Duša spi, saj se oko telesa ne ozira za tistim nekaj več. Za tistimi, ki so korak dlje. Enostavneje je hoditi po uhojenih poteh, od nekdaj znanih smereh ob ljudeh, ki le kimajo, se smehljajo, ki niso nikdar izziv, nikdar opomin, le mehki pristan ne glede na smer vetra, mar ne? Zato korak, ki teče samodejno, sestavljajoč predvidljive linije časa, prostora in dogodkov, spi. Ko je vse utečeno, jasno in ponovljivo, ni razloga za odpiranje oči. Ni povoda za premislek. Za korak, ki se ustavi in naredi izjemo.

Za premik. Preskok. Na novo raven zaznavanja in občutenja.

Milimeter več. Ponovni razmislek o znanem in nikdar vzetim pod dvom, premotri sivino jutra. Sicer toplo in domačo. A drugačno. Kar naenkrat je vse tako kot prej, a videti ni več isto. Ko se Duša prebudi za hip, pogled obstane. In se morda prvič zave samega sebe. 

Pot vsake osebe, ki se odreče iluzijam, je kot let ptice. Ne pušča sledi in ne išče bližnjic. Zato je tako lepa. 

Pogled Resnice je rojen.

Prebujen.

Ni še osmišljen, in nima potrebe, da bi vidno vsem na očeh osvajal speči svet.

Vsak se prebudi. A vsak sen je lep, zato večina spi. 


Seveda. Ker je vse enkrat prvič in kar se zgodi samodejno, vselej vrši pritiske na utečene tokove bivanja, mišljenja in dogajanja. Pritiskom slej ko prej podleže vsak, prav vsak.

Da je resnica samotna ptica, je vedela Čista. Starši so ji dali zares posebno ime. Čista je svet opazovala takšnega, kot je. Naučena je bila, da ljudi sprejme, svet pa objema. In ko se je Čista srečevala z nasprotji življenja, jih je znala mojstrsko vtkati v lastne zgodbe, v katerih je trenutno bivala. Vedela je, da naša življenja oblikujejo tokovi, ki imajo svojo logiko in smeri, ki jih je težko predvideti. Zato se je že zgodaj naučila prepuščati in iskati ravnovesje med videzom stvari in resničnostjo, v kateri je blestela. Resnica je bila za Čisto dih, iskanje in uklanjanje le ti pa edina smer, za katero je utripala.

A ker je resnica samotna ptica, je potovala sama. Naučila se je bivati v tišini, od koder je nežnim glasovom resnice tankočutno sledila. Zato je zunanji videz ni preslepil, prisila sveta in nestrpnost ljudi pa nikdar omajali. Preprosto vedela je, kdaj je pravi čas za vse tisto, kar je iskala in kar je iskalo njo. In ji največ pomenilo.

Izpopolnjevalo jo je opazovanje tokov bivanja, življenja in dogajanja. Kmalu je prenehala iskati globlje smisle, saj se je z njimi zaposlovala do večini nezamisljivih ravni. Odločila se je za motrenje brez sodb in projekcij. Sprijaznjena s stanjem in podobami, ki so včasih živo žarele, spet drugič sramežljivo povešale oči pod pisano ruto preizkušenj, je plula po reki tuzemstva, ki jo je presenečalo vsak dan. 

Foto: Noppalit Budrath/Shutterstock

Človek, ki najde smisel in opusti željo iskanja, postane samooskrben.

In človek, ki je v resnici, začudeno opazuje vsakdanjost kot nekaj izjemnega. V malenkostih prepoznava sporočila, ko ga kot najmodrejši vodniki vodijo iz koraka v korak, iz smeri v smeri. Malenkosti, poglobljen fokus in igriva ravnodušnost, ki gradijo vsako veliko pot, so Čisto bistrile do neslutenih razsežnosti. In takšna osvobojena duša le osvobaja.

Zato leti kot samotna ptica, ki splete gnezdo iz vejic resnice, listov poštenosti in žarom igrivosti.

Igrivost, pomešana z bistrostjo, hitrost, uigrana v relativnost in strast, presvetljena s čisto vezjo ljubezni, so kvalitete Čiste in vseh, ko hodijo po njenih poteh.

A pot vsake osebe, ki se odreče iluzijam, je kot let ptice. Ne pušča sledi in ne išče bližnjic. Zato je tako lepa.

In redka. 

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.