Lucija, kako ste stopili na svojo podjetniško pot?

Sedem let sem bila direktorica revizije v podjetju, a sem imela ves čas željo po pisanju, ustvarjanju in delu, ki temelji na osebnostni rasti. Na morju sem prebrala knjigo o doseganju uspeha, ki jo je napisal Bob Proctor, močno mi je dala misliti. Želela sem si novih izzivov, zato sem šla na izobraževanje v Kanado. Tam so se mi zgodili ogromni preboji, kakor da bi stvari, ki sem jih že vedela globoko v sebi, padle na svoje mesto. Odločila sem se, da bom ustanovila svojo blagovno znamko Lucija Coaching. V okviru tega sem se želela posvetiti tudi otrokom, in notranjemu svetu, ki ga kot otrok doživljaš. Želela sem poiskati nekaj, kar bi povezalo tako otroke kot odrasle.

Kot mama vidim, kako pomembna je ta vez, boljša kot je, lažja je vzgoja. Takšen, kot je odnos, takšen je razvoj hčerke. In ona bo to naprej prenesla na svoje otroke!

In tako je nastala knjiga Mali pošastko?

Drži, gre za serijo zgodb, ki pa se jih je domislila Katarina. Na poti na morje si je izmišljala različne zgodbe, kjer je opisovala malega pošastka, s čimer je včasih opisala tudi sebe. Zgodbe smo posneli, jih še malo dodelali v pisni obliki in razmišljali, da bi bile lepo knjižno darilo za stare starše in prijatelje. Nekaj sem dodala tudi sama. To, kar je v knjigi pod črto, je namenjeno odraslim, vprašanja in afirmacije, o katerih se lahko pogovorijo z otroki. Katarina je dodala še ilustracije in v samozaložbi sva izdali knjigo, ki je izšla na njen 10. rojstni dan.

Malega pošastka sta uspešno približali mladi publiki po celi Sloveniji?

Imeli sva kar nekaj predstavitev knjige, v poslovalnicah Mladinske knjige in po šolah, v kombinaciji z neke vrste delavnico. Na osnovi te zgodbe smo se pogovarjali, risali in ustvarjali. Recimo, pri zgodbici mali pošastko in nogomet, je prisoten nauk, kako je treba negovati svojo idejo, za katero moramo tudi kaj narediti in ni dovolj, da le sanjamo. Obenem včasih traja, da se stvar uresniči! Z otroki smo pisali sanje in te izdelke nalepili na stene, da jih bodo otroci imeli pred očmi.



Zakaj si stvari bolj zapomnimo, če se jih učimo skozi zgodbo?

Zgodba se nas dotakne na različnih nivojih. Različni ljudje lahko preberejo isto zgodbo, pa jo bodo doživeli vsak po svoje. Stvari, ki se jih naučimo skozi klasično učenje, hitro pozabimo, z zgodbo pa se znanje usede. Večkratno branje zgodbe omogoči, da se stvari vpišejo v podzavest, zaradi česar se resnično začnemo spreminjati. Programi, ki jih uporabljam pri coachingu, temeljijo na ideji, da je ponavljanje bistvena sestavina spremembe. Torej, ne moreš nečesa spremeniti, če ne ponavljaš novih navad. Življenje je polno priložnosti, priložnosti pa se skrivajo v tebi, sam moraš biti ustvarjalec svojega življenja. Hkrati tudi velja, kar berem danes, je drugače, kot bom brala čez pol leta, ker sem jaz drugčna in vsebino drugače dojamem. Metoda nas uči, da imamo dve vrsti uma, zavestnega in podzavestnega. Zavestni je ta, s katerim se izobražujemo, v podzavest se pa nalagajo prepričanja, ki jim vede in nevede sledimo. Zgodbe delujejo prav na ta prepričanja, šele ko jih spremenimo v podzavesti, bomo spremenili tudi sebe. In svoje življenje!

Mali pošastko je dal idejo tudi za Dan matere in hčere, poseben dan, namenjen tej posebni vezi?

Letos ga organiziramo tretje leto, odvil se bo 16. junija 2019 v Mariboru. S Katarino sva na predstavitvah knjige ugotovili, da res uživava v povezavanju druga z drugo. Vedno sva si še kaj privoščili, naj bo to sladoled ali ogled bližnje znamenitosti. Prej nama to ni bilo v navadi, tudi s svojo mamo se izjemno redko zgodi, da bi preživeli dan skupaj, samo midve. In to ne ob nakupovanju, ampak skozi dejavnosti, ki omogočajo, da bolj poglobljeno začutiva najino srčno vez. Kot mama vidim, kako pomembna je ta vez, boljša kot je, lažja je vzgoja. Takšen, kot je odnos, takšen je razvoj hčerke. In ona bo to naprej prenesla na svoje otroke!

Starši moramo biti zavedni in se potruditi, da čim bolj spoznamo sami sebe. Tako smo zmožni tudi drugačnih odzivov. Ko mi na primer hčerka nekaj reče, zavestno pomislim in ne vztrajam pri svojem, da mi razloži, kaj razmišlja. Včasih narediva tako, kot predlaga ona.



Je važno, da se za odnos s starši trudimo tudi po tem, ko odrastemo?

Z mamo sva se dobro razumeli od nekdaj. Drži pa, da takšnega globokega odnosa, kot ga imava zdaj, nisva imeli nikoli. Dan mame in hčerke odpre to srčno povezavo in odpelje v notranji svet. Kot hčerka se moram naučiti, da mamo poslušam brez obsojanja, ker misli drugače in verjame nekaj, v kar jaz ne verjamem več.

Ravno starši so tisti, ki nas naučijo večine prepričanj, zato je včasih izredno težko, ko ta prepričanja spreminjamo. Čeprav se mi spreminjajo, starši ostajajo isti!

O tem veliko govorimo, kako pomembno je, da ozavestimo vzorce, zakaj smo takšni, kot smo. Včasih kot mama verjamem v stvari, ki mojim otrokom škodijo. Hkrati moramo tudi hčerke videti mamo kot žensko, ki je še vedno aktivna. V vsakem obdobju lahko naredimo spremembo! Zelo se pozna, da vplivamo drug na drugega, če danes jaz spremenim sebe, bo to jutri vplivalo na moje bližnje. Včasih pa je dovolj, da mami lepo rečem, da sicer sprejemam njeno mnenje, ampak sama menim, da je treba ravnati drugače. Starši moramo biti zavedni in se potruditi, da čim bolj spoznamo sami sebe. Tako smo zmožni tudi drugačnih odzivov. Ko mi na primer hčerka nekaj reče, zavestno pomislim in ne vztrajam pri svojem, da mi razloži, kaj razmišlja. Včasih narediva tako, kot predlaga ona. Če nisi odprt in vztrajaš pri svojem, meniš, da imaš edino ti prav, to povzroča konflikte. Otroci nehajo poslušati, saj že vnaprej vedo, da se s staršem ne da pogovarjati.