Opazujem svet. Ljudi. Našo sposobnost bližine. Stika. Iskrenosti. Tiste iskrive navihane vesele igrivosti, ki zapolni še tako globoke prepade med nami. Med našimi tišinami. Med svetovi in brezni, ki včasih zbližajo hitreje kot najintimnejše bližine. Opazujem preobrazbo, ki nas kleše. Kot vrsto, kot narod. Opazim lepoto v stisku roke, ki je počasi dovoljen … In v pogledu, ki zbliža. In v prisotnosti, ki tolaži. Ki zdravi.
Velike resnice niso nikdar glasne. In tisto, kar nas preobrazbi, se vselej zgodi v tišini. V samoti. Ko se zavemo sebe in vdiha ter izdiha. Ko ugasnemo vrvež uma, projekcij in relacij zunanje zavesti, se zaslišimo. Prisluhnemo tišini. In zaslišimo zven jasnine.
Ko opazujem žensko, ki se sklanja nad grobom, začutim prisotnost večnosti. V nedavni tragediji je izgubila sina. Tako nepojmljivo se je je dotaknila bridka žalost, da je dih zastal, a srce ustavilo za vedno. Čas je zamrznil, spomin oživel. Oživel v času, ko je bil on še tu. Tako srce njenega sina kot njeno srce, ki sedaj bije le še mehansko. V sebi je umrlo. Ob novici, da je sin odšel, občuti neutolažljivo žalost. Začutim njeno praznino, stisko in spomin na vse to, kar nas veže tako globoko. Zares neizprosno. Preizkušnje so polne gostih praznin in neutolažljive žalosti, ki pojasnilo išče še na poti onkraj vidnega in možnega …
In praznine med nami so tako zgovorne. Ob nekaterih se nam prižge le še spomin, ki nas kot zarjavela vrata s svojim škripajočim zvenom opominjajo na minevanje vsega. Tako časa, bolečine kot spomina, ki ga veže edinole ljubezen. Ljubezen je tista, ki kljubuje času. Tišini. Praznini. In čista vez, ki povezuje srca in duše, da gradijo skupaj, je trajna.
In opazujem. Utrinke veselja, ki žari v očeh mladega fanta, ki se z rolerji spretno in hitro poganja, zavedajoč se polnosti življenja, ki je še pred njim. Opazim mlado deklico, ki se z ljubkim pomerančkom sprehaja v zgodnjih trinajstih in vem, da rada pleše. In da ima krasno mamico, ki jo uči vedrine. In brata, ki mu že celotno koronaobdobje kuha in peče, saj je po novem vzljubila domača opravila. Zaznam opoj družinske sreče, ki ni igrana. Veselim se z njimi. Objem iskrene sreče multiplicira vse dobro, ki nas obdaja.
Opazim starejši par z masko, kako tesno drug ob drugem, opirajoč se na palici, počasi premagujeta razdaljo do bloka, kamor sta namenjena. Gube na obrazu pričajo o modrosti. In bridkosti. Ter veselju. Njuna prisotnost izžareva mir in spokoj časa, spomina in zavedanja. Medtem ko drugi ljudje mestoma žarijo tako silen nemir, tako veliko brezno brezupa, ki zaveje iz prisotnosti, ko se nam približajo, da prav kričeče opozorijo nase. Spet tretji kažejo, kako malo je potrebnega, da narišejo sebi in drugim nasmeh na obraz.
Mar nas praznine, tišine in polnost, ki se rojeva, ne preobražajo najjasneje?
Polnost trenutkov, ki nas zaznamujejo za večno, ostaja. Kot odtis živega fosila v kamnu, ki govori o času, ki je nedavno obstajal kot sedanjost. In žarel. A čas, ko je žarel le svojo edinstveno pojavnost materializacije trenutka bivajočega, je potonil v morju neskončnosti. In praznine, ki zbližujejo in gradijo, so zares redke in posebne. Tako žlahtne in edinstvene so, da se nikdar ne materializirajo v zapisu črke. Ker je črka pregroba, glas prešibak in misel preselektivna, da bi lahko zaobjela moč zvoka in tišine obenem, se izgubi v svetu subtilnega in neponovljivega.
Tišina dveh duš, ki se brez besed spojita v eno, je vselej trajna. Konkurira eonom časa, ki se zdijo večni.
A velike resnice niso nikdar glasne. In tisto, kar nas preobrazbi, se vselej zgodi v tišini. V samoti. Ko se zavemo sebe in vdiha ter izdiha. Prisotnosti nečesa večjega v nas, prisotnosti notranje zavesti je tisto, kar nas v biti gradi. Kar gradi tišine, mostove in praznine, ki šepetajo med nami. Ko ugasnemo vrvež uma, projekcij in relacij zunanje zavesti, se zaslišimo. Prisluhnemo tišini. In zaslišimo zven jasnine.
Zven popolne tišine nas prestavi v čas, ki je onkraj znanega. Dosegljivega. Onkraj vidnega in možnega. Verjetno ni naključje, da se vse, kar je resnično vrednega, vselej rojeva v tišini?
Tako je razmišljala Sally, ko je pakirala kovčke in v solzah upala, da jo nekje čaka boljši svet z drugačnimi ljudmi. Delala je kot delavka v proizvodnji, kljub temu, da si je od življenja želela res nekaj več. Zakaj se je ustavila na poti in kje se je vse skupaj zarotilo proti njej, niti ni več vedela. Da v sebi nosi le melodijo žalosti in napev obžalovanja, ji ni več zadostovalo. Nekje je slišala, da tisti, ki ima rad sebe, življenje praznuje. Četudi dobi limone, se nad limonado (s sladkorjem) ne pritožuje, saj le ta ni najslabša izbira. Kam jo bo ponesel korak? Kam vizija in smer, ki ji bo sledila? Ničesar ne ve. A v sebi je trdno odločena, da bo zaživela. Živela po zakonih lastnega srca. Duše, ki poje v njej. Četudi večina dvomi in se zgraža nad njeno odločitvijo, njihov odpor jemlje vnemar. Saj ve. Prepričala se je.
Spoznala je moč tišine. In bližine, ki jo zgradimo s seboj. In preobrazbe, ki tlakuje pot majhnim srečam, ki gradijo življenja, polna miline.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: