Mag. Metka Lokar: Omejevanje osebne svobode vsak dan bolj postaja naša resničnost

Slovenistka in umetnostna zgodovinarka je šla za eno leto poučevat slovenščino na Fakulteto za evropske jezike in kulture na Pekinški univerzi za tuje študije. Zdaj je na tej univerzi, ki je poznana kot zibelka kitajske diplomacije, hkrati pa ena od osrednjih kitajskih jezikoslovnih univerz, že šesto leto. Na lektoratu Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik so do letošnjega študijskega leta kitajski študentje imeli možnost spoznavati in razumevati slovenščino pri izbirnem predmetu, zdaj je deset vpisanih v redni štiriletni program. Mag. Metka Lokar je letošnja dobitnica mednarodne Pretnarjeve nagrade in častnega naziva ambasadorka slovenske književnosti in jezika. To je osrednja slovenska zahvala za njeno večletno poučevanje, navduševanje, tkanje in ohranjanje spoznavanja in razumevanja slovenskega jezika, literature in kulture na Kitajskem.

Ste si predstavljali, da bo šlo življenje v to smer: od diplome iz sodobne slovenske književnosti in sodobne slovenske umetnosti do poučevanja slovenščine na – Pekinški univerzi za tuje študije?

Ne. Niti v sanjah. Po diplomi sem celo govorila o tem, da se s slovenščino v življenju nikoli ne bom ukvarjala pa tudi učiteljica da ne bom, čeprav bi glede na usmeritev že od srednje šole morala biti prav to. Imela sem občutek, da v tem ne bi bila najbolj doma. Vleklo me je v likovno umetnost, delala bi v galeriji, muzeju. Ali pa na radiu, tudi v tem sem se malo preizkušala. Pa se je obrnilo, kot se je, in ni nič narobe s tem. Skoraj ves čas je moje delo tako ali drugače povezano z jezikom, a tudi s kulturo, ki je vtkana v jezik v najširšem pomenu besede ­– tako že prej na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik pa potem ob nekajletnem pobegu na Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije in tudi zdaj, ko, spet v okviru Centra, vse to, kar imam rada, nosim s seboj v predavalnico. S slovensko likovno umetnostjo ostajam v stiku, če tako nanese, o njej tudi kaj napišem, enako je s književnostjo. Pripravili smo multimedijsko razstavo, prevedli Kosovela, na oder postavili delček Cankarja ... Svoje sanje uresničujem drugače, kot sem mislila, da jih bom, a mi nikoli ni dolgčas niti mi ni kakor koli odveč, se pa ob tem velikokrat spomnim na zarečeni kruh in to, koliko sem ga že pojedla.

Pravijo, da imaš Kitajsko rad ali pa je ne preneseš, ker zna biti zelo protislovna in zato tudi precej naporna. Res je, a meni je prav zato še toliko bolj zanimiva. 

Zamisel, da bi poučevali na Kitajskem, se ni razvila postopno, kot bi morda pričakovali, kajne?

Kitajske nisem nikoli iskala, prej je ona našla mene. Treščila je vame kot strela z jasnega. Poznala sem delo učiteljev slovenščine v tujini, ga spremljala, da bi se sama preizkusila v tem, mi pa še na misel ni prišlo. A oglas za službo v Pekingu, ki sem ga prebrala enkrat mimogrede, sama ne vem, zakaj, je bil mikaven, misel na to, da bi šla in poskusila, precej nora. Nisem sinologinja, a znanje kitajščine ni bil pogoj. Ni mi dalo miru in odločiti sem se morala na hitro – pa sem se prijavila, bila izbrana in čez dobra dva meseca sem že pristala v Pekingu.

Kako daleč vam je bila Kitajska tedaj in kako blizu vam je zdaj Slovenija?

Kitajska mi je bila strašno daleč. Eksotika, velika neznanka, čeprav sem seveda vedela nekaj o njej. A s tem, kako daleč je neka dežela, se ne obremenjuješ, če si jo nameravaš ogledati kot turist – zaznavanje in temu primerno tudi dojemanje se bistveno spremenita v trenutku, ko pomisliš, da bi šel takole nekam živet in delat. Nenadoma stvari niso več tako preproste, sploh če je to malo dlje od doma. Pravijo, da imaš Kitajsko rad ali pa je ne preneseš, ker zna biti zelo protislovna in zato tudi precej naporna. Res je, a meni je prav zato še toliko bolj zanimiva. Mi pa seznanjanje z njo Slovenije ni oddaljilo. Mogoče čisto malo zaradi fizične razdalje in ker doma preživim samo kakšna dva, tri mesece na leto in nekatere stvari malo teže spremljam od daleč. Sicer pa s Slovenijo vsak dan ostajam v stiku in sledim dogajanju, kolikor je le mogoče.

Kaj po šestih letih lahko poveste o delu sveta, o katerem imamo doma, roko na srce, nedvomno stereotipne predstave?

Kitajsko sem si zamišljala predvsem veliko manj raznoliko, kot je v resnici, ker se navzven kaže zelo enovita. Vsi vemo, da je velika in da ima veliko prebivalcev. Da se bliskovito razvija, podaja na pot globalizacije, a hkrati spoštuje in ohranja tradicijo, ki jo zelo tudi predstavlja svetu. Poznamo nekaj njenih zgodovinskih in sodobnih ikon. Marsičesa pa ne vemo in si od daleč tudi težko predstavljamo. Impresivno, vsaj zame, je na primer že to, da na Kitajskem ob večini, ki jo predstavljajo Hani, živi kar 55 uradno priznanih manjšin, od katerih imajo nekatere na milijone pripadnikov. Večinoma še vedno govorijo vsaka svoj jezik in vsaj delno ohranjajo svojo kulturo, ki deželi prinaša prav posebno pisanost. Kitajščina, kakršno poznamo in se je učimo, je mandarinščina, sicer uradni jezik LR Kitajske, a obenem le eden od jezikov, ki se govorijo znotraj njenih meja. Posameznih narečij, sploh pa lokalnih govorov, se verjetno niti ne da natančno prešteti. Podobno je z drugimi rečmi.

Pravijo, da je meja pismenosti 1500 pismenk. Če hočeš prebrati časopis, jih moraš poznati vsaj 3000, bolj gladko ti gre pri dodatni tisočki ali dveh. Visokoizobraženi naj bi poznali 8000 pismenk in več. Ni lahko, ne? Niti Kitajcem. 

Kako ste vi z jezikom in pismenkami?

Učim se pogovorne kitajščine, kolikor se je učim, prepoznam tudi nekaj osnovnih pismenk, da bi jih pisala, pa ne. Glede tega sem pravzaprav nepismena in prav nepismenost je ena od izkušenj, ki mi daje misliti o marsičem, tudi o stvareh, ki niso nujno povezane samo z branjem in pisanjem. Pravijo, da je meja pismenosti 1500 pismenk. Če hočeš prebrati časopis, jih moraš poznati vsaj 3000, bolj gladko ti gre pri dodatni tisočki ali dveh. Visokoizobraženi naj bi poznali 8000 pismenk in več. Ni lahko, ne? Niti Kitajcem. Da bi jim pomagali pri opismenjevanju, vendar s tem ne zamenjali pismenk, saj imajo v kitajski kulturi poseben pomen, so v 50. letih 20. stoletja kitajski jezikoslovci razvili pinjin; postal je najbolj razširjen sistem za zapisovanje kitajskih glasov in besed v latinici. Pojavlja se v javnih napisih, uporablja se kot osnova pri uporabi računalnikov, pametnih telefonov in podobno. Zelo pa pomaga tudi nam, tujcem, da se znajdemo v kitajskem vsakdanu.

V čem sta kitajska in slovenska kultura in miselnost najbolj vsaksebi?

Težko je posploševati in sama ob srečevanjih s študenti, kolegi in drugimi Kitajci opažam bolj tisto, kar nas zbližuje, ne ločuje. Vidim podobnosti, manj razlike, čeprav te seveda so, obstajajo, kako ne bi, in največje so prav tiste, ki so najmanj očitne. Skrite so na primer v načinu komuniciranja, kjer je dobro poznati in prepoznati odtenke, če se hočemo pravilno razumeti. Sicer pa vemo, da se, gledano bolj na splošno, miselnost neke skupnosti oblikuje skozi njeno zgodovino, tradicijo, kulturo, organizacijo družbe, v katero je vpet posameznik – in prav v tem smo si mogoče Slovenci in Kitajci malo bolj vsaksebi kot v čem drugem. Slovenci smo že kar malo pozabili na pomen pripadnosti skupnosti, trdni povezanosti z njo. Kitajci še niso. Korenine zavesti, da je posameznik le delec celote, so pri njih globoke. Se pa Kitajska, se mi zdi, tudi v tem spreminja.

Kaj, menite, kažejo Kitajci s tem, ko se zanimajo za učenje tujih jezikov? Tudi seveda za slovenščino.

To lahko razumemo kot del kitajske kulturne politike, tisti del, s katerim Kitajska še posebno skrbno izkazuje spoštovanje državam, s katerimi ima vzpostavljene diplomatske odnose. Tako tudi Sloveniji. Imata pa poučevanje in učenje tujih jezikov seveda tudi uporabno vrednost, ne samo simbolne. Univerza za tuje študije, ki je ena najstarejših jezikoslovnih univerz na Kitajskem in na kateri deluje tudi naš lektorat (sicer programi slovenščine zdaj tečejo tudi že drugod), razpisuje v rednih in izbirnih programih več kot sto jezikov z vsega sveta. Študentje – večina njih, če že ne prav vsi – se bodo s temi jeziki ukvarjali tudi poklicno. Trenutno sva na slovenistiki dva učitelja, moj kitajski kolega mag. Bao Jie in jaz, prva generacija redno vpisanih študentov pa šteje deset študentov. Takšna je bila omejitev. Naslednji redni vpis bo predvidoma čez štiri leta, medtem bomo izpeljali tudi še kakšen izbirni tečaj slovenščine, ki sicer poteka nepretrgano že od ustanovitve lektorata leta 2009.

Bolj je treba biti previden, ko gre za upoštevanje družbenih norm, ki jih tujci na Kitajskem včasih jemljemo preveč zlahka in pri tem tvegamo, da izgubimo obraz mi sami ali pa naš sogovornik. Vedeti bi morali, o čem se lahko s kom pogovarjamo in kako, kakšne so poti komunikacije v družbi, v kateri še vedno veljajo dokaj strogi hierarhični odnosi, predvsem pa bi morali znati brati med vrsticami. 

Je uporaba dvojine tisto, kar povzroča največ preglavic pri učenju slovenščine?

Ne, ne. Dvojina je bavbav samo toliko, kolikor je tudi pri njej treba upoštevati določene slovnične prvine. Kar pomeni, da se tisto, kar je težko, začne že korak pred tem. Kitajskim govorcem so nekaj povsem tujega na primer sklanjatve, saj jih njihov jezik ne pozna, ne morejo pa jih niti primerjati z angleščino, ki se jo dandanes sicer učijo že od vrtca in jo naši študentje odlično obvladajo – preprosto zato, ker jih tudi ta nima. Še nekoliko bolj se zaplete pri razumevanju glagolskega vida, torej ločevanju med dovršnostjo in nedovršnostjo, med zaključenostjo in nezaključenostjo nekega dejanja, ker je to v kitajščini izraženo drugače kot v slovenščini. Učimo se in naučimo, beremo in preberemo ... Trd oreh je tudi besedni red v povedi, ki je zaradi členitve po aktualnosti v slovenščini precej prost. Pa še kaj se najde. Predvsem je pomembno, da takoj na začetku čim več ur – kolikor več, toliko bolje – posvetimo fonetiki, da se ušesa naučijo prepoznati in ločiti ožine in širine slovenskih samoglasnikov, soglasniške pare po njihovi zvenečnosti, predvsem pa, da ujamejo večna izdajalska prekucuha – l in r. Sploh zadnji povzroči kar nekaj preglavic zlasti takrat, ko ga je treba spraviti z jezika.

Lahko morda zaupate kakšno anekdoto, da si bomo predstavljali, kakšni nesporazumi se lahko zgodijo v komunikaciji?

Drobni šumi v komunikaciji zaradi jezikovnih ovir so kar pogosti in vsi po vrsti nekako anekdotični, a jih je toliko, da si je težko zapomniti vsakega posebej. Mimoidoči te pošlje v napačno smer, ko zatavaš po mestu, v restavraciji, ki nima jedilnika s slikami, naročiš hrano, ki je ne bi, če bi vedel, kaj naročaš, od frizerja prideš z drugačno frizuro, kot si si jo zamislil ... Staviš na srečo, na zaupanje, verjameš, da bo šlo, včasih pa se vseeno zatakne, in to tudi zato, ker so naše predstave o življenju in svetu, ki nas obdaja, različne. Ampak ne smeš vsega skupaj jemati preresno. Navsezadnje se ti to lahko zgodi kjer koli v tujini. Še doma se ti! Bolj je treba biti previden, ko gre za upoštevanje družbenih norm, ki jih tujci na Kitajskem včasih jemljemo preveč zlahka in pri tem tvegamo, da izgubimo obraz mi sami ali pa naš sogovornik. Vedeti bi morali, o čem se lahko s kom pogovarjamo in kako, kakšne so poti komunikacije v družbi, v kateri še vedno veljajo dokaj strogi hierarhični odnosi, predvsem pa bi morali znati brati med vrsticami. Težko je, ker se je na to nemogoče pripraviti, in prinese kakšno presenečenje, ker te na to nihče ne opozori – ali pa opozoril ne jemlješ resno – in se učiš sam, po navadi na napakah. Dobro je, če jih opaziš in jih zato ne ponavljaš. Samo tako namreč sčasoma pridobiš spoštovanje sicer povsem prijaznega in prizanesljivega okolja, v katerem živiš in deluješ.

S Kitajci se druživa, je pa res, da zasebno ne prav dosti. Prijazni so, a prav tako, kot pravite, zadržani. Ne zgodi se kar tako, da naju kdo kam povabi. Sploh ne k sebi domov. Tudi kakšno najino povabilo neradi sprejmejo. Pa pravzaprav težko rečem, zakaj. 

Sta z Urošem (Lipušček, Metkin življenjski sopotnik, op. p.) tam še tujca? Ali je to še eden od stereotipov, namreč da ljudje težko spustijo k sebi? So bolj zadržani?

Tujca sva formalno in tudi drugače, a to ne pomeni, da nisva lepo sprejeta. Čeprav je Peking prišlekov vajen, se zgodi, da pritegneva pogled ali da naju kdo potreplja po rami, vpraša, od kod sva, in prosi, ali se lahko fotografira z nama. Če seveda tega skrivaj ne naredi že prej. Zanimiva sva, ker sva že na pogled drugačna. S Kitajci se druživa, je pa res, da zasebno ne prav dosti. Prijazni so, a prav tako, kot pravite, zadržani. Ne zgodi se kar tako, da naju kdo kam povabi. Sploh ne k sebi domov. Tudi kakšno najino povabilo neradi sprejmejo. Pa pravzaprav težko rečem, zakaj. Mogoče je še največji krivec dejstvo, da živimo v mestu, kjer se ljudje, tako kot v katerem koli drugem mestu po svetu, včasih še poznamo ne med sabo, kaj šele da bi se družili. Odtujenost je davek, ki ga plačujemo, ker živimo, kot živimo. Se mi pa zdi, da smo si v tem, kako hitro koga spustimo blizu, če sploh, Slovenci in Kitajci precej podobni. Ne gre nam prav dobro. Tako na splošno zagotovo ne, no, če približamo pogled, pa vseeno opazimo tudi kakšno izjemo.

Kaj nam še lahko poveste o Kitajcih kot narodu?

Tudi to je nekaj, o čemer je težko govoriti, ne da bi se ujel v stereotipe. A mislim, da ne udarim dosti mimo, če rečem, da je v zavesti Kitajcev še vedno močna dediščina starodavne kulture, katere potomci so, in da so na to kljub polnokrvni sodobnosti, ki jo sicer živijo, zelo ponosni. Praznujejo tradicionalne praznike, negujejo tradicionalno kulturo ­ter vsaj nekoliko ohranjajo pri življenju tradicionalne vrednote, med katerimi je na prvem mestu družina. Ta se sicer tudi na Kitajskem spreminja, dobiva nove oblike, a še vedno je tu in še vedno je osnovna celica družbe. Njeni člani so zelo povezani, ne glede na to, koliko jih je in kje so, skupaj ali daleč narazen. Vprašanje pa je, kako milijarda ljudi in pol zmore in hoče slediti vrednotam, ki jim jih kot ključne postavlja država in s katerimi jim partija trka na zavest celo s plakati, ki so oblikovani posebej za to in razobešeni po vsej državi. Prijateljstvo, predanost, lojalnost, spoštljivost, sožitje in kar je še drugih so morda večkrat samo še tisto nekaj, kar se, podobno kot v vseh sodobnih družbah, izgublja v pehanju za denarjem. V nečem, kar naj bi prineslo blaginjo vsem, a je to praviloma samo še blaginja za peščico in suženjstvo za večino.

Kakšno vlogo v družbi imajo ženske?

Pomembno vlogo in popolnoma enakopravne so, bolj kot marsikje drugje po svetu. Seveda ni bilo vedno tako, v zgodovini so doživljale boljše in slabše čase. Njihov položaj se je začel opazno izboljševati sredi 20. stoletja, dokončno in zelo učinkovito pa so si enakopravnost izbojevale predvsem v zadnjih tridesetih letih, približno od konca 80. let 20. stoletja. Vsekitajska ženska zveza, ustanovljena leta 1949, nevladne organizacije, delujoče pod njenim okriljem, imenovani ženski saloni, ki so bili sicer bolj kratkega veka, a vseeno pomembni za razvoj ženskega gibanja in emancipacijo, revije, ki se ukvarjajo izključno s položajem in vlogo žensk v kitajski družbi – vse to in še kaj drugega je prispevalo k temu, da so ženske, pogosto izšolane na najboljših univerzah doma in v tujini, zasedle številne pomembne, celo vodilne položaje v kitajski družbi, mnoge pa so tudi ustanovile svoja podjetja in postale ene najvplivnejših gospodarstvenic na svetu. Nekoliko manj jih je za zdaj na položajih v visoki politiki, a se bo najbrž tudi to spremenilo.

V Pekingu težko skočiš na kavo z nekom, ki živi na drugem koncu mesta. Še s kom, ki živi v bližini, malo teže, ker kavarne v mestu niso kar druga zraven druge. Ko greš po kakšnih posebnih opravkih, vzame to več časa kot doma. No, ja, žarnico mogoče lahko kupiš spotoma, kruha, sira in še česa pa ne kar tako. Moraš že vedeti, kje to dobiš. 

Je vsakdan v Pekingu mogoče primerjati z vsakdanom, denimo, v Ljubljani?

V Pekingu težko skočiš na kavo z nekom, ki živi na drugem koncu mesta. Še s kom, ki živi v bližini, malo teže, ker kavarne v mestu niso kar druga zraven druge. Ko greš po kakšnih posebnih opravkih, vzame to več časa kot doma. No, ja, žarnico mogoče lahko kupiš spotoma, kruha, sira in še česa pa ne kar tako. Moraš že vedeti, kje to dobiš. Vzameš pot pod noge ali pa sedeš za računalnik in kupiš, kar potrebuješ, kar po internetu. Tam imajo vse. Skoraj vse. Samo naučiti se moraš, kako to narediš. Tudi vstopnice za koncert kupiš po internetu, drugače jih večinoma sploh ne moreš, prizorišče pa, če ga ne poznaš že od prej, najdeš s pomočjo mobilne navigacije. Če se ti ne ljubi do tja z avtobusom ali podzemno železnico, s pomočjo aplikacije naročiš še taksi. Mesto je razdeljeno na okrožja, ta na manjše predele, predeli na soseske in tam, kjer živiš, je večina tega, kar potrebuješ sproti. V našem kampusu je celo zdravstveni dom, najde pa se še kaj drugega uporabnega. Aha, in kaj najbolj preseneti? Mogoče to, da ti prav ničesar več ni treba plačati z gotovino ali kartico, včasih niti ne moreš več, ampak to opraviš kar prek telefona.

Lahko poveste, kako je s svobodo komunikacije in zasebnostjo? Gledano z očmi Evropejke, seveda.

Kaj pa vem. Zloglasni Veliki kitajski požarni zid, ki blokira tuje strani na internetu, tudi slovenske, recimo, me resno spravlja v obup, vsak dan sproti se zaletim vanj, preden preberem časopise, poiščem gradivo, ki ga potrebujem pri svojem delu, ali odgovorim na e-pošto. Vozovnico za vlak kupim ali vstopim v muzej, ko se legitimiram. Ob prestopu kitajske meje se nasmehnem v kamero in tudi dokažem, da so moji prstni odtisi res moji ... Pa to niti ni nekaj, kar bi razumela kot poseganje v svojo zasebnost, tako samoumevno je že. Vzpostavljanje strožjega reda v tako neizmerno veliki državi, kot je Kitajska, je vsaj nekoliko jasno in razumljivo. Po drugi strani pa mi seveda da misliti, kajti omejevanje osebne svobode, ki jo v skrajnem primeru to lahko prinese, cenzura v imenu informacijske varnosti in nadzora, sistemi, ki upravljajo naša življenja, niso več nekaj, kar bi našli samo v mračnih futurističnih romanih in filmih, ampak – očitno – vsak dan bolj postajajo naša resničnost. In to, kar je še najbolj skrb vzbujajoče, ne samo na Kitajskem, kamor tako zelo radi kažemo s prstom.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE