Mario Galunič, voditelj

Foto: Jože Suhadolnik

»Že zdavnaj sem dojel, da je svet prevelik, da bi videl vse, kar me zanima. To je bridko spoznanje, a iz njega izhaja odločitev, da se ne vračam na kraje, kjer sem že bil. To napako sem enkrat naredil in po desetletju premora obiskal Bali. Kakšno razočaranje! Nekoč miren in tih otok je postal norišnica s širokimi cestami in trumami turistov. Žal mi je, da nisem začel potovati že mnogo prej, to bi si lahko privoščil, a šele pred dvajsetimi leti sem bil prvič daleč od doma – na Tajskem. Zdelo se mi je rajsko in nezemeljsko. In prav tam se mi je odprla popotniška čakra, ki jo komaj krotim. Zadnji dve leti sta bili seveda čas za premislek in dokaz, da se da lepo živeti tudi brez dolgih poti. A to ne pomeni, da me je minilo veselje. Kmalu bom odletel v Mehiko, kjer bi rad opazoval kite in obiskal Bakreni kanjon. Pravzaprav me zanima samo še veličastna narava, mesta vedno manj. In ker je vsako potovanje magična zgodba zase, se najtežje odločim, kje je bilo najlepše, najboljše. Morda se takoj spomnim na Južno Ameriko. Peru in Bolivijo. Ande. Solno puščavo Uyuni. Pa tudi na Tibet. No, da ne pozabim, na Japonsko. Vidite. Žal mi je, a nikoli se ne morem odločiti.« 

Eva Pavli, pevka 

Foto: Tjaša Barbo

»Veliko sem že prepotovala in vsako potovanje bom ohranila v lepem spominu. Vsako je bilo posebno zaradi česa drugega. Rada imam dolga potovanja z nahrbtnikom na hrbtu. Nisem za 'fine' hotele, imam pa rada 'fine' destinacije. (nasmeh) Že dvakrat sem potovala v Indijo, na Fidži, v Maroko, na Japonsko, v Ameriko, a v najlepšem spominu mi bo za vedno ostala Kostarika. Tam sva z najino psičko lani in letos preživela kar štiri mesece, postala je najin drugi dom. Prav kostariški ljudje so tisti, ki so krivi za to, sprejeli so naju za svoja. Zelo dobro se počutim tudi v tamkajšnji divji naravi, obkrožena s tropskim rastjem, pticami in drugimi čudovitimi živalmi ter seveda blizu oceana. Na Kostariko se bova vedno vračala, če bo le mogoče. Spomladi sicer načrtujemo ženski oddih z mojo mami, bratovim dekletom in njeno mami, gremo v Lizbono. To mesto se mi je vedno nekako izmaknilo in zelo se ga veselim.« 

Sebastian, pevec 

Foto: osebni arhiv

»Izbrati najljubši dopust je, kot da bi starše vprašal, kateri otrok jim je najljubši. (smeh) Najlepši dopusti so bili v Egiptu, na Zanzibarju, Kostariki in Karibih, je pa bil Egipt tisti, ki je bil po čudnem naključju najdlje na čakanju. Nad antičnim Egiptom sem bil že kot otrok navdušen, o tem sem prebral vse, kar mi je prišlo pod roke. In potem sem šel lani po poteh faraonov, podrobno sem raziskal Kairo in piramide, se s križarko več dni vozil po Nilu vse do Luxorja, kjer sem si ogledal najznamenitejše templje, enako ponovil še v Aswanu ter se nato zapeljal vse do sudanske meje, da sem v živo videl še znameniti Abu Simbel, preden sem se vrnil v Kairo in preživel noč v Beli puščavi z beduini. Egipt je bil resnično izpolnitev mojih otroških sanj, zato je bilo morda to potovanje zame tako posebno. Pravkar sem se sicer vrnil z devetdnevnega potovanja z avtom po Omanu, spogledujem pa se s podobnim potovanjem po Libanonu, tja bi šel aprila. Spremljam nekaj potovalnih vlogerjev, eden od njih se je nedavno mudil tam in državo predstavil tako, da bi najraje šel tja že kar danes, če ne bi imel delovnih obveznosti.«