Kako v procesu bivanja in učenja vsakdo od nas vklaplja te enačbe z neznanimi vplivi v celovito sliko osebnih zgodb in usod, zavisi od številnih predpostavk. Med drugim tudi o veščini odločanja, ki jo lahko izmojstrimo.
Človeka precizneje presodimo po odločitvah, ki jih je izbral. In redkokdaj pravilneje po toku reke, v katerega je zaplaval.
Sposobnost odločanja je pravzaprav zmožnost, da izberemo med tistim, kar že vemo in onim, česar ne moremo vedeti vnaprej. Zato so se ljudstva vselej obračala na božanstva in bogove, proseč njihovo zaščito in vodstvo, da bi se zlasti tiste usodne odločitve obrnile v želene smeri. Težava samega odločanja se začne takrat, ko se moramo odločiti o nečem, česar z gotovostjo ne moremo potrditi, pa niti zavrniti. Če vemo, česa nočemo, je hitreje jasno, kaj potem hočemo, mar ne?
Na nek način so vse naše odločitve povezane prav s to stopnjo negotovosti, ki smo jo sposobni predelati in integrirati v celotni proces odločanja. In ko se odločimo, nekdanjo negotovost spremenimo v gotovost, in verjetnost prekličemo s svojo potrditvijo nekega izbora, ki je bila vzeta iz nabora možnosti. Ko se odločimo, verjetnost preobrazimo v gotovost, saj z odločitvijo (vsaj začasno) prekinemo ostale možne realizacije. Če se poročimo z osebo a, se ne moremo z osebo b. In že sama beseda od-ločitev nakazuje, da ko se odločimo za nekaj, se pač ne moremo odločiti še za nekaj drugega. Torej za tisto, česar v prvem krogu odločanja nismo izbrali.
Seveda se zgodi, da izberemo napačno; če srednja šola ali gimnazija, kamor smo se vpisali, nikakor ne ustreza našemu energijskemu stanju, se lahko prepišemo. Prav tako se lahko zopet pobarvamo na prejšnji odtenek barve las, če nam novo izbrani ne ustreza. Zamenjamo lahko telefonsko številko, dokler so ljubezni še platonske, pa fanta ali dekle. In tako so določene odločitve bolj usodne, druge manj. Tako lahko posledice napačnih odločitev ponekod z lahkoto preusmerimo in ponovno izberemo boljše izbore, medtem ko nekaterih korakov in smeri nikakor ne zmoremo priklicati nazaj.
Seveda vse naše odločanje zavisi od okoliščin, v katerih se trenutno nahajamo. Gmotnega stanja, v katerem pletemo nabor možnosti. Spomnim se premožnega gospoda, ki se je ločeval od žene. Bila je zelo ljubosumna in čustveno izčrpavajoča, zahtevna. In ja, ločeval se je v stanju gmotnega obilja, tako da sta si oba lahko privoščila dober standard novega življenja in obenem zakorakala v dimenzije brezskrbnosti, o katerih mnogi lahko le sanjajo. A pogosto obravnavam ljudi, ki nimajo izbire. Ki so v vrtincu preizkušenj, ki se ne končajo. Tako da je danost izbiranja in sposobnost razločevanja mestoma luksuz, ki si ga vsakdo ne more privoščiti. Po drugi strani pa številni cincajo med preprostejšimi odločitvami in se ne morejo denimo odločiti o odtenku obleke, ki bi jo nosili za nek dogodek. A če ne znamo izbrati med črno in belo, ne moremo razumeti odtenkov in nians barv, s katerimi nas nagovarja Picasso.
Včasih je zmaga že to, da se ločimo od situacij, ki nas le izčrpavajo in uberemo nove poti, kjer se nam moč prične vračati. Ko se ločimo od »izgubljanja«, postavimo temelje pravim novim odločitvam.
Seveda se je lahko odločati o stvareh, ki zahtevajo bolj ali manj trezno presojo, pragmatični razmislek in jasno matematiko, kjer so enačbe določene in nespreminjajoče se. In takšnih odločitev je v vsakdanjem življenju polno. Ko se odločamo o zajtrku (če smo zdravi in nimamo posebnih zahtev), sprehodu ali teku, a tudi tu lahko srečamo znanca, ki ga že dlje časa iščemo ali nekoga, za katerega smo že pozabili, da obstaja. Seveda na vseh poteh srečujemo bodoče može in žene, poslovne parterje in prijatelje, in odločanje le ni neka tako nepomembna veščina, ki ne bi kazala specifičnih posledic. Življenje nas resda pogosto usmerja kar samo, ko reka življenja naplavi okorne predmete, ki so nam izziv ali ko nas popelje v čiste tolmune zavesti, da se napijemo in nahranimo v duši. In hvala bogu, večkrat teče v smeri, ki so nekako samodejne. Da se spočijemo.
Koraki odločitev vselej zorijo v času, ko se moramo premakati do neke točke, ki bo dovoljevala napredek ali potrjevala rast. Rast pa vselej ni napredovanje nekega stanja. Včasih je zmaga že to, da se ločimo od situacij, ki nas le izčrpavajo in uberemo nove poti, kjer se nam moč prične vračati. Ko se ločimo od »izgubljanja«, postavimo temelje pravim novim odločitvam.
Tudi cepljenje je odločitev. Seveda s tveganjem, kot ima visoko stopnjo tveganja tudi vztrajanje na času, ki bo potrdil naša merila ustreznosti nekega cepiva. Vselej se lahko zanesemo na upanje in vero in verjamemo, da se bodo stvari razvile v pravo smer, kar same od sebe, a kot vemo, ločimo upravičeno upanje od vsega ostalega balasta, ki le hrani naše iluzije. In ko se po mnogih letih zazremo v ogledalo in prepoznamo lastne oči, ki bolščijo v nas zaradi neupravičenega upanja, ko partner ni nikdar prenehal piti, ko prenehamo opravičevati partnerjevo frigidnost ali sebičnost …. Se zavemo. Ostane velik vprašaj, ki visi nad nami.
Lepo se je prepuščati toku, kadar nas obišče. Do takrat pa moramo zaveslati in ključne ovinke odveslati sami.
Seveda bi se vselej lahko odločali drugače. Morda, če bi imeli več časa za razmislek o odločanju in procesu izbiranja med možnostmi, oči ne bi bolščale. Nemo zrle. Pač pa žarele. V zavedanju, da je čas vselej na naši stani in da je sposobnost odločanja pravzaprav tista veščina, ki se mojstri s prakso, bi lažje preudarno zrli v opcije, razprostrte pred našimi očmi. Lepo se je prepuščati toku, kadar nas obišče. Do takrat pa moramo zaveslati in ključne ovinke odveslati sami. In nismo sami. Ko se povežemo s skupnostjo in postanemo solidarni, se naše reke začnejo stekati v morje …
Morda nas bo prihodnost poučila, da so osebnostne in značajske motnje močno povezane z notranjo melodijo duše ali značaja človeka, ki je v nekem trenutku skrenil iz varne smeri, ki so disfunkcionalne za celoto. Priznati moramo, da drži, da se vse naše osebnostne lastnosti in karakteristike gradijo celo življenje in vse odločitve, vpete v ustroj našega značaja, žarijo tudi za druge, ne le za nas.
Zato drži, da človeka precizneje presodimo po odločitvah, ki jih je izbral. In redkokdaj pravilneje po toku reke, v katerega je zaplaval.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: