je malo sam s seboj. Zame je risanje meditacija. Vsekakor ta poklic zahteva izredno disciplino in moč, da spodbujaš samega sebe. Marsikdo meni, da je ilustriranje prijetno delo, v resnici je garaško. Bolj ko je ilustracija videti enostavna, teže jo je bilo narediti. In ko imaš za seboj uspešne projekte, ni več vrnitve, ne smeš popustiti v kakovosti.

Marta: Trenutno je na svetu res veliko požeruštva, marsikaj je žal podrejeno kapitalu. Ne moremo čakati na politike, da bodo ustvarili boljši svet, saj tega ne bomo nikoli dočakali. Posamezniki smo tisti, ki bomo z občutljivostjo za stiske in krivice prispevali k spremembam.  

Omenili ste pomembnost discipline in na misel mi pride stavek Picassa: »Če hočeš vedeti, kaj boš narisal, moraš začeti risati.« Tudi če imate idejo v glavi, nikoli ne veste, kakšna bo videti izdelana ilustracija. Marta, se je vam težko usesti za mizo in delati?

Ne, sem zelo sedeč človek in lahko bi delala noč in dan. Najteže se mi je odpraviti ven, na zrak. Na srečo imam doma mačka, ki me občasno spravi v gozd. V redkih izjemah imam vnaprejšnjo predstavo slike. Drugače pa je zame ilustriranje prosti pad, in ko preberem besedilo, ki potrebuje ilustracije, naredim cel kup skic, ki se med seboj zelo razlikujejo. Proces je tako živ kot narava, ki menja svojo obleko z letnimi časi. 

Mama je vaša velika podpornica.

Res je, zelo sva povezani. Sama bi v preteklosti verjetno že obupala in nehala ilustrirati za naročnike. Takoj vidi, kdaj imam težave, tega mi sploh ni treba izraziti z besedami. Zna me podpreti in zelo sem hvaležna, da jo imam ob sebi. Moj oče pa bi bil krasen menedžer!

Njena preizkušnja je bila prelomnica v vašem življenju. Kako je to vplivalo na vas?

»Glej, rojstvo–smrt, le pomišljaj je vmes,« pravijo. Res je kazalo, da se ne bo dobro izšlo z maminim zdravjem, in podrl se mi je svet. Takrat sem se globoko zazrla vase in se vprašala, kaj se mi zdi res pomembno. Ali bom sprejemala vse ponujene projekte, da bom denarno preskrbljena, ali pa bom ustvarjala iz srca in bila pogumnejša v svojem izrazu in tako naredila tudi kaj takega, s čimer se bom razgalila in s tem ne bom všečna? Odločila sem se, da je bilo dovolj balasta, in začela delati selekcijo. Rekla sem si: »Tvegala bom, življenje je kratko, morda me jutri ne bo več. Želim delati stvari, v katere verjamem in na katere bom lahko ponosna.«

Foto: Igor Zaplatil

Peter, kako se vživite v otroški svet oziroma padete v kanal otroškega pogleda? Ali je to postalo kaj laže, ko ste dobili svoje otroke?

Nasprotno. Več sem risal za otroke, ko jih še nisem imel. Prej sem jih bolj idealiziral in jih kot takšne tudi risal. Zdaj jih imam dovolj doma in raje ustvarjam za odrasle. Zdi se mi, da jim imam več povedati in tudi ilustracije za odrasle je bilo doslej pri nas bistveno manj, lahko bi rekel, da je bila zanemarjena. Slikanice za odrasle bi lahko imele večjo perspektivo. Z njimi lahko opozarjamo na vse neumnosti, ki se dogajajo po svetu. 

Trenutno vlada državam mnogo idiotov in mi vse to prenašamo. Ta val je treba zaustaviti z drugačnim razmišljanjem. Vrniti se morajo ekologija, duhovnost in druge pomembne stvari, ki smo jih zmetali v smetnjake. Odpovedati se je treba nepotrebnemu razkošju, da se bo naš planet lahko spet vsaj približno sestavil. Res me skrbi, kaj bomo pustili zanamcem. O tem imam veliko povedati. Da ne govorim o begunski problematiki. Pred kratkim sem videl slikanico na to temo in se zgrozil: videti je bila kot propagandni plakat leta 1938 v Nemčiji. Deklica in deček sta bila svetlolasa in modrih oči, v ozadju pa so bili begunci brez obrazov. Grozljivo se mi zdi, da to sploh kdo objavi in da takšne vsebine krožijo po Sloveniji.

Tudi vi ste ilustrirali slikanico o beguncih. Njen naslov je Tu blizu živi deklica, napisala jo je Ida Mlakar Črnič.

To je primer slikanice, ki spremeni mnenje bralca. Otroci so odraz staršev. Povejo tisto, kar slišijo doma. Slikanica je zelo lepa in pretresljiva, spravi te v solze in to se mi zdi eden od dobrih načinov za preobražanje predsodkov do drugačnosti.

Peter: Trenutno vlada državam mnogo idiotov in mi vse to prenašamo. Ta val je treba zaustaviti z drugačnim razmišljanjem. Vrniti se morajo ekologija, duhovnost in druge pomembne stvari, ki smo jih zmetali v smetnjake. Odpovedati se je treba nepotrebnemu razkošju, da se bo naš planet lahko spet vsaj približno sestavil.  

Vi, Marta, ilustrirate zlasti za otroke. Na letaku ene od svojih razstav ste napisali: »Ko rišem ali ilustriram, pogosto obujem čevlje radovednega otroka. Narava otroka je iskrena, brez pretvarjanja. In želim si, da so takšne tudi moje ilustracije.« Kako je vam uspelo ohraniti živost otroške duše?

To mi je ostalo od mladih nog. Moj notranji otrok ves čas hodi z menoj in nobene želje nimam, da bi ga zatrla. Tudi knjiga brez besedila Kje si? kaže otroški pogled na svet. A to ne pomeni, da je namenjena le otrokom. Situacije, narisane v njej, izhajajo iz resničnega življenja. Pes Brko zares obstaja, bil je rešen iz zavetišča pred evtanazijo. 

Ko sem bila manjša, sem na poti v šolo pobirala papirčke, saj sem čutila odgovornost za okolje. Če je starejša oseba prišla iz trgovine, sem ji nesla vrečko s hrano. Pa še žemljo sem potem dobila za nagrado. (smeh) S knjigo sem želela pokazati, da lahko z malimi dejanji pripomoremo k spremembam. Z nasmehom lahko neznani osebi sporočimo: »Vidim te!« Trenutno je na svetu res veliko požeruštva, marsikaj je žal podrejeno kapitalu. Ne moremo čakati na politike, da bodo ustvarili boljši svet, saj tega ne bomo nikoli dočakali. Posamezniki smo tisti, ki bomo z občutljivostjo za stiske in krivice prispevali k spremembam.

Za omenjeno knjigo ste predlani prejeli priznanje Kristine Brenkove. In za to se zagotovo lahko zahvalite tudi založbi Miš oziroma njeni založnici.

Vsekakor. Gospa Irena Miš Svoljšak me je povabila, opogumila, da sem knjigo založbi pokazala kljub svojim pomislekom. Mislila sem si, da ni komercialno dovolj zanimiva.

Vi se pa znate prodajati. Prava ekonomistka! (smeh)

Knjigo sem seveda poslala in kmalu so me razveselili z novico, da jo želijo izdati. Res sem ji hvaležna za priložnost in da je verjela v moj izdelek. Čutim veliko spodbudo celotne založbe, zelo so zagnani. Knjiga Kje si? je letos izšla tudi v Švici za nemško govoreče dežele. Prav tako je uvrščena med Bele vrane (The White Ravens) in prejela je znak zlata hruška.

Čudovito, čestitke! Naj knjiga, ki govori o tem, kako naša dejanja vplivajo na druge, nagovori tudi tamkajšnje bralke in bralce. Peter, zagotovo ste tudi vi s svojim delom vplivali na marsikoga, ne da bi sploh vedeli. Nam zaupate kakšno takšno zgodbo?

Nekoč so me povabili na gimnazijo v Celje, da bi predstavil svoj poklic. Rekel sem, da hodim samo po osnovnih šolah, kjer so mlajši otroci, in ne vem, kaj naj povem mladostnikom v srednji šoli. Ko sem vstopil v izjemno živahen razred, je naenkrat nastala tišina. Usedel sem se za mizo, govoril o sebi in svojem delu, kako se je vse skupaj razvijalo in raslo. V razredu je bila dve uri tišina, nihče ni ničesar rekel. Po desetih letih sem dobil vabilo s te gimnazije na odprtje razstave dveh dijakov, ki sta šla potem študirat na akademijo, ker sem ju tako navdihnil. 

Predlani ste že tretjič prejeli ilustratorsko nagrado Kristine Brenkove za najboljšo slovensko slikanico, takrat za Cankarjevo črtico Skodelica kave. Zanjo ste uporabili način ilustriranja s črtami. Je bilo to namerno?

Pa res, zanimivo, da ste opazili povezavo med besedama črtica in črta. Ne, sam sploh nisem pomislil na to. Uporabil sem likovno tehniko, ki se imenuje perorisba. Izbral sem jo zato, ker odpira čustveno dimenzijo. Vse te linije imajo svojo težo in namen.

Ilustracije so na marsikateri strani slikanice narejene kot strip, da pokažejo posamezne kadre. S črtami ste ustvarili vzdušje nemira. Kako ste se vživeli v Cankarjevo zgodbo?

Začel sem jo natančno brati. Ko smo imeli Cankarja v šoli, je nekako šel mimo mene. Črtico sem hotel prikazati tako, da bi jo z ilustracijami približal tudi mlajšim bralcem. Cankar bi lahko bil slovenski Kafka. Letos se mu je ob njegovi stoletnici posvetilo precej pozornosti in s stripi Boštjana Gorenca - Pižame, Andreja Rozmana - Roze pa Žige X Gombača so ga lahko tudi mladi bralci odkrili na novo. Bil je zelo vizualen, znal je tudi risati. Dobro si je predstavljal podrobnosti in jih tudi izredno doživeto opisal. Ko ga beremo, je, kot da bi gledali film, je rekel tudi Marcel Štefančič jr., ki je o njem napisal obširno knjigo esejev.

Marta: Sama bi v preteklosti verjetno že obupala in nehala ilustrirati za naročnike. Takoj vidi, kdaj imam težave, tega mi sploh ni treba izraziti z besedami. Mama me zna podpreti in zelo sem hvaležna, da jo imam ob sebi. Moj oče pa bi bil krasen menedžer! 

Marta, vi ste subtilno ilustrirali knjigo Pesmi in leta, izbor pesmi Toneta Pavčka, ki je izšel ob 90. obletnici njegovega rojstva. Kako ste se vi poglabljali v sporočilnost njegovih pesmi?

Nadvse sem uživala v branju, tudi izbor pesmi je izvrstno narejen. Pri založbi Miš so mi dali vso ustvarjalno svobodo in to mi je bilo zelo všeč. Pavček se mi zdi kot pesnik močan in neposreden, zato sem kot protiutež želela narediti nežne in subtilne ilustracije. Ustvarjene so v toplo-hladnem barvnem kontrastu, ki nekoliko nakazuje na odnos moški – ženska, veselje – bolečina, rojstvo – smrt idr. Ukvarjala sem se tudi z obliko ilustracij, da sem dosegla gibanje, ki sem ga želela. Ilustracije so tihe spremljevalke poezije, ki naj bi počastile pesnikov izraz in modrost.

O Petru pravite, da je res mojster. Kaj vse cenite pri njegovem delu?

Ojej, kje naj sploh začnem? Nad črto kot likovno prvino sem že na splošno očarana in njegova črta ima tako močan značaj. V njej je toliko energije, da me res navdušuje. Kako črte prehajajo ena v drugo, kako se obračajo in s tem oživijo like, predmete. Na ilustracijah, ki uprizarjajo Cankarjevo sobo, lahko vidim, kako se vse ziblje in škriplje. Ali njegova Živalska farma, pri kateri barva kar brizga iz oblik in s tem prikazuje polnost in sočnost življenja.

Kaj pa vi cenite pri Marti?

Marta je pogumno vstopila v ilustratorski prostor in z odhodom na akademijo naredila velik preskok v gledanju na ilustracijo. Njena otroška duša je na izdelkih zelo vidna in vem, da ima še veliko povedati. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE