Lucija Mulej: Razstava čustev ali ko razvajeni stokajo o samopašnih težavah

Da šiba usode nekatere tepe bolj kot druge, ni težko razbrati, zlasti, če primerjamo razviti svet s periferijo, kjer se borijo za osnovne vire in blagodati, kot so voda, hrana, zdrav zrak in svoboda. Da ne govorimo o kontrastu razkošja sodobnega samopašnega razkazovanja čustev, kjer je beseda »krivica« vselej pred dolžnostjo, »mobing« pa tesno ob definiciji pojma lenobe, ki ni le mentalna.

Kaj hitro se izkaže, da za skrajno razvajenimi osebnostnimi profili tičijo patološki posamezniki, ki pravzaprav gojijo čustva le do sebe. In lastnih interesov, ki jim predstavljajo edini orientacijski kompas, ki vselej kaže le k njim samim. In zgodi se simptom. In odpornost. Ali večna ujetost v samopomilovanje, ki ga je sodobni čas prepoln. 

Pretirano razvajeni ljudje, ki niso vajeni trdega dela in odrekanja, askeze in sposobnosti trajnega dela tako na sebi kot na ciljih, ki so dobri za celoto, ne zmorejo prehoda iz ene iniciacije v drugo. Zato so vselej ujeti v istih razvojnih fazah. Prehod na drugo raven bitja se namreč zgodi, ko usvojimo lekcije življenja. 

Ko ljudje tožijo o domala vseh malih tegobah, kjer se niti ne spodobi, da tako trivialne nevšečnosti poimenujemo tegoba … Ko nekatere pestijo težave izbora, kam odpotovati na luksuzni dopust, spet tretje pogled sodelavke, ki ji je sicer v oko padla trepalnica in ni nikakor nikomur namenjala pogledov, le trepalnico je skušala odstraniti, saj jo je bodla v oko … Ne, ne gre za nas. Res ne. Svet se vrti po svoje, ne boste verjeli! 

Razstava čustev, ko se stoka o malenkostih in iz lastnih minimalnih tegob ustvarja velike scenarije, je nedostojna. 

A teh razstav je vse več. Po socialnih omrežjih, ko se nekateri pritožujejo o usodi, a ležijo na plaži in čakajo na zadetek lota, ali ob vročih razpravah, kjer se hitro razkrije, da večina čuti le sebe. In goji čustva le do tega, kar jih neposredno zadeva.

Na teste življenja, preizkušnje in vztrajnost ovir, ki ne popustijo, se človek adaptira. Tako ali drugače iznajde paleto mehanizmov, ki mu omogočijo, da preživi ali pa – se vda in popusti padcu. Prvi dan, drugi, prvi mesec … Če v senco mračnih misli, ki jih pestijo resnične stiske, posveti žarek Luči, se zgane Duša. Notranji klic k veri v dobro prične prositi … za rešitev, za pomoč. Ko smo ujeti v čas, ki iz nas iztiska zadnje kaplje moči, pridobimo drugačno perspektivo. Vemo, da zdravje ne razume bolezni in bolezen ne zdravja. Sitost ne lakote in lakota ne izbranega okusa. A zdravje začnemo kaj hitro ceniti in ga varovati, ko se soočimo s posledicami neravnovesja telesa. In ko se v zorenju skozi preizkušnje kalimo, gradimo in učimo spoštovanja, prepoznamo igro procesov, ki se odvija istočasno. Ti časi so zahtevni, a nas preobražajo. Iz nas iztisnejo balast, da zasije jedro. Jedro spoštovanja tvornega, klenega in uravnoteženega.

Pretirano razvajeni ljudje, ki niso vajeni trdega dela in odrekanja, askeze in sposobnosti trajnega dela tako na sebi kot na ciljih, ki so dobri za celoto, ne zmorejo prehoda iz ene iniciacije v drugo. Zato so vselej ujeti v istih razvojnih fazah. Prehod na drugo raven bitja se namreč zgodi, ko usvojimo lekcije življenja. In starši, ki so odgovorni in razsodni, razumejo, da morajo potomstvo naučiti preživetja. Zato je tako pomembno, da nam dajo možnost, da se preizkusimo v svetu prek izkušanja življenja zlasti v nedorečenih barvah mavrice in neuhojenih poteh, ki so edinstvene. In z nami individualizirane. 

Gospod M je izredno ljubil svojo hčer, saj je nekoč neizmerno ljubil njeno mater. A čas spreminja tako poti srca kot občutek za primerno in pravo, in trenutki malomarnosti, vpeti v sebičnost, so razklali tudi gospoda M in njegovo popolno soprogo. Hčer sta oba ljubila, saj je bila dokaz nečesa nekoč nekje. Ko je v zraku dišalo po ljubezni in so polja cvetela celo pozimi, prekrita z belo odejo, vroča v spominu poljubov, ki sta si jih tako srčno in predano darovala nekoč, prav tam. Da je moč ljubezni zares vredna sila, sta spoznala mukoma. 

Srce otroka, ki ne spozna prave biti življenja z vsemi letnimi časi vred, zakrni. Ne širi se, in ne premore prostora za bolečino sveta, saj čuti in smatra le lastno. Razvajeno oko in vsega predobrega vajen značaj ne zmore treznega pogleda. 

Magično nerazodeta opojnost spojev Nje in Njega, ki ostaja Skrivnost, se je utelesila v njuni hčeri, ki sta jo naravnost oboževala. Mlada deklica je bila srce družine in starša sta naredila prav vse zanjo. Da je že zgodaj prepotovala svet, spala v najboljših hotelih in pila ter jedla le izbrano hrano, je bilo nekaj samoumevnega. A žito, ki se kali le na soncu, ne obrodi esence. Sadeži dreves brez testa viharja so pusti, prazni n ujeti v nemoč. Pogosto strohnijo že pred razcvetom. 

Gospod M je opravičeval skrajno razvajeno hčer, ki je zelo kmalu do potankosti razvila dovršen Teater samopašnih čustev in manipulacij, s ciljem doseči le in izključno lastno ugodje. Pravzaprav, tovarno čustev, ki je bila sila inovativna, je dograjevala na dnevni bazi, saj sta jo podpirala vdana in nerazsodna starša. Hči je simbolizirala njuno ljubezen, ki je umrla že davno. A s pretiranim čustvovanjem, razvajanjem in pozornostjo sta nekje globoko upala, da se bo nekdanji sij njunih vezi povrnil …  Da je bila mala deklica vzgajana kot princesa, spoštovana kot mojstrovina narave in obravnavana kot božji dar, je malodane opazil vsak obiskovalec prelepega doma gospoda M, kjer je bila vsaka malenkost odeta v popolnost na mestu, kot se pritiče. Izbrane kapljice, jedača, kosi pohištva in detajli vsega, kar vznemiri oko, so hranili kot sveto.

A ob oboževanju vidnega se je srce utrudilo, duša pa zdolgočasila na smrt. Za šok je seveda poskrbela hči. Kot vedno, otroci učijo tam, kjer življenje obmolkne. 

Srce otroka, ki ne spozna prave biti življenja z vsemi letnimi časi vred, zakrni. Ne širi se, in ne premore prostora za bolečino sveta, saj čuti in smatra le lastno. Razvajeno oko in vsega predobrega vajen značaj ne zmore treznega pogleda. Mlada dama, ki je vsakič znova iznašla nove težave, je starša zaposlovala v celoti. Seveda je imela cel kup ambicij, a nobene dosegla. Kriv je bil svet, vreme, njuna energija ali pa celo njune sanje, ki so jo motile ponoči, ko je spala v posebni sobi z razgledom na prečudovit vrt z bazenom in pogledom na prelepo naravo … 

Hči, ki je bila njun ponos in opomin, se je nekega dne zaljubila. In – se odselila – in - zanosila. Ker je bila v rosnih dvajsetih, splaviti ni želela. Velike sanje staršev o hčeri, ki bo osvojila svet, so zbledele v trenutku.

A prvi vnuk je prinesel svetlobo in postavil odnose na drugačne skupne imenovalce, ki so postajali žareči. Ko je malček odraščal, je nekega dne s flomastri pobarval nekaj dragocenih slik. Spet drugič  demoliral skrbno izbrane tapete, ki so stale celo premoženje. Z nekaj potezami in zlasti s prisrčnim nasmehom je za vedno spremenil zavest družine, ki je čez noč pričela ceniti dobro, zdravo in preprosto.

Teater čustev je zbledel.

Potrebe po umetnem vzdrževanju spominov, ki so ohranjali popolnost moža in žene, ki se že dolgo nista ljubila, ni bilo več. In hči je njune spomine nosila v sebi, v svoji biti, a jih ovrgla takoj, ko je zažarela v iskreni ljubezni do očeta lastnega otroka … V igrivosti trenutkov, ki jih je malček obudil, se je proces zdravljenja celote pričel.

In krog se je prekinil, da je zažarela celota, ki se je ponovno utelesila, a tokrat drugače. 

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.