Marko Vozelj: Nič mi ni bilo podarjeno

Marko Vozelj je na slovenski glasbeni sceni že več kot 30 let. Številne uspehe in veliko medijsko prepoznavnost je najprej žel kot član priljubljene glasbene skupine Čuki, nato pa se je leta 2008 podal na samostojno glasbeno pot, kar je bilo za mnoge presenečenje. Kot je obrazložil v intervjuju, ga je k temu gnal »občutek, da se mora zgoditi še nekaj naprej«. Priznava, da je bila pot v začetku vse prej kot lahka, vendar je bil vložen trud bogato poplačan.

Marko Vozelj tako danes kot pevec še toliko bolj sije, saj ima kot samostojni glasbenik vse niti v svojih rokah, občinstva pa se dotakne s srčno interpretacijo glasbe, optimizmom in odprtostjo. Nastopa skupaj z ansamblom Mojstri, s katerim sodeluje že od leta 2014, in poje pesmi, katerih besedila piše sam, govorijo pa predvsem o ljubezni. Svojo zadnjo pesem Trta mojih dni je posvetil svojima hčerama, v njej pa opisuje krog življenja.

Zdi se mi, da smo otroci vse do tedaj, ko so živi naši starši. Včasih se tega niti ne zavedamo, ker smo že polnoletni in že imamo svoje otroke, ampak naši starši se bodo vse do zadnjega trenutka borili za nas. Normalno je, da pride čas, ko se odklopimo in zapustimo gnezdo. Ampak tudi ko to naredimo, nas bo neka vez vedno držala skupaj.

V pogovoru nam je predstavil globlji pomen te pesmi, opisal svoj pogled na vzgojo otrok, orisal nekaj spominov iz otroških dni, razložil, zakaj si je nekaj časa želel delati v zdravstvu, in predstavil ustvarjalni proces pisanja avtorskih besedil ter spregovoril o osebnostni rasti. 

Vaša zadnja pesem, ki ste jo predstavili občinstvu, nosi naslov Trta mojih dni. Zanjo ste dejali, da je vaša najlepša pesem do sedaj …

Ja, zelo sem hvaležen. Verjamem v nekaj več. Ne bi razglabljal o tem, kaj vse ljudje pod to pojmujejo. To prepuščam vsakemu posamezniku. Sem pa zelo vesel, da sem jaz dobil idejo za to besedilo, da sem ga jaz napisal in predstavil. Melodije za pesmi piše Matjaž Vlašič, besedila pa pišem jaz. Dolgo časa sem iskal besedilo, ki bi bilo primerljivo z besedili nekaterih naših umetnikov, pesnikov; da ni pretežko, da ni vse povedano preveč v prispodobah, ampak da zadane bistvo. Mislim, da sem s to pesmijo res zadel bistvo kroga življenja. Pravijo, da naj bi bilo bistveno, da posadiš drevo, napišeš knjigo in za sabo pustiš potomce. Knjige sicer še nisem napisal, sem pa zato napisal nekaj pesmi. Drevesa tudi sadim oziroma zelo uživam v delu na vrtu.

Včasih mislimo, da nekoga ljubimo, pa si ga dejansko želimo prilastiti - to ni ljubezen. Tudi otroke seveda neizmerno ljubimo, vendar si jih ne smemo lastiti. Zgolj podarjeni so nam in srečni moramo biti, da je tako.

Ko sem pisal to zadnjo pesem o potomcih, sem imel v mislih moji dve hčeri. Zdi se mi, da smo otroci vse do tedaj, ko so živi naši starši. Včasih se tega niti ne zavedamo, ker smo že polnoletni in že imamo svoje otroke, ampak naši starši se bodo vse do zadnjega trenutka borili za nas. Normalno je, da pride čas, ko se odklopimo in zapustimo gnezdo. Ampak tudi ko to naredimo, nas bo neka vez vedno držala skupaj. Do zdaj še nisem napisal pesmi na tak način. To je pogled na življenje, ki je meni zelo blizu.

Vaši hčeri sta zdaj že najstnici. Kakšno popotnico za življenje ste jima po vašem mnenju dali?

Upam, da sem jima dal eno lepo, pozitivno popotnico, vendar pa se moramo starši – pa ne samo starši - zavedati tudi tega, da nihče ni nikogaršnja last. V intervjujih velikokrat izpostavim stavek, ki mi ga je nekoč kot posvetilo napisal zdaj že pokojni Andrej Žigon, ki je bil profesor angleščine, slovenščine, jaz pa sem mu rekel kar vagabund. Bil je ena taka velika odprta glava. Napisal je: »V ljubezni si prilastiti pomeni izgubiti.« Včasih mislimo, da nekoga ljubimo, pa si ga dejansko želimo prilastiti - to ni ljubezen. Tudi otroke seveda neizmerno ljubimo, vendar si jih ne smemo lastiti. Zgolj podarjeni so nam in srečni moramo biti, da je tako.

Hčerama želim, da bi jima bilo čim lepše. Zame je eden najlepših slovenskih komadov Od višine se zvrti. Naj letita čim višje in naj se jima ob tem ne zvrti. (smeh) Se mi zdi, da je to smisel. Verjetno si želi vsak starš svojemu otroku dati najboljšo popotnico. Je pa tako, da se vsak sam rodi na ta svet in ga sam tudi zapusti. Vse vmes je potovanje, ki je prepleteno z lepimi in manj lepimi stvarmi.

Spomnim se tega neverjetnega pričakovanja odhoda na morje. Spat smo morali iti ob 8. uri zvečer, ker smo že ob 4. uri zjutraj krenili na morje, ampak od pričakovanja seveda nismo mogli zaspati. Jaz sem bil zelo zvedav in se mi je zdela ta pot na morje, gledanje sončnega vzhoda in vožnja, ki je trajala seveda veliko dlje kot danes, nepopisna.

Kakšen je odnos med vami in hčerama v tem obdobju njunega življenja?

Odnos je seveda drugačen, kot je bil še pred pol leta ali enim letom. Kot starš nisem ravno najmlajši. V primerjavi z mojo generacijo sem imel otroke relativno pozno. Moji bivši sošolci so namreč večinoma že dedki in babice. Zdi se mi, da dinamika odnosa med Zalo, Mašo, mano in ženo Tino zelo dobro poteka. Dinamika odnosa se sicer ves čas spreminja, ampak ko pridejo najstniška leta, je ta preskok še toliko večji.

Prav je, da najstnikom pustimo, da določene stvari poskusijo sami. Seveda jim damo napotke, ampak nas ni tam zraven, ko se jim odvija življenje, kar se mi zdi tudi prav. Prav tako ne zagovarjam tega, da smo starši in otroci prijatelji. Naša naloga je, da vzgajamo otroke. Nekje je bilo zapisano, da so vnučki za razvajanje, otroci pa za vzgajanje. Seveda je dobro, da je odnos čim bolj fer, ampak to dosežeš skozi leta. Ker če ga ti hecaš, ko je majhen, mu prikrojiš resnico oz. mu lažeš, kot to počnejo nekateri starši, ti otrok seveda ne bo zaupal. Moraš pa kot starš vedeti, kdaj in pri kateri starosti mu je primerno nekaj povedati.

Če pomislite na svoje otroštvo; kateri so vaši najlepši spomini na to obdobje vašega življenja?

Moram reči, da sem imel zelo lepo otroštvo, vendar pa mogoče zdaj, ko gledam za nazaj, ugotavljam, da sem pogrešal nekoliko več liberalnosti. Odraščal sem v drugih časih. Takrat smo bili še v Jugoslaviji, v socialističnem sistemu. Tudi vzgoja je bila nekoliko drugačna.

Najlepši trenutki so bili, ko je bilo poletje in smo se s prijatelji družili na mestnem bazenu v Višnji Gori in ko smo z družino hodili na dopust na morje v sindikalne prikolice. Z bratom, s katerim sva dve leti in pol starostne razlike, sva bila zelo povezana. Spomnim se tega neverjetnega pričakovanja odhoda na morje. Spat smo morali iti ob 8. uri zvečer, ker smo že ob 4. uri zjutraj krenili na morje, ampak od pričakovanja seveda nismo mogli zaspati. Jaz sem bil zelo zvedav in se mi je zdela ta pot na morje, gledanje sončnega vzhoda in vožnja, ki je trajala seveda veliko dlje kot danes, nepopisna. 

Lahko rečem, da v otroštvu prav za nobeno stvar nisem bil prikrajšan. Mi pa tudi nič ni bilo podarjeno. Če sem si zaželel kolo, sem med počitnicami delal, da sem zaslužil zanj. To miselnost prenašam tudi naprej na svoji dekleti. Maša letos prvič opravlja počitniško delo, Zala pa je tudi rekla, da si bo organizirala delo v okviru svojih zmožnosti.

Po poklicu ste zdravstveni tehnik. Po končani srednji šoli ste se vpisali tudi na nekdanjo Višjo šolo za zdravstvene delavce. Kako to, da ste sprva razmišljali o tem, da bi delali na tem področju?

Po prvem letniku študija sem eno leto pavziral, saj mi je zmanjkal en izpit, ki je bil pogoj za vpis v drugi letnik. Vendar sem kmalu zatem začel peti in zgodba na tem področju se je zelo hitro odvijala. Moja glasbena kariera je iz sivega povprečja zelo hitro prerasla v res veliko prepoznavnost. Potem nisem več razmišljal o tem, da bi šel nazaj na fakulteto. Načeloma se mi zdi, da je delati v zdravstvu eden najlepših poklicev, ker s tem, ko pomagaš ljudem ozdraveti, izpolniš največjo željo. Pregovor namreč pravi, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa samo eno – ozdraveti. 

Odkar ste odšli na samostojno pot, sami pišete besedila svojih pesmi.

Vsa besedila pišem na že pripravljeno melodijo. Jaz delam na tak način in moram reči, da sem v svoji biti zelo muzikalen, čeprav nimam nobene glasbene izobrazbe. Vedno me melodija popelje med besede. Pravim, da note spreminjam v črke. V tem procesu moraš toliko bolj vedeti, kakšni so poudarki, zlogi, kakšna je metrika. Tako moraš znati na primer v devetih zlogih povedati točno to, kar bi rad, kar je meni zelo velik izziv. To je tako, kot bi reševal križanko in imaš lahko za eno polje pet variant, ampak mora biti napisana točno tista beseda, ki ima pet črk. Na koncu, ko napišem besedilo, je tako, kot bi pogledal dokončano križanko.

Imam to srečo, da melodije za moje pesmi piše Matjaž Vlašič, ki je v zadnjih 20 letih eden najbolj plodovitih pop avtorjev v Sloveniji. Tudi sicer sva prijatelja, skupaj pa tudi igramo v ansamblu. Ko se dobiva v studiu, lahko izbiram med več melodijami, ki jih je ustvaril. Lotim se tiste, ki mi je najbolj všeč, in nanjo napišem besedilo.

Imam to srečo, da si besedilo napišem sam, tako da še vedno lahko rečem, da sem to, kar pojem, dejansko napisal in da to čutim. Niso pa to samo moje zgodbe. So tudi zgodbe ljudi, ki jih poznam, dogodkov, ki so se zgodili, filma, ki sem si ga ogledal, intervjuja, ki sem ga prebral.

Potem že takoj, ko slišite melodijo, veste, kakšna bo tematika besedila?

Ne, to se relativno počasi sestavlja. Na začetku ne vem točno, o čem bom pisal. Najprej pridejo neke besede ali misel, kaj in kako, in to se počasi oblikuje. Včasih besedilo nastaja tudi en mesec, včasih pa se zgodi, da je neko besedilo že v celoti napisano, pa mi ni všeč in potem iz tega izpade nekaj povsem drugega. Vedno pravim, da ko nekaj narediš, je treba to najprej prespat. Lahko nekaj napišem in mi je danes super, jutri bom pa rekel, da mi ni več. 

Od kod črpate navdih za besedila?

Imam to srečo, da si besedilo napišem sam, tako da še vedno lahko rečem, da sem to, kar pojem, dejansko napisal in da to čutim. Niso pa to samo moje zgodbe. So tudi zgodbe ljudi, ki jih poznam, dogodkov, ki so se zgodili, filma, ki sem si ga ogledal, intervjuja, ki sem ga prebral. Veliko tega te lahko navdihne, ampak kot rečeno, je vedno melodija tista, ki me nekam pelje. Se ji prepustim in ta proces traja kar nekaj časa. To, da bi se usedel in kar s prve napisal besedilo, pa se mi še ni zgodilo.

Zdi se mi, da v vsakem življenjskem obdobju pišem drugačna besedila. Moje razmišljanje se spreminja. O isti stvari sem pred 30 leti razmišljal povsem drugače kot danes. In verjetno bom pri 70 letih spet razmišljal drugače. To se mi zdi nekaj najbolj čarobnega v življenju. To, ko se nekomu zaželi vse najboljše in se mu reče: »ostani tak, kot si«. »Vse najboljše in spreminjaj se, kot čutiš« – to se mi zdi lepše voščilo. Skozi vse življenje se že fizično spreminjamo. Zdi se mi lepo, če pride tudi do duhovne ali kakršnekoli druge rasti.

Ko sem šel stran od Čukov, je 90 odstotkov ljudi, ki so nas spremljali, zagotovo menilo: »Zakaj mu je bilo treba tega? Fant se je skregal z belim kruhom.« Tega še danes ne znam povsem razložiti, ampak takrat je bil v meni občutek, da se mora zgoditi še nekaj naprej.

Ste danes s člani Čukov v prijateljskih odnosih?

Smo v lepih odnosih. Od tega, ko sem šel na svoje, je zdaj minilo že 14 let. Neizmerno sem hvaležen, da sem bil v taki glasbeni skupini, ki je na področju slovenske popularne glasbe gotovo postavila pomemben mejnik; ne samo v glasbenem smislu, ampak tudi v smislu razumevanja samega glasbenega posla. Da hodiš na nastope urejen, da ne zamujaš, da je odnos do publike spoštljiv in da publika spoštuje tebe. Da je tudi v videospotih neka estetika, profesionalnost. Pri tem se nismo pretvarjali ali da bi to delali zato, da bi bili ljudem všeč. Tako smo bili vzgojeni in tak pristop se nam je zdel pravi. Za nami je bilo potem veliko glasbenih skupin, ki so začele gojiti takšen odnos do glasbe in publike. Zdi se mi, da ta zgled še danes pomaga pri dvigovanju nivoja slovenske glasbe. 

Bi morda lahko izpostavili kakšno življenjsko izkušnjo, ki vam je največ dala oz. vas je v največji meri oblikovala v človeka, kakršni ste danes?

Morda ne gre toliko za izkušnjo, ampak za spoznanje, da se mi življenje ne odvija povsem po regelcih. Obstajajo družbene zapovedi, kaj naj bi se v življenju človeka odvilo pri določenih letih. Največje spoznanje je bilo, da stojim sam s svojim življenjem in da imam okoli sebe ljudi, ki me razumejo. To sta predvsem moja širša in ožja družina. Zdaj še posebej žena Tina in moji hčeri. Ko sem šel stran od Čukov, je 90 odstotkov ljudi, ki so nas spremljali, zagotovo menilo: »Zakaj mu je bilo treba tega? Fant se je skregal z belim kruhom.«

Tega še danes ne znam povsem razložiti, ampak takrat je bil v meni občutek, da se mora zgoditi še nekaj naprej. Še sam nisem vedel, če mi bo uspelo. Mi je pa ob strani stala družina, saj so bili vmes tudi zelo težki trenutki. Še vedno je moj najljubši rek: »Kako nasmejati Boga? Tako, da narediš načrt.« Jaz sem naredil načrt, on pa se je zasmejal. In je šlo vse drugače. Pomembno je, da si pripravljen od svojega načrta tudi odstopiti. Ne v smislu, da si ves užaljen in rečeš, da to ni pošteno. Ampak da rečeš: »O.K., mogoče moram za dosego tega narediti še nekaj drugega.« Da sam sebi naliješ čisto vino. 

Morda je šlo za spoznanje, da je moje življenje tako, kakršno pač je, in vesel sem, da se pri svojih 55 letih vsak večer zelo srečno uležem v posteljo. Seveda so tudi stvari, ki te lahko zelo pretresejo. Predvsem se mi zdi, da je največja življenjska sreča - po drugi strani pa največja obveznost in ranljivost - ko dobiš otroka. To je tak paradoks. V tisti veliki sreči se moraš zavedati, da ne bo vedno samo sreča. Tako je svet narejen. Da se zavedaš, da ti je dano iz belega in črnega, iz dneva in noči. Da to vzameš in se trudiš, da je, kar se da, lepo – to se mi zdi tisti pravi smisel.