Simone Godina

Manekenstvo je kruto

Nekdanji manekenki Simone Godina blišč modnega sveta ni odtehtal težav, s katerimi se je spopadala. Utrujenost, glavoboli, težave s prebavo, mastno kožo ter lasmi, boleče menstruacije, alergije in slabokrvnost so dosegli vrhunec po drugem porodu, ko se je njen imunski sistem dokončno sesul. Spremenila je način življenja, končala študij zdravstvene trenerke v New Yorku in danes, na pragu 50., se počuti bolje kot kdaj koli prej. »Ženskam želim povedati, da slabo počutje ni nekaj normalnega ter da lahko težave z nekoliko truda odpravimo,« je jasna Simone med prijetnim klepetom v ljubljanskem Maxiju.

Za srečanje sem izbrala kraj, ki je v našo kulturo zapisan kot stičišče modnega sveta. Pogrešate glamur, ki ste ga bili deležni kot manekenka?

(Se zamisli.) Ne vem, morda včasih. Pred časom sva se s kolegico pogovarjali, da bi bilo fino organizirati modno revijo, na kateri bi se predstavile manekenke v bolj zrelih letih. Zakaj pa ne! Sama sem bila vedno za nenavadne, »odštekane« stvari. Ravno tu, v Maxiju, sem nekoč stala kot lutka v izložbi; sodelovala sem na modni reviji, na kateri smo se iz jamske ženske preobrazile v dive, nastopala kot Kleopatra. In mislim, da bi se bilo tudi zdaj zanimivo sprehoditi po modni brvi. (smeh)

Gluten je že nekoliko zlorabljen pojem, ampak ko so na nedavnem predavanju o genetiki vprašali predavatelje, katero spremembo bi naredili pred 20 leti, če bi jo lahko, je večina rekla, da bi prej nehali uživati gluten. V tujini te zdravniki funkcionalne medicine, ki je usmerjena v vzroke bolezni, sploh ne obravnavajo, če uživaš gluten in kazein. To je osnova. 

Kako ste vstopili v svet, po katerem hrepenijo dekleta po vsem svetu?

Nikoli si nisem želela postati manekenka. V šoli sem bila odlična, prava piflarka, in dekleta, ki se sprehajajo po pistah, so se mi zdela nekoliko plehka. Bila pa sem suha in nekega dne so me videli v diskoteki ter mi predlagali, da bi delala modne revije. Privolila sem, saj sem bila vedno za kaj novega. Brez kakršnih koli vaj in napotkov so me postavili na pisto, med drugim tudi v spodnjem perilu. V sebi sem imela eleganco in ko sem videla navdušene odzive publike, sem se počutila fantastično. V šoli namreč nisem bila dekle, za katero bi gledali fantje, nikoli nisem bila popularna. In morda me je ta svet, tudi zaradi pozornosti, ki je prej nisem imela, fasciniral. Kot manekenka sem dobila samozavest. Opazke so bile, seveda, različne, a večinoma pozitivne; ženske so mi dajale komplimente za nastop in si želele imeti mojo popolno postavo brez celulita.

V 80. letih ste ustanovili svojo manekensko skupino in z njo prepotovali vso Jugoslavijo.

Ja, to so bili zelo lepi časi. Potovale smo, spoznavale nove kraje in za tisti čas kar v redu zaslužile. Imele smo svoje varnostnike, ki so postavili nekakšno mejo med nami in publiko; dobivale smo namreč ogromno ženitvenih ponudb. Moja skupina je bila ena prvih, ki je nastopala po diskotekah za popestritev programa. Za klasične modne revije tekstilne industrije pa smo bile presuhe; nosile smo številko 34, za revije pa so zahtevali številko 38.



Niste imeli težav z odvečnimi kilogrami?

Ne, nikoli nisem preštevala kalorij, nasprotno, bila sem presuha. Tudi telovadila nisem nič. Danes vem, da sem imela moteno absorpcijo v črevesju. Imela sem še kup drugih težav, ki so mi onemogočale normalno življenje: alergijo na sonce, kronično utrujenost, težave s premastno kožo in lasmi, neznosno boleče menstruacije, a takrat se mi je vse to zdelo normalno. Zdaj vem, da to ni res.
Sem pa kasneje, ko sem delala kot organizatorka deklet in modnih revij, spoznala številna dekleta, ki so imela težave s kilogrami; nič niso jedla, samo kadila, mnoga so bruhala in postala živčne razvaline. V tujini je manekenski svet res krut, tam ni prostora za zabavo, temveč le za trdo delo.

Je tujina obvezna odskočna deska za manekenke?

V Jugoslaviji je bil trg dovolj velik, da smo lahko delale doma, Slovenija pa je za to premajhna. Tudi sama sem želela manekensko kariero nadaljevati v tujini, a mi je to preprečila nenadna nesreča.

Kaj se je zgodilo?

Ravno v času, ko sem se odpravljala v tujino, je moj nekdanji partner, ki je bil Parižan, organiziral, da so mi v diskoteki po nogah polili nekakšno kemikalijo, ki mi je razžrla nogo. Zaradi nesreče sem se znašla tudi v časopisu. To me je tako prizadelo, da sem pustila manekenstvo in se posvetila organizaciji.

Čudežna tabletka, ki bi v tednu ozdravila 30 let in več nepravilne prehrane in življenjskega sloga, ne obstaja. Za zdrav način življenja je treba narediti spremembo; okoli 85 odstotkov te sta hrana in življenjski slog, 15 odstotkov pa geni, na odzivnost katerih lahko vplivamo. Iz izkušenj povem, da lahko že majhne spremembe pomenijo čudeže za naše zdravje. 

Zaradi ljubosumja?

Ne, mislim, da ni želel, da bi padla v kolesje modnega sveta, ki ga je sam dobro poznal. Vsi menijo, da je manekenstvo nekaj glamuroznega, a resnica je drugačna.

Kakšen je svet visoke mode? Marsikdo si ga predstavlja idilično.

Vstopnica za svet visoke mode so prave mere; če meriš čez boke več kot 90 centimetrov, tam zate ni prostora, saj moraš ustrezati krojenim oblačilom. Dekleta počnejo marsikaj, od nore telovadbe naprej. V Parizu, Milanu in še posebno v New Yorku jemanekenstvo zelo naporno delo. Hodiš od avdicije do avdicije, kjer gledajo tvoj »book«, na celodnevna snemanja in pomerjanja oblek. Pri teh »castingih« so Slovenke vedno imele težavo, ker imajo za njihova merila prevelike nosove, zato se jih veliko, tudi drugih, odloči za lepotno operacijo. Dekleta morajo biti disciplinirana, delovna in ubogljiva, skrbeti morajo za svoje telo, kožo in lase. Tista, ki niso pripravljena na trdo delo, kmalu odpadejo. Prototip takšnega dekleta je, po mojem mnenju, Heidi Klum. V 90. letih so se po zaslugi manekenk Linde Evangeliste in Cindy Crawford po modnih brveh sprehajale dive, danes pa po njih stopajo shirana in anoreksična dekleta in mislim, da je to preseglo vse meje.
Pri svojem delu sem spoznala tudi sedanjo prvo damo Melanijo Knavs in moram povedati, da je zelo prijetno, pridno in delovno dekle, zaradi česar ji je tudi uspelo. Ni bila ženska, ki bi rinila v ospredje. In zagotovo ni bila tip »lovače«, kot jo opisujejo nekateri mediji.



Prelomnica v vašem življenju je bil drugi porod. S katerimi težavami ste se takrat spopadali?

Res je. Drugega sina sem rodila pri 40., kar je pozno, čeprav je to danes postalo že normalno. Če pogledam s profesionalnega vidika, sem takrat doživela dvojni hormonski šok; prvega zaradi starosti, saj je to že čas predmenopavze, drugega pa zaradi poporodnega hormonskega neravnovesja. Bila sem povsem sesuta. Nenehno sem bila utrujena, imela sem težave s ščitnico, revmatoidni artritis, roke sem imela čisto trde, jokala sem na terasi, ker nisem mogla dvigniti skodelice z jutranjo kavo. Ženskam priporočam, naj imajo, če le lahko, prvega otroka do svojega 30. leta. Imeti najstnika v menopavzi ni lahko, čeprav sama uradno še nisem v menopavzi.

Da bi se rešili zdravstvenih težav, ste se začeli izobraževati, obiskovati delavnice, pot vas je vodila tudi na dveletni študij v New York. Kaj bi danes, z znanjem, ki ga imate, naredili drugače?

Veliko stvari. Spremenila bi prehrano, več bi se ukvarjala s stresom, poskrbela bi za kakovosten spanec, uredila bi si črevesje. Danes me najbolj boli, ko vidim, kako se naš življenjski slog in naša prehrana pa tudi avtoimunske bolezni, alergije in stres prenašajo na otroke, ki se tako že rodijo z negativno modificiranimi geni. Zato želim ženske, sploh tiste, ki nameravajo imeti otroke, naučiti, da se pred zanositvijo ali najkasneje v zadnjem trimesečju nosečnosti očistijo protiteles, da jedo pravilno hrano in se izogibajo stresu. V tujini je zdaj zelo razširjeno, da se očistita oba partnerja. Prirojena genetika še ne pomeni bolezni; s pravilno prehrano in okoljem lahko spremenimo odzivnost genov, tukaj lahko naredimo zelo veliko. Gre za tako imenovano epigenetiko, v svetu vse bolj uveljavljeno znanost, ki preučuje, kako na izražanje genov vplivajo dejavniki okolja.
Obstajajo tudi raziskave, ki to dokazujejo. Testirali so dvojčka; tisti, ki je odraščal v manj zdravem okolju in jedel manj zdravo hrano, je razvil gensko pogojeno bolezen, drugi ne. In pri tem želim ljudem pomagati. Z različnimi testi iz krvi, sline in urina ter vprašalniki ugotovim »pomanjkljivosti« delovanja telesnih funkcij ter jih naučim, kako jih s spremembo prehrane in življenjskega sloga izboljšati. Tudi sama sem na svojega drugega otroka »prenesla« slabe gene; imel je hud dermatitis z ranami na ličkih, ki se je šele po spremembi prehrane, iz katere smo izločili težko prebavljive alergene, kot sta gluten in kazein, umiril. V te spremembe je treba vložiti veliko truda, a se da in tudi obrestuje.

Ogromno je kronične utrujenosti, težav z odvečnimi kilogrami. Ženske so sicer zelo pridne, že celo ortoreksične; jedo »zdravo«, veliko telovadijo, a kljub temu ne shujšajo in so nesrečne. Ne vedo, da so lahko za čezmerno težo krivi hormoni, ščitnica in alergeni. 

Tudi sami ne uživate glutena?

Ne, že nekaj let ne. Pa sem resnično oboževala kruh, sploh slaniki so bili sestavni del mojega jedilnika. Gluten je že nekoliko zlorabljen pojem, ampak ko so na nedavnem predavanju o genetiki vprašali predavatelje, katero spremembo bi naredili pred 20 leti, če bi jo lahko, je večina rekla, da bi prej nehali uživati gluten. V tujini te zdravniki funkcionalne medicine, ki je usmerjena v vzroke bolezni, sploh ne obravnavajo, če uživaš gluten in kazein. To je osnova. Celiakija je le vrh ledene gore; posledic uživanja glutena, težko prebavljivega proteina, ki ga naše telo prepozna kot tujek in ki močno obremeni imunski sistem, je ogromno. Moka ni zdravo, temveč že predelano živilo, ki v telesu ustvarja notranja vnetja. Zdrava prehrana je zelo relativen pojem, po funkcionalni medicini polnozrnato ni zdravo. Jaz svetujem, da ljudje uživajo čim več s hranili bogate in čim manj predelane hrane. Prisegam na zelenjavo, ki je postala moj zaščitni znak. Tudi pri nas je na voljo veliko okusne zelenjave, ki je ljudje sploh ne poznajo. Pred kratim sem izdala video s kuharsko delavnico Moja super prehrana, v kateri sem zbrala zanimive ideje za zelenjavne jedilnike brez alergenov ter posnela videorecepte. Kakšen kuharski mojster bi se ob tem namrščil, češ, pa saj to vsak zna. To sem sprva mislila tudi sama, a sem ugotovila, da si ljudje večinoma ne znajo pripraviti enostavnega zelenjavnega obroka ter da večinoma jedo zelo enolično in nezdravo hrano. Moji jedilniki so sestavljeni iz od pol kilograma do kilograma zelenjave na dan; malo kuhane, malo dušene, malo presne. Priporočam tudi uživanje nekaj kakovostnega mesa zdravih, pravilno hranjenih živali.



Brezglutenske diete so postale svetovni trend, pa vendar so ljudje pekli kruh že pred 30.000 leti.

Res je, ampak pšenica je danes drugačna, kot je bila nekoč, drugačna pa sta tudi naša črevesje in okolje, polna strupov. Naši predniki žit niso jedli vsak dan; potica in kruh sta bila na mizi le ob posebnih priložnostih. Poleg tega nimamo več vsi ustreznih črevesnih bakterij za razgradnjo kompleksnega proteina, kot je gluten, saj nam je v povprečju izumrlo že do 30 odstotkov črevesnih bakterij. Vedno priporočam, da iz prehrane izločimo težko prebavljive alergene, če želimo biti bolj zdravi ali se, recimo, znebiti bolečin v mišicah, sklepih ali glavobolov. Če smo preobčutljivi za določeno hrano, naše telo to zazna kot stres in zviša stresni hormon kortizol, podobno kot če nas v službi mori šef.
Velika težava je tudi elektronski smog, ki škodi že otrokom; vse to so epigenetski dejavniki, ki vplivajo na odzivnost naših genov. V času naših babic jih ni bilo in težko je dojeti, da je zdaj okolje, tako zunanje kot naše notranje, drugačno. Tisti, ki so danes stari 80 let, nimajo v sebi toliko strupa kot dojenček, ki se rodi na ta svet. Vsako leto je novih 2000 kemikalij, na katere se mora naše telo prilagajati, obenem pa ga obremenjujemo še z alergeni.
So pa nekateri ljudje, ki lahko jedo, pijejo, kadijo in jim ni nič, to so tisti z »dobro genetiko«. Drugi pa se samo zadržujemo v prostoru, kjer kadijo, in nam je že slabo. Odvisno od tega, kakšno toksigenomiko ima naš organizem oziroma, po domače povedano, zmožnost razstrupljanja.

Ko sem nehala uživati gluten, sem najprej začutila več energije. Odpravila sem glavobole, uredila črevesje, uravnovesila svoje hormone, v enem letu sem se znebila bolečin v sklepih; ampak če začnem ponovno uživati gluten – sem že poskusila –, se mi po tednu dni vrnejo bolečine in utrujenost. 

Torej čudežne tabletke, ki bi nas ozdravila, še vedno nismo našli.

Čudežna tabletka, ki bi v tednu ozdravila 30 let in več nepravilne prehrane in življenjskega sloga, ne obstaja. Za zdrav način življenja je treba narediti spremembo; okoli 85 odstotkov te sta hrana in življenjski slog, 15 odstotkov pa geni, na odzivnost katerih lahko vplivamo. Iz izkušenj povem, da lahko že majhne spremembe pomenijo čudeže za naše zdravje.

Ste zelo energična ženska, ki želi priti stvarem do dna. Vam ta lastnost pomaga pri odkrivanju vzrokov bolezni?

Mislim, da sem se tu našla, da je to moje področje. Morda tudi zato, ker sem malo hiperaktivna, in ravno zaradi te svoje »hibe« lahko na kup zberem stvari iz različnih virov in jih priredim za določeno osebo. Mislim, da ljudje danes poleg zdravnikov resnično potrebujejo nekoga, ki jih spremlja in usmerja, da niso prepuščeni sami sebi v tem kaosu informacij. Ogromno je kronične utrujenosti, težav z odvečnimi kilogrami. Ženske so sicer zelo pridne, že celo ortoreksične; jedo »zdravo«, veliko telovadijo, a kljub temu ne shujšajo in so nesrečne. Ne vedo, da so lahko za čezmerno težo krivi hormoni, ščitnica in alergeni. Name se obračajo ženske, ki imajo boleče menstruacije, težave s ščitnico in zanositvijo; večina je v menopavzi že pri 35. V teh primerih pogosto ne gre za bolezni, ampak neravnovesja, zato nam zdravnik ne more pomagati. Sama ne zavračam uradne medicine in ne svetujem zavračanja zdravil; določenih bolezni se ne da rešiti po naravni poti. Nikoli ne rečem, da lahko s prehrano ozdravim avtoimunsko bolezen ščitnice, artritise ali multiplo sklerozo, lahko pa ustavimo njihovo napredovanje. A če se vrnemo na neustrezno hrano in stresno življenje, se bodo simptomi vrnili.



Sami nimate več težav, ki so vas pestile pri 20.?

Ne, danes sem druga ženska. Moje približevanje menopavzi, ki greni življenje večini, je zame kot glasba uglašenega orkestra, uživam v svojem ženskem telesu, ki sem ga včasih tako sovražila, posebno ob menstruacijah. Ko sem nehala uživati gluten, sem najprej začutila več energije. Odpravila sem glavobole, uredila črevesje, uravnovesila svoje hormone, v enem letu sem se znebila bolečin v sklepih; ampak če začnem ponovno uživati gluten – sem že poskusila –, se mi po tednu dni vrnejo bolečine in utrujenost.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE