Na čas, ko je bil krompir krompir. Mleko mleko. In črna turška kava le tista iz džezve. 

Pogledoval je po lepo urejeni pisarni. Valove umetne inteligence, ki niso vidni. Kuhinjo, ki je polna kapsul za kavo, zamazanih skodelic in na pol odprtih sokov, ki jih sodelavci niso spili. Ostanki sadja, prižgani računalniki in nekaj luči na pisalnih mizah so ga opomnili na nepotrebno trošenje. Spet se mu je v misel prikradel spomin na izbo stare mame, ki je zanj imela vselej pripravljen pehar suhih sliv, potico in topel domač čaj. Toplina domačega čaja s kapljico ruma mu je podoživeto obudila prav tiste spomine na iskrivo jesen, ko so zadaj za starim napol razpadlim skednjem pekli kostanj in se pomenkovali o tem in onem. Sveta preprostost stare mame, odeta v mehak pogled in neroden objem, ga je zaskelela do kosti. Kje so tisti časi? Kje so ljudje, ki so bili to, kar so. Kam se je izgubila nedolžnost pristnega bivanja v tem svetu dima in ognja, kjer redko kdo še najde čas za pehar sliv, miren večer in spokojnost jutra, ki naznanja trdo, a pošteno zimo? 

Oče je odšel jeseni, na njegov najljubši letni čas. Odpustil je jeseni, očetu ne. Še vedno ob poznih petdesetih razmišlja, da bi bilo vse drugače, če ne bi oče pil. In potem vozil. 

Kot mlad fant se je smučanja veselil, a zdaj, ko so smučišča polna barv in stilov ter prenatrpana z željami po dokazovanju, radosti ne občuti več. Le še tedaj, ko se odloči za turno smuko. Ko zbeži v gore. 


Tja je začel hoditi že v srednji šoli. Ko se je oče ponesrečil in umrl, je skoraj zblaznel. Ni in ni se mogel sprijazniti z njegovim nenadnim odhodom. Uteho je našel le med belimi skalami, mrzlimi vetrovi jeseni in prvim snegom jutra, ko je v bivaku v joku noč prespal sam. Oče je odšel jeseni, na njegov najljubši letni čas. Odpustil je jeseni, očetu ne. Še vedno ob poznih petdesetih razmišlja, da bi bilo vse drugače, če ne bi oče pil. In potem vozil. A vsako leto ga jesen tolaži  s tistimi najlepšimi barvami listja, ki ožarjena od jutranje ali večerne zarje premika zavest nekam višje. V nezavednem začuti rahel premik uvida, da ga zares prek jeseni pozdravlja oče in prosi, da ga izpusti. Iz misli žalosti in ga sprejme v radostno srce, polno časa nedolžnosti.

Vonj po prihajajočem snegu zavest potisne še globlje. Odkar v dolini ni snega, ne pokrije nesnage človeških stopinj, ki zamažejo vsak čisti studenec. In vse nečisto ostaja, da bode v oči. Da bi se ljudje zbudili, prepoznali zablode … A ne. Gazijo naprej. Začel je izgubljati vero v sočloveka. Vesel je bil dobre službe, čudovite podporne žene in otrok, ki so rasli kot konoplje. A skrbelo ga je za svet, v katerem se bodo morali boriti naprej. Kot kaže za preživetje in obstanek, če ne bomo ukrepali. Kot človek narave, ki je živel preudarno in varčno, je še predobro vedel, kako grozovite rane smo zadali materi zemlji. Zato so se mu nebuloze, ki so jih kot papagaji predvajali po televiziji,  zastudile. Nihče več se mu ni zdel sposoben realnega soočenja z resničnimi problemi, ko se vrtijo okrog idealne postave, velnesa in vse navlake, ki jo sodobni svet uporablja kot mašilo. 

Foto: LilKar/Shutterstock

Misli so mu vse bolj uhajale v tisti čas nedolžnosti, ko je pri stari mami pojedel ajdove žgance z jajcem in spil vročo belo kavo. Tam je vselej pozabil na bolečo izgubo očeta, saj čas nedolžnosti nahrani z milino in tišino. Ko sta kramljala o politiki, se je le nasmehnila in pripomnila, »vsi gredo za mano« in še večkrat, le »komu zvoni«? Kljub navidezni preprostosti ženice je njen um do zadnjega ostal luciden, njen govor tekoč in korak trden. Bila je zares lepa in v svoji modrosti tako pravična. Naravno je vedela, kako streči preizkušnjam življenja in kako ohranjati čas nedolžnosti s preprostostjo, ki ogreje še tako mrzlo srce. 


Spomnil se je geodeta, ki je strašil po njeni zemlji, ko je že pokojni sosed trdil, da je ded nekoč prestavil mejnike. Kako lepo sta s staro mamo takrat kramljala, kako se ona ni niti jezila na tega norega soseda, saj je vedela, kaj je resnica in se v njej počutila varno, zaščiteno in trdno. Čas nedolžnosti, združen z naravnostjo in iskrivostjo, je tisto, kar je on sam iskal celo življenje. Spoznal je mnogo žensk, a zunanji blišč ali pretirana notranja zazrtost ga niso prepričale. Ko je zagledal njo, ki mu je postala prava žena, je vedel takoj. Ni se obotavljal. Glas resnice, ki mu je sporočal, da je našel osebo, ki zna poustvariti toplino in prepoznati vrednost časa nedolžnosti, je preglasil ostale dvome. Takrat je bil že vezan, a ta zakon je bil le kulisa forme in videza, ki ga je njegova soproga žarela navzven. Ob hladni postelji, hrani eksotičnih držav in hobijih, ki so bili vse, le to ne, kar bi vključevalo oba, je že davno iskal tisto nekaj več.

A kje najti odblesk nedolžnosti v očeh v svetu materije, ki časti mrtvo, ne zna pa vdahniti življenja?

Taval je nekaj mesecev, se skoraj zapustil, a vsakič pomislil na toplo kavo stare mame, ki mu je tako globoko zasadila pot resnice. Ki je v preprostem objemu. V času nedolžnosti, ki je pristen. Cel in ves. Zato je prepoznal odblesk v njenih očeh in ob hladnih večerih s toplo kavo in z njo ob sebi vselej poiskal razlog več, da verjame. V čas nedolžnosti, ki pravzaprav nikoli ni minil.