Eno leto je živela, študirala in ustvarjala na Nizozemskem in nato še šest let na Švedskem. Amaya, kot je zdaj njeno že prepoznavno umetniško ime, pravi, da je bila izkušnja neponovljiva, saj se je naučila marsičesa. Predvsem o sebi. Izvrstna pevka zdaj znova navdušuje domače poslušalce, nazadnje nas je pred dobrim mesecem začarala v duetu z Bojanom Cvjetićaninom, ko sta na Emi izvedla vročo priredbo lanskoletne zmagovalne pesmi Evrovizije Zitti e buon. Dober glas o njej se je razširil tudi čez meje Slovenije in prijetno presenetil tuje evrovizijske oboževalce. 

Trideseta. Kaj ste si še pred desetletjem predstavljali, da pomenijo?

Mislila sem si, da je z mladostjo takrat konec. Narediš kljukico in je to to. Zdaj se temu samo nasmejim. Ne počutim se prav nič drugače, kot sem se pri, denimo, triindvajsetih, le glava in izkušnje so druge. Zelo se veselim vsakega leta, ki pride, ker se mi zdi, da je vsako leto bolje. 

V tistem obdobju je bilo zame preveč prevelikih življenjskih sprememb naenkrat, hkrati sem se borila z družinskimi vzorci, integracijo v novo okolje, pritiskom glasbene industrije, ki je zelo kruta že sama po sebi, in si nisem znala dati pravega občutka varnosti in vrednosti. 

Zase seveda lahko največ storimo sami. Čemu vi dajete prednost, ko gre za boljše počutje, da vas fizično telo ne izda?

Ker sem pri svojih petindvajsetih občutila izgorelost, me telo zdaj kar samo ustavi. Ne spomnim se pravzaprav, kdaj v zadnjih štirih letih sem šla resnično čez sebe. Lastno dobro počutje je zame prioriteta številka ena, ker gresta tako psihično kot fizično z roko v roki. Mislim, da je odgovor zmeraj ravnovesje med disciplino in prepuščanjem trenutku. Redno meditiram, pišem dnevnik hvaležnosti, se gibljem in – tega ne bom zanikala – redno pojem tudi kakšno tortico in čokolado. (Nasmeh.) V nobeno smer nisem ekstremistka. 

Zdaj na pomlad mnogi tarnajo o spomladanski utrujenost. Kaj vas drži pokonci, posebno ko se zazrete v svet – tam pa so razmere skoraj apokaliptične?

Vsak dan se posebej zahvalim za vse, kar imam, in si skušam kreirati vsakdanjik čim bolj v skladu z dolgoročno vizijo. Končno se je odprla koncertna sezona in imam veliko navdiha za ustvarjanje glasbe v maternem jeziku, kar mi je trenutno še posebno razburljiv izziv. Glede na to, kaj smo doživljali minuli dve leti in kakšen je svet, se moram vsak dan zavestno potruditi, da se osredotočam na pozitivno. V nasprotnem me negativne novice zelo hitro posrkajo, celo tako zelo, da si včasih zaželim, da bi nas ponovno zradiral komet, ker kot človeštvo potrebujemo čisti »reset«. No, malce se šalim. 


V življenju se vam je zgodilo nekaj prelomnic. Menite, da so se z razlogom?

Čisto vse zgodi z razlogom. Enkrat sem se odločila, da bom vse, kar se mi je zgodilo in se še bo, skušala obrniti v največji blagoslov. V vsakem trenutku ravnam, kot najbolje znam, kaj več tako ali tako ne morem narediti. Življenje je resnično široka paleta barv, ki jim mi pripisujemo pomen.

Ne skrivate, da ste v nekem obdobju imeli težave s tesnobo. Kaj vas je pestilo?

Na neki točki se mi je zazdelo, da veliko ljudi čuti marsikaj in si temu ne upajo povsem prisluhniti ali to izraziti, kakor tudi, da se o tem na splošno premalo govori. Morda pa komu pomaga, če vidi, da v tem ni sam in je marsikaj mogoče rešiti. Zato sem se odločila, da o tem tudi javno kaj povem. V tistem obdobju je bilo zame preveč prevelikih življenjskih sprememb naenkrat, hkrati sem se borila z družinskimi vzorci, integracijo v novo okolje, pritiskom glasbene industrije, ki je zelo kruta že sama po sebi, in si nisem znala dati pravega občutka varnosti in vrednosti. Ne želim zveneti kot žrtev, ker sem se za vse te korake odločila sama, nisem si pa znala zares povsem predstavljati, v kaj se podajam. 

Kako ste dosegli notranji mir in zadovoljstvo?

Ogromno sem se ukvarjala z osebno rastjo, brala, poslušala, preizkušala ... Predvsem pa sem si morala najprej marsikaj priznati – zelo iskreno. Ugotovila sem, da sem pravzaprav edina oseba, od katere je odvisno, kakšno bo moje življenje, in to me je notranje globoko pomirilo. Torej, sama sem tisti filter, ki izbira, na kaj se osredotoča, kako stvari interpretira, postavlja meje in meri svojo vrednost, predvsem pa sem se odločila, da bom srečna. Rekla sem si: V življenju sem se prebila, tudi namučila do marsikaterega spoznanja. Očitno je moralo tako biti. Zdaj pa: Bring it on. Dajmo, gremo naprej. 

In kaj naredite, ko se prikrade občutek, kot da je vse na vaših ramenih in da ne boste zmogli?

V najbolj intenzivnih občutkih mi najbolj pomagata pisanje ali pogovor s kakšno meni ljubo osebo. Tudi meditacija je blagodejna, če moj um ni preveč aktiven. In če se zgodi, da kreativnost ne gre nikamor, se lotim pospravljanja. (Smeh.)

Katero je vaše trenutno življenjsko vodilo?

Uporabi nasmeh, da spremeniš svet; ne dovoli, da bi svet spremenil tvojega. (Nasmeh.)