Ko se lastnega življenja dotaknemo na longitudinalni način, kar pomeni konsistentno v času in skozi čas, v premenah kazalcev, ki nizajo trenutke, ki so vsi po vrsti usklajeni z atomskimi urami, ki z  izredno natančnostjo merijo vsem nam ure, dneve, ne morem mimo svoje ljubezni do znanosti in znanja, ki me je vedno bodrila, kazala smeri in predvsem uvide, ki določijo naslednji korak. 

Človeštvo danes hlasta po resnici. Po metodologiji ali načinih, ki bi nas privedli pred vrata razsodnosti razuma, za katerega se zdi, da je nem. Izgubljen. 

Razmišljam o času in zgodovini časa. Že pri Babiloncih zasledimo razdelavo kota v 360 stopinj in dneva v ure, minute, sekunde. Do poldnevnika 0 ali GMT časa pa je še daleč. Greenwich Mean Time (GMT) je bil uveden v Veliki Britaniji leta 1847; leta 1867 pa Lord Kelvin predlaga merjenje časa po atomski uri, ki določa univerzalni čas. A greenwiški srednji čas GMT postane poskus splošne uskladitve trenutnega časa. Danes je GMT časovna cona oz. pas in ne merski standard, saj se ne usklajuje z univerzalnim časom, ki ga merimo z atomskimi urami. 


Torej, atomske ure so seveda usklajene z merami, ki jih določa Mednarodni urad za uteži in mere. In tako kot je natančnost naše sposobnosti umeritve časa do GMT in UTD trajala celotno človeško zgodovino, je tudi zgodovina merskih enot polna zanimivih preobratov. Od človeškega telesa, kjer s proporci, ki jih lično naslika da Vinci, pridobimo osnovne mere za dogovore o enotah in razdaljah, do razmaha trgovine, ko človeštvo hlasta po merjenju količin in jih določi.

Tako tudi danes človeštvo hlasta po Resnici. Saj potrebujemo vatle, po kateri jo bomo merili, spodbujali in privzgajali.

Po jasnih merilih, kaj je norma. Kaj pravilo. Kaj izjema. Kaj vrednota in kaj osebna vrlina.

Ko se vrednote družbe krhajo z vrlinami posameznikov, celota postane shizofrena. Jardi in metri pač izmerijo razdalje malček drugače. Kot jih tudi univerzalni kot srednjeevropski čas ali pa subjektivni čas zaljubljencev ali zdolgočasenih zakoncev. 

Foto: Fran_kie/Shutterstock

A kako izmeriti resnico, to bo ključna pogonska moč vseh, ki se ukvarjajo z algoritmi in umetno inteligenco.

Kako dokazati, da je nekdo etičen ravno zato, ker morda zaobide pravilo in reši celoto, čeprav morda pokima posamezniku? Kako ljudem dopovedati, da informacija in podatek nista isti opisni enoti? Ena je že okužena s pomenom, druga pa gola, kot je nevtralno samo dejstvo? Res je, tudi med opravljanjem in obrekovanjem je bistvena terminološka razlika. Poguglajte jo v SSKJ.

Ni res, da socialnih in čustvenih fenomenov ne moremo izmeriti. A potrebujemo osnovna znanja, tako družboslovna kot naravoslovna, da prepoznamo načine merjenja in cilje le tega. In prave učitelje, ki učijo misliti, ne le slediti. Kreirati in ne le ponavljati že videnega. Zato pa morajo ljubiti znanje in ga iskati neumorno. 

Korona se poslavlja, tako ali drugače je svoje delo opravila. Sama ne dvomim v znanost. Niti v red. A ne soglašam z vero o nezmotljivosti znanosti, saj je le ta podrejena večnemu iskanju. In sposobnosti čuditi se. Svetu. Sebi. Procesom in razvoju, ki smo mu priča. 

Ko zmaga razuma, ki je skorajda vera v enote, ki nam pomagajo k jasnoti in objektivnosti, premaga lastno luč, pademo v nemilost mnenj. Površnih ocen. Saj domišljavost iztrga lepoto iz vseh stvaritev, tudi umskih. In takrat ošabnost takšne »vere«, ki se ni preizkusila v dvomu, postane ovira. Seveda znanost ne zanika tistega, česar ne more izmeriti, a ko se sporazumevamo o stvareh, pojmih ali fenomenih, kjer nimamo jasne skale ali dogovora, o čem gre, postanemo podobni srednjeveškim mračnim umom, ki so le kimali dogmam in lažem. In tako danes številni, ki ne poskrbijo za temeljna znanja, kimajo močneje kot neizobražen srednjeveški živelj, ki ni imel luksuznega dostopa do svetovnega znanja na spletu, ki je avreolo svetosti Vednosti spravil na kolena. Tisti, ki učimo, to še predobro vemo. Redkokdo še poglobljeno študira (če govorimo o izobrazbi študentov) in le izbrani se poglabljajo v večna vprašanja duha, ki razmišlja, ali je bog pri stvarjenju sploh imel kakšno izbiro? 


Človeštvo danes hlasta po resnici. Po metodologiji ali načinih, ki bi nas privedli pred vrata razsodnosti razuma, za katerega se zdi, da je nem. Izgubljen.

Besede, kot so nevtralnost, jasnost, čistost, natančnost, preverljivost v družbi z odlikami značaja, ki ga opredelimo kot klenega z držo, postanejo žive. Ko besede postanejo žive, šele prično nizati pomene smisla in tlakovati poti razsodnosti, ki so jim zadnja leta sledi do golega izbrisane.

Da je človeška neumnost pravzaprav, nujno in vobče povezana z mentalno lenobo, duhovno sušo in reaktivnim umom, ki ni sposoben poiskati vzroka in kot robot le ponavlja posledice, smo lahko opazovali v časih, ki so za nami. Korona se poslavlja, tako ali drugače je svoje delo opravila. Sama ne dvomim v znanost. Niti v red. A ne soglašam z vero o nezmotljivosti znanosti, saj je le ta podrejena večnemu iskanju. In sposobnosti čuditi se. Svetu. Sebi. Procesom in razvoju, ki smo mu priča. In ko smo v toku iskanja, nas dogma ne zapre. Ne dezinformira. Ostajamo čuteči, odprti.

Tako kot baba vanga danes »šlogam«, da nas čakajo časi novih izumov. Inovacij in invencij. Te bodo temeljile na izumih merjenja človeškega. Tistega, kar Freud locira »pod vodno gladino« naše duševnosti.

Seveda stara izročila vedo, da so bralci teh zapisov bili in ostajajo definitorji smisla. Ne le lastnega. Pač pa smisla vsem. Vseh možnosti. Liderji bodočnosti bodo inovatorji, visoko čustveno inteligenti ljudje s temeljem dobre zdravorazumske izobrazbe in s pedigrejem srčnosti. Znali bodo definirati parametre etike, definirati nivoje srčnosti, iskrenosti in barvo izvorne namere.

In tako, kot sta bili zgodovina merjena časa in prostorsko količinskih enot dolgi, je tudi zgodovina merjenja višine človeške zavesti trajajoča. A.

Nič več. Smo že tu! Srečno 2022!