Če opazujemo naravo okrog sebe in samo na hitro ošvrknemo nekaj stoletij zgodovine, lahko prepoznamo viharje sprememb kot tudi tiste stalnice in cikle, ki vztrajajo. In so spremembe, ki so nujne in seveda vse tiste, ki si ji ne želimo.
Običajno vztrajajo tisti vzorci, ki nas vrtijo v vrtincu, ki jih, zaradi bližine in vpetosti v cikel, ne opazimo. Prav tako se rade zakoreninijo slabe razvade in navade, ki nas puščajo prepuščene linijam, ki se le vrtijo, in se nikdar ne iztečejo. In tako kot hitro umažemo stanovanje in ga, če nismo ravno redoljubni, čistimo dlje, kot ga mažemo, velja za naš um. Dobro se počasneje naleze, slabo pa se kar samodejno napaja.
Strah pred spremembo je podoben strahu zaspanca, ki po prekrokani noči upa, da ne bo čutil posledic. Sprememba pride, maček tudi. Viharji, ki jih sprožajo spremembe v naši notranjosti, pa so lahko divji, globoki in globoko transformirajoči se.
Pa si poglejmo um. Naš um, naša presoja in racionalno sklepanje se ne spreminjajo na hitro. Sledimo logiki in skušamo v nered dogodkov vnesti nek smisel in jasnost; opazujemo ponavljajoče se situacije, vedenje, navade in kaj kmalu ugotovimo, kako se moramo na primer vesti v določenih krogih ter opazimo, zakaj se naš partner ali otrok ob določenih dnevih meseca vede drugače kot sicer. Vidimo spremembe, in prepoznamo tisto, kar je ne-spreminjajoče se. In ker pravzaprav nič ni fiksnega in še manj gotovega, ta red ustvarimo v umih, ko se sami odločimo za določene fiksacije in določitve, kako naj nekaj bo in zakaj je takšno, kot je. Istočasno pa so možne drugačne realnosti, rešitve in situacije, ki bi nas lahko osrečile. A jih običajno ne vidimo; bodisi vanje zremo preblizu ali pa verjamemo v eno izmed tipičnih iluzij, ki jih radi ponotranjimo: to so iluzije o ljubezni in sreči, ki pogosto ne potrkata sočasno. A druga brez druge ne moreta.
Strah pred spremembo je podoben strahu zaspanca, ki po prekrokani noči upa, da ne bo čutil posledic. Sprememba pride, maček tudi. Viharji, ki jih sprožajo spremembe v naši notranjosti, pa so lahko divji, globoki in globoko transformirajoči se. Saj ko kar naenkrat zaznamo, kdo je kdo in kako se linije časa in prostora spnejo v eno, si nismo več pripravljeni zatiskati oči. Spremembo objamemo, saj vemo, da je prišla z razlogom. Morda nas je je prišla osvoboditi? Morda stresti, da rečemo dokončni NE! Ali pa opomniti, da si naše spoštovanje ljudje vendarle morajo prislužiti. In da le to ni na razprodaji, še manj pa samoumevno.
In tako je gospod X trmasto vztrajal pri svojem pogledu na življenje. Ker je bil dogmatično vzgojen in poln dvomov vase, ni nikdar presojal drugače kot z modelom in orodjem, ki se ga je naučil v otroštvu. In to je bila sodba po videzu in pravilnosti, ki jo je ocenjeval enkrat tako, drugič drugače. Da bi kdaj koli v življenju pomislil, kdo je lahko merodajen in kaj lahko določa meje, mu ni padlo na pamet. Študiral ni, pa ni bil neumen. A študij odpre obzorja, ko se sposobnost presoje razširi in poglobi, tako da se misel jasni istočasno z dejanji, ki postajajo daljnosežnejša in vidna. Vendar je gospod X trmasto vztrajal pri svojih načelih. Sobota je dan za pospravljanje, četudi je v nedeljo dež. Sobota je sobota. In seveda je nedelja čas za mašo, četudi je sonce in čas za hribe in sprehajanje domačega psa.
A gospod X v naši zgodbi ne šteje 80 let, pač pa le 40. Ker se ne želi razvijati, misliti in delati na sebi, prevpraševati lastne zmote in poglede na spolnost, vzgojo, družino in narod, neprestano sodi in igra policista. V času, ko je prost, neprestano opreza za sosedi, kaj počno in če kdo krši kakšen predpis ali odlok o košnji trave ali delu na črno. Zelo se razveseli, ko opazuje mlado čistilko, ki ob nedeljah hodi čistit v večje hiše čez cesto. V mislih se poigrava z idejo, da bi jo presenetil in igral inšpektorja. Sanjari o tem in onem in strašno rad opominja na napake. Žena je lepo vzgojena, si misli, dela tako, kot reče on. Otroci so že dokaj samostojni, osnovna šola je zanju polna reda in discipline. In ko se poigrava z mislijo o ljudeh, ki hodijo po svoje, razgaljeni, tetovirani in navzven drugačni, si misli, kako slabi so. Ker red je red in sprememba ni tisto, česar bi si želel, nerad ustvarja. Zato nimajo vrta, čeprav je podedoval staro kmetijo v bližini bloka, kjer živijo. Vrt je namreč zamuden, pa še opazovanje ljudi je veliko bolj zabavno in prikladno. In bog ne daj, da se zgodi kakšna sprememba. To pa res ne. Saj je njegov mali svet tako popoln in nihče, ki je pameten, se dolgo ne zadržuje v njem.
A težava nastane, ko sin začne izkazovati skorajda matematično genialnost. Pri svojih trinajstih očeta X gleda izpod čela in mu že od osmega leta ne verjame čisto nič več. Vsakič znova izračuna verjetnost, da si bo oče premislil in dovolil, da gre v soncu na izlet. Ne, si reče, bom šel, ko bom odrasel, danes je čas za algebro.
Ja, sprememba je neizbežna, če ne preko sveta, pa domačega dvorišča in tistih, ki so nam najbližje.
Nekje drugje pa gospa Y neprestano hodi možu in otrokom za hrtom. Pod pretvezo, da jih ima rada in da je tako zelo skrbna in subtilna, jim gleda v torbe, vohuni za osebnimi dnevniki in redno briše prah zlasti pri moževem računalniku, kjer hitro »pošpega«, če si je drznil poklikati kakšno nemoralno žgečkljivo stran. Seveda pazi, kaj družina zaužije. In psihoza, ki jo skrbna mama tako spretno skriva v »nutricistiko«, presega vse meje. Sladkor je prepovedan, prav tako umetna hrana. Prisega na zelenjavo in ekološko pridelane sadeže, ki jih nakupuje pri lokalcih in jih vsakič znova sprašuje vse mogoče. Od gnojil do vode, ki jo bojda nosijo od nekod, da je neoporečna, kar koli naj bi že to pomenilo. In ja, redno brska po žepih, da si kdo ne bi privoščil sladkega greha v podobi milke ali podobnih pregreh. Verjetno ni težko razumeti, da je mlajša hči razvila intenzivne simptome anoreksije nervoze. Saj še dihati ne zmore in ne zna brez nadzora ter striktnih navodil.
Ja, sprememba je problem, saj zruši tisto, kar se nam zdi varno, udobno in večno.
Ko na naša vrata potrkajo tiste spremembe, ki si jih ne želimo, si lahko le dovolimo in v njih prepoznamo vzorce, ki vselej pokažejo širšo sliko.
In tako smo ves čas soočani z vplivi, ko vdirajo v naša življenja. Nikakor ni mogoče, da bi jih obvladali in preprečili. Edino, kar lahko naredimo, je, da ustvarimo okolja, ki bodo zrelo sprejela spremembe. To pa lahko naredimo tako, da skrbimo za zdrave ustroje naših življenj, kjer so pomembna načela, kot so: prava mera stvari, zmernost, trening tišine, mentalna higiena, branje in nabiranje informacij ter znanj, ki podpirajo neodvisno presojo.
In ko na naša vrata potrkajo tiste spremembe, ki si jih ne želimo, si lahko le dovolimo in v njih prepoznamo vzorce, ki vselej pokažejo širšo sliko. Ko pa potrkajo tiste spremembe, ki jih pričakujemo, si lahko za hip oddahnemo. Ko se pred nami izkristalizira pot in vse etape ovinkov na njej, zares prepoznamo, da ta novi popolni mozaik trenutka, ki bo že v naslednjem hipu po naravni poti izzval spremembo, kljub vsemu traja. Ravno dovolj časa.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: