Najbrž vsi poznamo koga, ki dela domačo nalogo namesto otroka. Ali koga, ki se po službi prelevi v taksista in ga prevaža z ene dejavnosti na drugo? Tudi vi najstniku pospravljate posteljo, z izgovorom, da je že s šolo preobremenjen? Medtem pa pozabljamo nase, ker je središče naše pozornosti otrokovo dobro. Torej podredimo svoje potrebe njegovim željam in se niti ne zavedamo, kakšno škodo povzročamo sebi in njemu. Zdaj ko smo v karanteni, imamo dovolj časa za razmislek, kakšni starši smo v resnici. In seveda da oblikujemo nove navade! 

Klasične izjave 'Joj, koliko imamo domače naloge, koliko moramo letos prebrati!' takoj razkrijejo, da mama prevzema nase otrokove dolžnosti. 

Še nedavno otroci niso zasedali osrednje ali vidnejše vloge v družini; starši so jih pogosto imeli zaradi ekonomske koristi, jih izkoriščali za delo ter do njih imeli precej ravnodušen odnos. Današnja slika je drugačna; starši se zanje odločajo predvsem zaradi psihološke koristi, otroci pa so se povzpeli v sam vrh družinske hierarhije. Otrokocentričnost, izkazovanje pretirane pozornosti staršev otroku, v naši družbi postaja pravilo. 

Otrokocentrično usmerjeni starši se trudijo kar najbolje poskrbeti za vsa področja življenja od rojstva pa vse do samostojnosti, neredki tudi po tem. Največkrat namenjajo pretirano skrb otrokovemu izobraževanju, ki jo razpletejo precej širše od tega, kar ponuja šolski sistem. Trudijo se mu omogočati različne dejavnosti, s čimer lahko spravijo sebe v finančno in časovno stisko, otroku pa lahko s tem povzročijo velik stres. Pretirano so lahko pozorni tudi na fizično zdravje, telesno aktivnost in prehrano ter njegovo čustveno dobro, zaradi česar mu preprečujejo spoprijemanje s potencialnimi težavami ter jih rešujejo namesto njega. Posledično se otrok ne nauči samostojnega delovanja, sploh v bolj stresnih okoliščinah, in je zanje preobčutljiv. Starši z zelo otrokocentričnim in pretirano zaščitniškim pristopom zavirajo družbeni, čustveni ter tudi fizični oziroma nevrološki razvoj. 




Helikopterji, kosilnice in žrtve

Protektivno otroštvo je postalo prevladujoča norma v zahodni, otrokocentrični družbi. Poskušajo ga obvarovati pred vsem, kar bi mu utegnilo škoditi, zaščita in varovanje pa gresta z roko v roki z močnim nadzorom, ki ga danes omogočajo pametni telefoni in druge naprave. Starši vse bolj težijo k temu, da bi v vsakem trenutku vedeli, kje je in s kom. Zdrave meje med njimi še nikoli niso bile tako zabrisane. 

Tako imenovani starši kosilnice, ki pred otrokom pokosijo vsako oviro, ali starši helikopterji, ki krožijo nad njim, budno spremljajo vsak korak ter se spustijo k njemu takoj, ko opazijo, da je v težavah. Obvarujejo ga tudi pred nadvse koristnimi frustracijami ter ga tako oropajo dragocenih izkušenj. Navadno gre za tesnobne starše, ki se tako vedejo zaradi lastne stiske, strahu ali potrebe po nadzoru. Marko Juhant, specialni pedagog, pojasnjuje: »Posledično so miselno, finančno in časovno nenehno vezani na otroke. Pogosto se pojavi velik problem varstva, tudi pri najstnikih, ki jih niso navadili biti sami doma, ne da bi naredili kakšno neumnost in koga ogrožali. Le redki starši danes znajo otrokov prosti čas organizirati na dobri stari način: malo podaljšan spanec in zajtrk, sledi nekaj gospodinjskih opravil, ki vključujejo tudi gibanje (na primer pomivanje kopalnice, pospravljanje postelj, zalivanje rož, brisanje prahu), potem pa lahko pride na vrsto uživanje, igre, računalnik, telefon. Otrok potrebuje obveznosti, zato naj pred prihodom staršev pripravi še sestavine za skupno kosilo. Vmes naj si privošči tudi malo lenarjenja – dolgčas koristi!« svetuje Marko Juhant. 

Odgovorno starševstvo?

Poleg strahu, ki vodi v preveliko skrb in zaščito otroka, je vse močnejši tudi pritisk družbe k pretirano odgovornemu starševstvu. Začne se že v nosečnosti, ko odobravanje žanjejo starši, ki opravijo vse, tudi dodatne prenatalne teste, upoštevajo vsa pravila zdravega življenja ter novih smernic opreme za novorojenčka. Bili naj bi glavni vir za izboljšanje otrokovih potencialov ter tudi njegovih morebitnih disfunkcij. Breme odgovornosti nosijo le s težavo, zato se v upanju, da bi si stvari olajšali, lotijo obsežnega »študija pravilne vzgoje«, v poplavi priročnikov pa naletijo na ekstremizem in nasprotja. Sledijo leta odrekanja, iskanja pravih poti vzgoje, razočaranj, izčrpavanja, na koncu pa lahko občutijo še velik neuspeh in krivdo ali pa jim to naložijo drugi.




Sploh v Sloveniji je precej razširjen fenomen mame žrtve, tiste, ki se vsakodnevno žrtvuje za dobro otrok in družine, pozablja nase, na koncu pa velikokrat zaman pričakuje vsaj nekaj hvaležnosti. S takšnimi se pri svojem delu redno srečuje tudi gospod Juhant: »Cankarjanske mame pridejo najprej s kritiko, da sem prestrog, nato jih zanima, kako naj za kakšno področje v povezavi z otrokom kar najbolje poskrbijo. Za še eno področje, na katerem otrok še ni dovolj v središču! Starši prevzemajo vse več njegovih obveznosti, nekateri so v šoli skoraj več kot njihov šolar. Šolo mu poskušajo prilagoditi. Klasične izjave 'Joj, koliko imamo domače naloge, koliko moramo letos prebrati!' takoj razkrijejo, da mama prevzema nase otrokove dolžnosti. Poleg tega starši vpisujejo otroke v vedno več dejavnosti, nato pa se pritožujejo, da jim šola ukrade otroštvo. Ne, sami so ga ukradli in iz otrok naredili odvisnike od programov.«

Poklic mama

Najgloblje korenine današnje otrokocentričnosti bi lahko iskali že v razsvetljenstvu, ki postavi v središče človeka ter njegov razum in znanje. Rousseau razvije idejo, da naj vzgoja izhaja iz otroka, Kant opiše vzgojo kot edini način, da človek postane človek, in poudari pomen discipline. Z nastankom šol se izobraževanje preseli tja, družina pa postopoma postane središče čustvenega sveta. Krajšanje delovnega časa in rast povprečnega dohodka, predvsem pa bistveno zmanjšanje števila otrok v posamezni družini prinesejo več časa in denarja, ki ga lahko starši namenijo posameznemu otroku. K otrokocentričnosti je vodilo tudi odločanje za otroka iz čustvenih vzgibov, vse bolj postaja dobro premišljena odločitev vedno starejših staršev, ki so večinoma bolje materialno preskrbljeni in mu zato tako zmorejo kot želijo ponuditi več tudi v tem pogledu. 

Partnerja se ure in ure pogovarjata o šoli in otrocih. Z njimi v mislih zaspita, zaradi njih se zbujata in so prva misel, ko vstaneta. In nato se sprašujemo, zakaj razpade toliko partnerstev in zakonov. Ker starši otroke razvajajo, namesto da bi jih vzgajali. Razvajati bi partnerja morala drug drugega!

Pomemben kamenček v pisani mozaik otrokocentričnosti so dodale še neštete psihološke raziskave, ki dokazujejo vpliv otroštva na potek življenja ter delovanje na vseh področjih. Če upoštevamo še splošno vzdušje današnje družbe, v kateri vlada izrazita tekmovalnost, se ne moremo čuditi, da otrokocentričnost ne ostaja fenomen, zaprt med družinskimi stenami, ampak pridobiva vlogo tudi na ekonomskem, političnem in zakonodajnem področju. »Vse za otroke, vključno z mojimi knjigami, je lažje prodati, saj starši ne ločijo finančnih vložkov v otroka od vložkov v otrokovo okolje. Potem kupujejo telefone in cunje ter čevlje najdražjih znamk. Tudi šolo izberejo glede na njen 'ugled',« dopolni Juhant. 





Med dejavnike, ki so prispevali k nastanku otrokocentričnosti, uvršča tudi nesorazmerje med poudarjanjem pravic in dolžnosti otrok v prednost prvim vedno bolj razširjena zmotna prepričanja, da je za vsakogar mogoče imeti in doseči vse, medijsko promoviranje in napihovanje srečnega otroštva ter napačno razumevanje feminizacije, v katerem se ženska izpolnjuje predvsem ali le v vlogi mame. Smo namreč priča zanimivemu preobratu – čedalje več mater zavrača uporabo določenih izdelkov, na primer plenic za enkratno uporabo ter pripravljenih kašic, torej takšnih, ki naj bi jim njihovo vlogo olajšali. Nekatere to počnejo iz ekoloških ali zdravstvenih razlogov, marsikatera pa tudi zaradi želje ali trenda biti popolna mama. Vsekakor je to pot, ki žensko vodi nazaj v zasebno sfero, v kateri opravlja poklic mama, poklic, ki je morda enako ali še bolj zahteven kot kateri koli drugi. 

Moj projekt otrok

V otrokocentrični ter hkrati potrošniško naravnani družbi otrok dostikrat odraste kot projekt staršev, ki ničesar ne prepustijo naključju. Načrtovano je vse že od nosečnosti, ko so številni starši močno preobremenjeni z načrtovanjem in nakupovanjem vsega, kar naj bi novi družinski član nujno potreboval. Le najboljše mu želijo zagotoviti tudi v fizičnem in čustvenem razvoju, zato že novorojenčke vozijo na telovadbo, plavanje, jogo in druge aktivnosti, namenjene njim, hkrati pa se trudijo primerno odzivati na njihovo čustveno doživljanje, se informirajo o psihološkem razvoju ter občutijo veliko stisko in krivdo, ko dojenčka kljub trudu včasih ne morejo potolažiti. 

Povečanje zanimanja za otrokov razvoj in njegovo dobro ter pridobivanje pravih informacij in pomoči je vsekakor pozitivno in dobrodošlo, včasih pa je težko določiti mejo med ravno prav in preveč. Starši, obremenjeni s strahovi glede lastne sposobnosti v vlogi starša ter otrokove prihodnosti, ga lahko nevede spreminjajo v svoj projekt ter v poskusih perfekcionizma zaidejo na nevarne poti. Pogosto se konča s preobremenjenostjo oziroma izčrpanostjo tako njih kot otroka, na katerega prenesejo breme želje po uspešnosti, težo pravila, da je »le najboljše dovolj dobro«. 

Otrokocentrični partnerji, ki to niso

Če večino časa in energije usmerjamo v otroka, ju ostane manj za nas in tudi za partnerja. Živimo v času, ko so očetje dosti bolj prisotni pri skrbi za otroke ter njihovi vzgoji, marsikateri izmed njih tudi deluje otrokocentrično, a vendar so še vedno v precejšnjem zaostanku za materami, ki večkrat pozabijo, da so tudi ženske in partnerice. Dostikrat prav same pomembno prispevajo k temu, da je vsaka skrb na njihovih ramenih, saj »znajo vse bolje« kot očetje, s kritiko jih pogosto odženejo od otroka in prispevajo k temu, da se ne čutijo dovolj sposobnih poskrbeti za več stvari. Vsa družina se začne vrteti v začaranem krogu, ki ga je pognala mama – ker ji partner ne pomaga pri domačih opravilih in vzgoji (česar mu niti ne dopusti), mu to zameri, zamera povzroči, da se čustveno oddalji od njega ter se še bolj zbliža z otrokom, kar pa ji zameri partner ter je zato še manj doma, tako čustveno kot morda tudi fizično. 

Žal niso redki bolj temačni primeri, ko se v zakonski postelji mami pridruži otrok, partner pa zaseda prostor na kavču, kar lahko traja vse do pubertete, ko se otrok izseli iz mamine spalnice na lastno željo. Neredko pa se oče izloči sam in ne želi sodelovati pri vzgoji, mama pa postaja vedno bolj izčrpana, pogosti so tudi scenariji, v katerih je otrok glavni igralec za oba partnerja. »Ure in ure se pogovarjata o šoli in otrocih. Z njimi v mislih zaspita, zaradi njih se zbujata in so prva misel, ko vstaneta. In nato se sprašujemo, zakaj razpade toliko partnerstev in zakonov. Ker starši otroke razvajajo, namesto da bi jih vzgajali. Razvajati bi partnerja morala drug drugega!« je jasen Marko Juhant. 

Če ne skrbita za svoj odnos, če časa ne preživljata skupaj, brez otrok, nista več partnerja, temveč le še starša. Dokler imata polno dela z otroki ter vsak še s službo in samim sabo, morda tega niti ne opazita, kriza med njima pa se poglobi oziroma postane bolj opazna po odhodu otrok od doma. V tem obdobju je ločitev zelo veliko. Pozabiti pa ne gre še na eno pomembno dejstvo: otrok bolje vidi, kaj se dogaja okoli njega, kot sliši, kaj mu drugi povedo, svetujejo. Tako najgloblje ponotranji odnos staršev ter vzdušje med njimi in ga shrani kot matrico za svoje bodoče partnerske odnose. Tudi svoje otroke vzgaja precej podobno, kot je bil vzgajan sam. »Res se sprašujem, kako bodo svoje otroke vzgajali otroci, vzgojeni v vzdušju otrokocentričnosti. Če jih bodo sploh imeli,« je skeptičen Juhant. 




Pot v razvajenost in narcisizem

Starši, ki želijo za svoje potomce le najboljše, se poleg kratkih občutkov uspešnosti spoprijemajo predvsem z neuspehom in krivdo zaradi večnega izmikanja zapovedane popolnosti. Ko otroci odidejo, pa se največkrat srečajo z občutki praznine, saj so v pomanjkanju časa zanemarili in izgubili sebe, prijatelje, morda tudi partnerja. S tem, ko otrok postane središče sveta, pa nosi precej neprijetne posledice tudi on. »Starši danes vzgajajo na mehke, 'do otrok prijazne načine', da bi povečali njihovo samozavest, ter z razlago, da so do njih čuječi. V resnici naredijo nasilne, nepotrpežljive ter narcisoidne otroke. Vzgajati bi morali tako, da bodo oni čuječi,« pojasni Juhant. 

»Starši ne vedo ali pa ne povedo jasno, kaj je prav in kaj ni, edino merilo je, da je všeč otroku. Tako je vse prepuščeno njegovi izbiri, od znamke telefona do lastnega spola. Ima vso oblast, on odloča in vodi. Ker še nima izkušenj in logično ne more vedeti, kaj je prav in kaj ne, sprejema odločitve, ki so mu najbolj všeč, poti, ki so zanj najlažje. Ker jim odrasli ne postavljajo mej niti ne izvajajo nobenih kazni, so otroci nevzgojeni in razvajeni, z velikimi pričakovanji do sebe in lastnih uspehov, brez trdne podlage za to, saj nimajo delovnih navad in ne znajo sodelovati, se prilagoditi drugemu. Želijo uspeha čez noč, so neučakani. Pri neuspehu, ki ga niso vajeni, doživijo zelo neprijetne občutke, bes, brezvoljnost, depresijo, izgubo smisla.«





Zakaj se jim ne mudi od doma?

V današnjem spremenjenem odnosu do otrok, ki je bolj skrben in odgovoren, seveda lahko najdemo tudi mnogo prednosti. Večja pozornost, skrb in sočutje, ki jo starši posvečajo razvoju, več različnih virov, ki jih imajo za to na voljo, ter večje družbeno spoštovanje njegovih pravic pomembno prispevajo k večji kakovosti življenja otrok in odraslih ter tudi njihovi uspešnosti in zadovoljstvu. Vsekakor moramo paziti na tanko mejo med skrbjo in obsesivnim pretiravanjem ter se nikakor ne moremo več odkrito čuditi temu, da odrasli otroci ostajajo doma vse dlje in dlje. Včasih se jim je mudilo odrasti, mikali so jih samostojnost, svoboda, življenje po svojih pravilih. Le zakaj bi se jim zdaj mudilo od doma?