Toda plovba ni bila posebno slikovita. Široka reka umazano rjave barve je bila ves čas videti enako – obdana z zaraslimi bregovi, ki jih sem in tja poživlja kakšno naselje. Vožnjo so popestrila le srečanja s tovornimi ladjami, ki prevažajo les, kmetijske pridelke in žive živali. V zadnjem delu smo se prebijali čez valovito morje in na koncu pluli mimo zaraščenih otokov do naslednje reke, ki nas je privedla v predmestje.

Ob Mačji reki

V enem izmed cestnih križišč me je presenetil kip velikanskega mačka! In le nekaj minut kasneje še enega. Tokrat celo v družbi več pisano pobarvanih mačk. Podobnih kipov sem našel še več. Tudi narejenih iz pločevine, brona in celo recikliranih predmetov. Prikupne mačke so se mi v obliki grafitov na različne načine dobrikale tudi s številnih hišnih pročelij. »Kuching pomeni v malajskem jeziku maček!« sem se spomnil pogovora z domačini na krovu ladje. Ime mesta naj bi menda nastalo po bližnji Mačji reki (Sungai Kuching). Ob njej so bila priljubljena lovišča vrste otoških divjih mačk, ki pa so danes žal zelo redke. Kakor koli že, domačini verjamejo, da prinašajo srečo, zato so v mestu mnogo bolj priljubljene kot drugi hišni ljubljenčki. Poleg tega verjamejo, da imajo nadnaravne sposobnosti in vidijo duhovna bitja, ki jih človek ne more videti.

ALI VESTE?
Med drugim sem izvedel, zakaj mačke gnetejo s sprednjimi tačkami, kadar so zadovoljne: na blazinicah imajo žleze, s katerimi izločajo svoj individualni vonj in tako označujejo teritorij. In še, da predejo s frekvenco 20–140 Hz. Ta ima za človeka številne zdravilne učinke in ugodno vpliva na različne zdravstvene težave.

Zdravilno predenje

Privlačno mestno središče ni postreglo s posebno številnimi mačjimi srečanji. Toda elegantnim kosmatinkam se ni bilo mogoče izogniti: eden izmed muzejev je namreč posvečen prav njim! Urejen je v pritličju velike moderno oblikovane mestne hiše. Že vhod je nekaj posebnega, saj je narejen tako, da vstopite med tacami kipa velikanskega mačka. Potem se pred obiskovalcem odpre poseben mačji svet z okoli 4000 predmeti, od znamk, reklamnih posterjev, skodelic pa do kipov vseh mogočih oblik in velikosti. S pomočjo fotografij, informativnih panojev in razstavljenih predmetov je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Med drugim imajo celo več tisoč let staro mumificirano mačko iz Egipta. Stari Egipčani so spoštovali mačke, in če je domača umrla, so si v znak žalovanja obrili obrvi. Egipčani so imeli tudi pravcato mačjo boginjo Basted, ki je ščitila poljske pridelke pred sušo. Seveda pa so jih cenili predvsem zato, ker so preganjale miši in podgane. V novejših časih so znane številne pesmi, posvečene njim, in seveda ne smem pozabiti na svetovno znani muzikal Cats – Mački. Med drugim sem izvedel, zakaj gnetejo s sprednjimi tačkami, kadar so zadovoljne: na blazinicah imajo žleze, s katerimi izločajo svoj individualni vonj in tako označujejo teritorij. In še, da predejo s frekvenco 20–140 Hz. Ta ima za človeka mnogo zdravilnih učinkov in ugodno vpliva na različne zdravstvene težave.

Kolonialna zapuščina

Kuching je največje mesto malezijske zvezne države Sarawak, ki je velika za šest Slovenij, a ima komaj kaj več prebivalcev. Mesto se je začelo razvijati sredi 19. stoletja, ko so tu postavili utrdbo Angleži. Guverner James Brooke je reformiral administracijo, dal je graditi šole, bolnišnice, ceste. Na Brookovo družino še danes spominja palača, več kolonialnih zgradb in nekaj spomenikov. Domačini izgovarjajo njegovo ime spoštljivo, saj se zavedajo, da je veliko pripomogel k razvoju tega dela Malezije. Brookova dinastija je vladala dobro stoletje, potem pa so ozemlje prepustili Veliki Britaniji, od leta 1963 pa je del Malezije.

Z rečne promenade se odpirajo najlepši pogledi na osvetljeno Brookovo palačo, v kateri danes biva guverner. Sicer je zaprta za obiskovalce, a vseeno se je vredno zapeljati čez reko s posebnim čolnom na vesla, v katerem krmar vesla s prekrižanima vesloma kar stoje. V bližini palače sem se navduševal še nad orhidejami v veliki vrtnariji in si privoščil ingverjev čaj v galeriji, ki je urejena v nekdanji angleški utrdbi.

Pisane sladice

Jasna zvezdnata noč spremeni mesto v magičen kraj. Zvezdam se pridružijo barvite luči in rdeči lampijoni na ulicah, tako da je vsak večer videti, kot bi se bližali decembrski prazniki, le da so temperature vedno prijetno poletne. Ozke ulice starega središča nosijo tudi pečat kitajskih in indijskih priseljencev. Med pisanimi templji in trgovinami se vrstijo številni trgovski in gostinski lokali. Še bolj živahno pa je ob rečni promenadi. Tam s prvim mrakom oživijo stojnice z izvirnimi spominki in lokalnimi prigrizki. Najbolj so me navdušili prodajalci tradicionalnih slaščic kek lapis. Sladice so prava paša za oči, saj so sestavljene iz več različno obarvanih plasti biskvitnega testa. Nekateri prisegajo na naravna barvila, drugi, ki želijo narediti predvsem vtis na kupce, pa žal uporabljajo bolj kontrastna umetna barvila. Okus je v obeh primerih podoben, prijetno sladek in včasih izboljšan s kokosovo moko.

Bi morsko kumaro?

Posebno doživetje so restavracije v trgovskih središčih. Običajno jim je namenjeno celotno nadstropje. Ob stenah se za prodajnimi pulti vrstijo majhne kuhinje, v katerih neutrudno pripravljajo presenetljivo veliko na prvi pogled privlačnih jedi. Osrednji del so stoli in mize, h katerim prinesete, kar koli naročite.

»To moraš pokusiti,« se je oglasil okrogloličen domačin pri najbližji mizi. »Juha iz morskih kumar je priljubljena specialiteta. In deluje kot afrodiziak!« je uživaško zacmokal ob polni žlici.

Na tanko narezane morske kumare so še najbolj spominjale na razkuhane vampe. In tudi okus je bil nekaj podobno nedoločljivega. Tudi obilica pekočih začimb ga ni dovolj izboljšala, da bi zmogel obilno porcijo. Zato pa je šlo toliko lažje z ocvrtimi ribami in sipami. Zaradi bližine morja pač prevladujejo sveže morske specialitete.

Na obisk k orangutanom

V Kuchingu ni težko ostati nekaj dni, tudi če mačke niso vaše najljubše živali. Mesto je odlično izhodišče za enodnevne izlete v okolico. Obiskati je mogoče več naravnih parkov, privlačne plaže, lahko pa srečate celo orangutane! V bližini je namreč urejeno zavetišče zanje, Semanggoh. V njem skrbijo za opice, ki bi sicer težko preživele v naravi brez pomoči človeka. Orangutani prosto živijo na velikem gozdnem območju. Čuvaji jim vsak dan prinesejo hrano in to je pogosto edini čas, ko se nekateri približajo ljudem. Hranjenje je prvovrstna turistična znamenitost, čeprav so živali precej oddaljene. A to je potrebno zaradi varnosti, saj so zelo močne in nepredvidljive. Dosežejo lahko višino poldrugega metra in tehtajo več kot sto kilogramov. Domačini jih nikoli niso preveč marali, saj so opice uničevale njihove pridelke in ogrožale lovce. Danes so orangutani zaščiteni, a mnogi še vedno končajo v rokah divjih lovcev. V težje dostopnih predelih otoka naj bi jih živelo okoli 50.000.